Razmišljanje iz kota – živetje, življenje…

Živetje je pot, katero vsakdo, in vse, prehodi. Zna biti krajša, ali daljša, ta pot, zna biti težja, ali lažja…

 

V živetju je dospetje do cilja neizogibno. Vse, kar obstaja, dospe do lastnega konca. Potemtakem doseganje cilja ni vprašljivo, vprašljivo je zgolj to, do kakšnega cilja si dospel, in na kakšen način…

 

Če se odpraviš v park, le nekaj korakov vstran od svojega bivališča, da bi tam nekaj časa na klopi presedel… nič posebnega, zlahka dosegljiva želja, popolna samoumevnost.

Če se odpraviš na nek vrh, do katerega bo pot terjala odrekanje, napor, zmožnost – težja kot bo, bolj kot se na njej trudiš, bolj kot te izčrpa, večje je zadovoljstvo, takrat, ko dospeš. Pa četudi tam ni klopi, pač pa, preprosto, kar na tla sedeš, da se dospetja veseliš. In manj kot se boš prerival, na tej poti, manj kot boš neke druge odrival, da bi pred njimi dospel, manj možnosti je za to, da bi ti kdorkoli, ali, še huje, da bi samemu sebi očital nečistost dospetja…

 

Živetje in življenje, oba se končata s smrtjo. Tudi kamen ni večen, tudi njemu se pot razblini, pravzaprav se mu razblinja kar sproti, ko se v pesek kruši. Potemtakem je živetje zgolj neka danost, za katero sam ničesar nisi naredil, in tudi iz nje ničesar ne boš, vsaj omembe vrednega ne, v kolikor bo zgolj živetje ostala…

 

Moti me, zelo me moti, kadar okolje povede v opredeljevanja glede evtanazije, priseganje nekih zdravnikov na njihovo zavezo po ohranjanju življenja! Zelo me moti, predvsem zaradi tega, ker bi bilo priporočljivo, ko bi ti zdravniki poznali razliko med živetjem oziroma obstajanjem, in življenjem! Življenje naj bi namreč bilo neka vsebina, posebna, specifična, v odnosu do vseh, in katerekoli druge posamičnosti. To, da si, da zgolj si, pa čeprav v mukah, in samemu sebi odveč, to ni nikakršno življenje, pač pa, preprosto, golo obstajanje, obenem pa – skrajno licemersko je govoriti o neki humanosti, v primeru, da so tvoja prizadevanja usmerjena v ohranjanje trpljenja, nezadovoljstva, v to, da že v jutru prekolneš večer, in da v večeru upaš, da jutra ne boš dočakal…

 

Gora. Zadira se, s svojim vrhom, v nebo. Kot bi ga hotela razparati, medtem ko nanjo lega, medtem, ko ga drži, tam, v nebesnih višavah.

Gora. Vedri in oblači. Preusmerja zračne tokove, moči jim spreminja, jih bodisi umirja, bodisi krepi. Zna ohlajati, zna porajati dež, in zna preprečiti oblakom, da bi dežinke ponesli s seboj…

Bolj kot je (samo)svoja, bolj kot je »nekaj posebnega«, manj je tistih, katerim dopušča, in dopusti, da do nje sežejo. In večje spoštovanje vzbuja, tudi negotovost in strah poraja, obenem zmore (raz)veseliti tiste redke, ki ji vrh objamejo. Povsem drugače kot pri občestvu, ono ima rado zlahka dosegljivo, tisto, do česar malodane vsakdo zmore dospeti. Tisto prazno, nič-posebnega, omembe nevredno.

 

Kamen. Je, obstaja. Leži nekje, tam, pač, kamor se je odkrušil… kamor ga je voda ponesla… kamor ga je roka, ali pa brca, premaknila. Je, in marsikdaj ga niti opaziš ne, predvsem pa mu neke pretirane pozornosti ne namenjaš, razen v primeru, da ti je moteč, ali pa bi ti utegnil, nekako, koristiti…

 

Gora ima svoje življenje. Da, in zanj se mora (po)truditi, mora »stati inu obstati«, v neki svoji svojskosti, o kateri zmorejo tudi zgodbe pripovedovati.

Kamen – ima svoje živetje. In ko ga ne bi bilo, bi zgolj pravilo nenehnega spreminjanja, nenehnega minevanja izpadlo kot neresnično, neveljavno.

 

Moti me, da, tudi to me moti, nezmožnost raznih jezikoslovcev, predvsem »jezikoslovcev«! Tako hitijo, ti, novodobni, spreminjati že obstoječe dorečenosti, vračati zadeve v neke prejšnje čase, v čase, ko si moral z rokama »risati«, in na veliko pojasnjevati, da si bil, recimo temu tako, razumljen, niti slučajno pa jim ne pade v njih trde betice to, da bi vsebinsko opredeljevali, da bi znali razlikovati med posamičnostmi. Da, tudi jezikoslovci »vedo«, da je tisti zgolj-biti, obstajati – življenje. Mejduš, kako boš potem porekel času nekega Tolstoja, Da Vinčija, Aristotela… če zanj isto besedo uporabljaš, kot jo uporabljaš v primeru neštetih omembe nevrednih, za katerimi zgolj kamen ostane, vetru, dežju, mrazu, času prepuščen v izginjanje?!

 

Na planetu živi več kot osem milijard ljudi…

Napačno, celo dvojno napačno. Prvič je napačno z vidika biologije, upoštevaje vsebinsko opredelitev človeka in dejanskega stanja, po katerem se štetje človeštva pri milijonih zaustavi, in do milijarde sploh seči ne more. In drugič je napačno, ker – ne živi, pač pa obstaja, v milijardah, nekdanjih, sedanjih in bodočih, neko dogajanje, bolj kot ne samemu sebi namenjeno, za usodo časa, planeta, povsem nepomembno.

 

Težko je biti gora, kamnu ta možnost, niti slučajno, ni dana.

Težko je dospeti do življenja. Večina obstajanj ga niti zdaleč ne doseže.