Lepi, obetajoči nastavki…

Včeraj je videla sliko grozda, in se hipno odzvala. »To hočem, to bi amala…«

 

Lani, ko je toča potolkla dobesedno vso sadje, in so le redke grozdne jagode preživele, ene same ni hotela poskusiti, sedaj, ko grozdja še ni, pa…

Glede na to, da grozdja ne kupujem, bo morala na izpolnitev izražene želje počakati nekje do avgusta. Pač, samo na drek lahno na slednjem koraku naletiš, da v njem, če si tudi sam isto, »uživaš«, dočim je na vse ostalo potrebno (po)čakati. In vrednejše kot je, bolj kot ga kakovost označuje, daljše je čakanje. Celo tako dolgo zna biti, da tisti, ki si vrednega ne zaslužijo, nikdar do njega ne dospejo. V tem se namreč vrednost v osnovi razlikuje od dreka.

 

Obetajo, zaenkrat, nastavki. Lepo so začeli poganjati, in vse več jih je, iz dneva v dan. Če bo vreme »uvidevno«…

Boš, dete, boš, letos, če bo »sreča«, bo sadja v obilju, vsega. In se boš lahko sladkala, na čistem zraku, daleč od (po)cestnega smradu.