Ko iz
življenja črtaš vse nesprejemljivo ter predvsem svinjarijo in smrad, dospeš do
samosti, in, v njej, do znosnega trpljenja.
Tega
trpljenja zagotovo ne moreš označevati s tistim živeti-je-lepo, a ti, kljub
temu, ostaja zadoščenje, kajti bolje je trpeti radi lastne zahtevnosti, kot pa
zato, da bi svinjarija in smrad prosperirala na tvoj račun! In je bolje
potisniti se v najtemnejši kot, daleč stran od preostalega, kot pa biti na
razpolago vsemu tistemu, česar organsko ne prenašaš, in tudi prenašanja vredno
ni.
Da,
zanimivo, a »lepo« življenje te pripelje do še »lepšega« spoznanja, ki pravi,
da je, praviloma vsaj, bolje pomagati katerikoli uradno prepoznani živali, tudi
kači, kot pa sprijenosti, ki v dvonogih podobah zasmraja planet, in…
Še en
»da« - z občutenjem prezira se dokaj zarana spoznaš, z občutenjem sovraštva pa…
čim kasneje, tem bolje, čeprav mu ne moreš ubežati. Tudi sam sem ga za svojega
nedavno tega vzel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar