Življenje
sem zastavil s porajanjem in razdajanjem Dobrega, in bolj kot sem tako počel,
več je bilo govna, dvonogega, ki se mi je razkrivalo. In bolj kot se mi je
razkrival drek, dvonog, bolj sem svoj svet krčil, in v njem število tistih, ki
so me vredni. Da, za razliko od občestva, ki, s časom, povečuje število svojih
»prijateljstev« in »ljubezni«, ne vedoče niti tega, da sta količina in vrednost
v diametralnem nasprotju, sem jaz oboje krčil, obenem pa…
Obenem
pa dospeval, vse bolj, do tega, da sem krčil razumevanje, svoje, za vsa govna,
za njihova izkazovanja, da sem, posledično, krčil uvidevnost, do teh in takšnih
občuteno, in tudi človečnost, svojo, s katero naj bi se izkazoval, celo, po
prepričanjih bebave povprečnosti, povprek ter do slednjega.
Da, in
tako sem, na žalost, a spoznanjem ustrezno, dospel tudi do tistega, do česar
poprej nisem mislil, nikoli, da mi bo dospeti. Do tega, med ostalim, da se prav
nič ne čudim raznim brejvikom, domnevam, da so s podobnimi izkušnjami do lastne
ogorčenosti dospeli, ne, ne čudim se jim, pač pa se čudim temu, da jih ni več,
krepko več!
Ni komentarjev:
Objavite komentar