Mnogokrat,
celo prevečkrat sem že slišal tisti »ko bi takrat imel današnjo pamet«, neko
povsem jalovo blebetanje, v bistvu izkazovanje neumnosti, češ
ko-bi-imel-današnjo-pamet-bi-mi-bilo-bolje…
Kot
prvo, in najprej – pamet je način, oblika mišljenja, in to celo najosnovnejša,
najbolj enostavna, preprosta oblika mišljenja, potemtakem zmožnost, oblikovana
že v zametku. Potemtakem je ni moč nadgrajevati, izboljševati, je gnati do neke
celovitosti mišljenja, pač pa je zgolj to, kar, pač, je – pamet. Oblika mišljenja,
danega dobesedno vsem mislečim bitjem, torej tistim, ki se soočajo s
kakršnokoli izbiro, potemtakem tudi uradno prepoznanim živalim, od ščurka
naprej.
In, kot
drugo – učijo se o nenehnih spremembah, ki se vsepovsod odvijajo, potemtakem
tudi v okolju, obenem pa pričakujejo, da bi s svojo »današnjo pametjo«
učinkovali bolje, kot so v preteklosti, pod domnevo, kakopak, da bi se v povsem
identičnih okoliščinah znašli, kar pa je, tudi teoretično, kaj šele v praksi –
nemogoče! Prav zaradi konstantnega spreminjanja vsega. Da, po tistem principu,
da dvakrat zaporedoma ne moreš stopiti v isto reko…
Viš,
jaz pa ne obžalujem, da v nekem »takrat« nisem imel »današnje pameti«, daleč od
tega, celo nasprotno, kajti – ko bi že od nekdaj razpolagal s spoznanji, do
katerih sem dospel, z zmožnostmi, katere sem (so)oblikoval, z znanjem, s
katerim razpolagam, verjemi, v najboljšem primeru bi se preselil na Aljasko,
med samotarje, da, samotarje tistega kova, ki skrbijo za to, da je do najbližjega
soseda dan in pol, morda tudi več poti!
In,
mimogrede, za zaključek, za šalo, bolj kot ne… trdijo, da se na napakah učimo.
Bojda so vedoželjni, in, seveda, »pametni«, obenem pa bi učeče svoje napake
odpravili, pa do vsaj nekih osnovnih spoznanj ne dospeli. Razlike, resnici na
ljubo, neke omembe vredne, sicer ne bi bilo, kajti pamet je, še vedno, zgolj in
samo – pamet. Prav nič posebnega, prav nič resnejšega upoštevanja vrednega!
Zlasti zato, ker »ve«, da je vse tako, kakor je zmožna videti, z očmi, kakopak,
in, bog ne daj, s tistim, kar naj bi za njimi obstajalo. »Po svoje«, in o istih
zadevah v nič koliko različicah.
Pa še
en mimogrede: trdijo, da ima vsakdo svojo resnico. Žal (tudi) temu ni tako,
vsakdo ima namreč zgolj neko svoje prepričanje, neke svoje, bolj pravljicam,
zgodbam podobne razlage, dejansko pa ugotovitve, ki so daleč stran od dejstev,
pa radi tega tudi od resnic(e)! Papagajska značilnost, kar starša papagaja »janezka«
naučita, to bo odrasel papagaj »janez« (ne)znal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar