Nedelja
je, pa sem zastavil uvidevno, ob devetih, ko je sonce že dobro tolklo na breg…
Še od
včeraj sem utrujen, obenem je žgalo z neba, hkrati pa sem zastavil z za košnjo
najbolj zoprnim delom, s strmino pod hišo. Na tem delu je večinoma tako, da ne moreš
hoditi in kositi, ne, pač pa – poišči oporo, pokosi v dosegu kose, potem pa,
spet, prestavi se, poišči oporo, pokosi… in se utegne, na trenutke vsaj, zdeti,
kot da se takšno kobacanje prek brega vleče v nedogled, in, jamčim, da takšni
občutki niso najbolj stimulativni, pa…
Kar
nekajkrat sem si danes moral prigovarjati, da nisem košnje k vragu poslal, pač
pa vztrajal. In mi ni žal, da je prigovarjanje uspelo, kajti del, na katerem
stoji hiša, malo manj kot polovica celote, je pokošen!
V tihih
načrtih sem, sinoči, imel, da bom tudi obcestno-izvenograjno zunanjost danes
pokosil, a se mi, preprosto, ni zmoglo več. Bom naslednjič, domnevam, da že
jutri, z njo zastavil.
Ko sem
zaključil, ob trinajstih, je termometer, v senci, kakopak, že kazal sedemindvajset
stopinj. In sem sklenil, da se bom v preostanku dneva ponedeljil. Ja, sem se
stuširal, pobral oprano in osušeno perilo ter ga treščil na kavč – niti zložiti
in pospraviti se mi ga, danes, ne da, pristavil stroj s svojo posteljnino in,
medtem, ko sem čakal, da zavre voda za kavo, tudi mešanico za prihodnje dni
naredil, in to bo, bolj ali manj, to, za današnje nedeljsko popoldne. Le še
oprano bom obesil, preostanek časa pa lenaril, lenaril, lenaril… in skušal
moči, za nadaljevanje, nabrati!
Lepo
je, da ima mesec, v nekem povprečju, trideset dni, pa – če na vse te dneve
razporediš delo, je zadeva celo simpatična, v podobi nekakšnega trimčkanja,
denimo, če pa imaš na razpolago samo polovico teh dni, pa še vreme vanje
poseže, potem… potem pa je to za bolj mlade, kar pa jaz, že dolgo, nisem (več).
Obenem pa, ja, ta vražji obenem – Mala me je v minulem tednu dobesedno
izmučila, bila je še nekoliko bolj zahtevna, kot to že itak zna, in zmore,
biti. A komaj čakam, da mi spet komandira…
Ni komentarjev:
Objavite komentar