… pa
sem tekom »počivanja« med košnjo (aleluja, ta krog je zaključen, pa bova kosa
in jaz vsak sebi, do nekega maja) in ostalimi opravili, spekel turo oziroma tri
pekače zavitka (večina ga je že v skrinji, dočim se pekači veselo namakajo, da
jih zjutraj umijem, nato pa peko ponovim), pomil posodo, preoblekel, v celoti,
kavč, Malin in svoj del, pospravil oprano perilo, celo nekaj verzov mi je
uspelo, tako spotoma, zapisati…
Zdaj
bom, če odmislim neka običajna, rutinska opravilca, do jutra lenaril. Zjutraj
pa bom, že ob kuhanju kave, skuhal polento, da bo za kosilo in večerjo, pomil
pekače, potem pa – hajd, v kratkih rokavih, da jih (za)vihati ne bo treba,
veselo na delo, da bo vsaj nekaj v dnevu narejenega, in da se bo moje
obstajanje vsaj z malenkostmi izkazalo, ter samo sebe skušalo upravičiti. Sicer
ne vem čemu, ter zlasti komu, a kljub temu. Doslej se je namreč zvečine kot
nesmiselno izkazalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar