Ko,
živeč v svetu dvonogega dreka, iz življenja ves drek pomečeš, ti bore malo v
njem ostane. Malo, krepko premalo, da bi tisti obči živeti-je-lepo delil!
Kakopak,
tudi lepega se najde, a zanj, večinoma vsaj, sam poskrbiš. In zlasti takrat,
kadar hitiš kot človek, pa hitiš z dobroto, z iskrenostjo, s poštenostjo… ne,
nikakršnih možnosti nimaš, za to, da bi proti koncu svoje poti o lepotah
življenja izpovedoval. Nikakršnih!
Pač, je
tako, da – na svetu dvonogih živali ni priporočljivo roditi se kot človek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar