Sušilnica
je prazna, drvarnica pa vse bolj priča o tem, da kurišči prek prihodnje zime ne
bosta gladovali…
Še neka
dva metra bi spravil vanjo, zdaj jih je, po merilih prodajalcev drv, že nekih
osem, verjetno tudi več, v njej. In upam, da pa mi v aprilu uspe nekaj iz gozda
pobrati, obenem pa…
V hiški
imam vsaj meter lesa, ki ga tudi moram obdelati, z vsemi pripomočki, obenem pa
razpolagam še z nekim izgrajenim materialom, večinoma hrastovina, stara vsaj
sto štirideset let, in nekaj smrekovine, enake starosti, pa tudi nekaj »pilotov«,
krepkih zadev (vrag vedi, koliko desetletij so v zemlji preživeli, a so, še
vedno, zdravi, čvrsti), imam v mislih za predelavo v polena. Samo do časa
nikoli ne pridem…
Danes
sem zaključil ob treh. Bi bilo dobro, ko bi še kaj pokosil, vsaj malo, a nisem
zmogel več. In upam, da bo moj Sonko z razumevanjem sprejel dejstvo, da se tudi
v prihajajočem tednu ne bova podala po bregu. Trava je (pre)visoka, domnevam,
da je, v njej, moč nemalo klopov nabrati…
Ja,
upam, da dete radi tega ne bo tožno, da bova breg uspela s čem drugim
nadomestiti. Je prav, da se zave tega, da je tata nesposoben, pač, in, da zmore
delati, in narediti, zgolj v okvirih svojih moči, zmožnosti ter vremenskih
razmer.
Kakorkoli
že, veliko prostora sem pripravil za sušenje lesa, ki bo v tem letu dospelo v
moje okrilje, pa upam, da mi tudi v prihodnjem letu ne bo potrebno kupovati
drv. Se pozna, pri eni pokojnini se še kako pozna, če vsaj na stroške ogrevanja
ni potrebno misliti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar