Imam
nebo.
V sebi
ga nosim,
da čezenj
potrosim,
vsaj tu
in tam,
zlatico,
iskrivo,
žarečo.
Da
zmore oko
odsev nek
sijaja,
da še
mi ostaja,
skoz
noč, skozi dan
in
meglico,
s
sivino morečo.
Imam
nebo.
Nekoč
sem dajal,
v zahvalo
spoznal
smradovje,
svinjanje
prekleto,
brez
duše, vesti.
Zdaj
nič več ne bo
se v
gretje nudilo,
da bi
preminilo
in v
upe, in v sanje
izžeto,
v zobovju
zveri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar