Lep košček sveta…

Imam lep košček sveta, in, zlasti takrat, ko je vse pokošeno, se zna v tihih jutrih in v spokojnih večerih, ko ga sonce nežno miluje, malodane pravljično izkazovati.

 

Za sosede imam srnjad, kune, lisico, bojda se jazbec klati po okolici, tu in tam se fazan obznani, kukavica dan vzpodbuja, sova zvezde kliče… in tudi ostalih ptic, od siničk, pa vse do rumenca, je očem obilo na voljo. In medtem ko martinčki švigajo naokoli ter se, tu in tam, kak zelenec privleče, čebele, čmrlji in metulji krasijo nebo, in cvetovom živetje porajajo…

 

Imam lep košček sveta. Že res, da sem, od nekdaj, »otrok morja«, a je res tudi to, da gneče ne maram, zlasti, kadar je tvorjena iz nevzgojene, neuvidevne zmesi dvonogih praznoglavcev. In bi bil, pa še kako, nekje na »obali«, v kolikor bi si lahko, finančno, dovolil vsaj nek svoj zalivček, če že celega otočka ne. In barkača, pa dajanje z ribami, vonj po soli, oljkah, borovcih, pogled pa vse do tiste črte, kateri obzorje pravijo, in se na njej morje in nebo v objem podajata…

 

Imam lep košček sveta. Že res, da je naporen za vzdrževanje, a je res tudi to, da zmore nahraniti poglede z mnogočem, med ostalim tudi z nežnimi cvetnimi nastavki različnega drevja, in grmičevja, in je res tudi to, da tu raste malodane vse, kar je moč tudi v obmorskem podnebju gojiti. Malodane vse.

 

Maloprej sem opazoval limonovec. Presadil sem ga v večjo posodo, dobro ga gnojim, in zalivam, in je dodobra oživel, začel poganjati višnjevo rdeče vejice, obenem pa… še nekaj dni nazaj jih ni bilo opaziti, danes pa je kar nekaj »bunkic«, prav tako višnjevo rdečih nastavkov cvetov. Potemtakem, če vrag vmes ne poseže, bo tudi letos nekaj domačih limon. Resda so drobnejše kot tiste kupljene, a okus je, vsaj meni, neprimerno boljši…

 

Imam lep košček sveta. A bi ga, ko bi bilo moč, v hipu zamenjal za drugega, denimo ravninskega. In podobno lepega, seveda. Predvsem pa večjega, krepko večjega. Že res, da pridno leta nabiram, a bi se mnogočesa lotil, na tem novem, večjem, lažje obvladljivem koščku. Tako in tako ne vem, kaj bodo storili, s tem, kar imam, po moji smrti, in tako in tako ne pričakujem, da bodo prevzeto ujčkali, nasprotno, domnevam, da jim bo prej v breme, kot v ugodje, pa – povsem vseeno, tako kaj, kakor tudi kje, bodo odtujevali, prodajali stvaritve mojega truda, mojega dela, delčka, nekega, mojega življenja. Itak sem večino zadev, s katerimi sem se ukvarjal, počel povsem zaman. Čudak, pač, po vsej verjetnosti trčen…

 

Priznam, v tolažbo mi je, da nisem »običajno normalen«. Pa čeprav je to drugačnost težko nositi na plečih, celo sila težko.