… sem,
slavnostno, zastavil prvi del prvega dneva prve letošnje košnje…
Odkosil
sem neke štiri ure in, glede na to, da trava meri nekje med trideset in
petdeset centimetrov, celo nekaj več opravil, kot sem domneval, da bom. Bi še
nadaljeval, ko ne bi postalo prevroče, obenem pa me je kar nekaj časa lovil
krč, v na-bregu-večinoma-oporno nogo. In sem sklenil narediti premor, do enkrat
popoldne, v odvisnosti od temperature zraka, kakopak…
Pa da
sem se stuširal, obesil preznojeno delovno opravo in Malino oprano perilo,
pristavil stroj z njeno posteljnino, zamenjal nože na kosi, malo oba cucka
pocrkljal, na določenem številu rastja potrgal prenizko rastoče poganjke, pomil
in pospravil posodo ter skuhal, znova, kavo… sta mi urna kazalca že dobro
hotela bežati. Šment nazaj, niti čas ni tisto, kar je znal biti, v tisti tozadevno
gnili svoji podobi, zares pa v imenitni, v takšni, da je nikoli več nazaj ne
bo. In si tudi ne zaslužijo, da bi se vrnila…
Da,
popoldne, enkrat, pač, pa še drug del prvega dneva prve letošnje košnje.
Verjetno se bom najprej brega pod hišo lotil, upam, da ga bo sonce vsaj malo
osušilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar