Vesolje, živeče umiranje... 19. del

O psihičnih stanjih in njihovem zdravljenju

Kdaj (in čemu) ozdraviti, in kdaj (in čemu) naučiti NEozdravljenega »živeti naprej«?

Obstaja teza, da je stanje, v katerem psihično obolelega »naučiš, da NEozdravljen zmore (relativno) uspešno živeti naprej«, optimalen dosežek terapije. In, kakor vse, ima tudi takšna trditev dve plati, pa se zaradi tega zmore izkazati kot pravilna, lahko pa, zlahka, izkaže svojo nepravilnost. Odvisno od »predmeta« zdravljenja. Pojasnim.

V kolikor je psihično obolelo bitje nagonsko zasnovano, potem dejansko ne preostane drugega, kot da ga naučiš, da NEozdravljeno zmore »živeti naprej«. Da bi trajno odpravil ( = ozdravil) psihično obolelost, potrebuješ obolelega, ki je ZMOŽEN RAZUME(VA)TI vsebine življenja, pomeni, da ta oboleli premore enovito zavedanje, in v okviru le-tega zmožnost sklepanja prek posrednih dejstev (pokazateljev), potemtakem – zmožnost abstraktnega mišljenja. In ker nagonsko zasnovana bitja te(h) zmožnosti ne premorejo, jih je moč z aktivnostmi, podobnimi »dresuri«, preusmeriti z neke (zanje in za okolje) problematične navade ( = načina izkazovanja), denimo alkoholizma, in jim to slabo navado nadomestiti z novo.

Pomeni, da je tak »zdravljenec« v bistvu NEozdravljen, pomeni, da so v njegovi psihi ostali vsi vzroki, ki so ga (v preteklosti) popeljali v alkohol, a je z zamenjavo navade postal sebi in okolju potencialno sprejemljiv(ejši). V nasprotnem primeru, da se tudi po terapiji ni zmožen »znajti« v okolju, se zlahka dogodi, da se ponovno povrne k stari navadi (ki mu je v preteklosti pomagala »lajšati spoznanja«), k alkoholu.

V kolikor pa je obolelo bitje razumsko zasnovano (in še ne okvarjeno v celoti, do stanja popolne nezmožnosti razumskega delovanja), potem ga je NUJNO dejansko ozdraviti, pomeni, da je potrebno do zadnjega prečistiti (in odpraviti) vse vzroke, zaradi katerih se je bitje znašlo v stanju obolelosti. In ti vzroki so v vsakem posamezniku, preprosto bi se jim dalo reči »nesposobnost soočanja z okoljem« (večina psihičnih težav pri razumsko zasnovanih bitjih nastopi v obdobju odraščanja, takrat torej, ko jih okolje sili v svoje kalupe, jih sili v to, da postanejo okolju podobni oz. enaki, s tem tudi za okolje sprejemljivi).

Seveda se tudi ob tem, ob dejanski ozdravitvi obolelosti, pojavijo vprašanja. Prvo je, denimo, čemu bi pozdravil nekoga, ki se je že tako prilagodil okolju, da mu le-to ne povzroča več težav? Pomeni, da se je »zlil« z okoljem, da lahko zaradi tega lažje živi.

Odgovor je sila preprost: smisel življenja ni v tistem »lažje živeti« (življenje nasploh ni zabava, nasprotno, je sestavljeno iz vsakodnevnih problemov, in šele uspešno reševanje teh problemov je lahko »zabavno«, daje občutek zadovoljstva nad doseženim, s tem daje voljo življenju), zato tudi »lahkost živetja« ni na prvem mestu, pač pa je na njem – kakovost življenja! In čeprav je oboleli »prilagojen« okolju, ne zmore biti zadovoljen (zaradi nezadovoljstva se je v bistvu znašel v psihičnih težavah), nasprotno, kakovost njegovega življenja (in tudi umske, s tem, posledično, tudi vse ostale zmožnosti se ne izkazujejo tako, kot bi se lahko, pač pa so dejansko deformirane!) je krepko slabša, kot bi bila, v kolikor ne bi bil (s strani okolja) utesnjen (ta utesnjenost se udejanji znotraj posameznika, v njegovi podzavesti). Da so takšne okvarjenosti lahko zelo pereče, o tem priča tudi dejstvo, da zmorejo poroditi samomorilska ravnanja (pred samim seboj, pred lastno okvarjenostjo, namreč ne moreš bežati, lahko jo ali odpraviš, ali z njo trpiš, ali pa odpraviš samega sebe, medtem ko se okolju lažje umakneš, četudi v podobi zavestne samoosamitve).

Res je, zaradi ozdravitve bo razumsko bitje ZNOVA (prvič je bilo v obdobju odraščanja) soočeno s samemu sebi povsem nasprotnim okoljem, a bo obenem zmožno biti suvereno, tako v odločanju, kakor, posledično, v ravnanju, pa bo lahko, v najslabšem primeru, moteče okolje »poslalo k vragu« in živelo po svoje, ter v krogu tistih, katere si bo samo izbralo.

Nič kaj lahko življenje, na prvi pogled vsaj, a zaradi tega toliko bolj zdravo. In glede na to, da ima vsakdo pravico »biti to, kar je« (v kolikor s tem ne ogroža drugih!), ima tudi razumsko zasnovano bitje pravico do – biti razumsko bitje! In reševati težave z okoljem (le-te so razrešljive, čeprav v podobi že omenjenega »k vragu« sistema), namesto da ga bremenijo njegove lastne, psihične težave, katerih se samo od sebe ne zmore znebiti (jih odpraviti), obenem pa mu do konca živetja kazijo življenje.

Kakopak, obstajajo tudi dejstva, ki govorijo o tem, da družba omogoča le takšne pogoje, ki večinoma vodijo le do tistega »naučiti NEozdravljenega živeti naprej«, a je to vprašanje povsem »drugo poglavje«.

Prazne oči ali o razliki med živetjem in življenjem

Imel sem priložnost videvati »prazne oči«, pri razumsko zasnovanem, a (težko) psihično obolelem bitju. To so takšne oči, ki za nekaj trenutkov ostanejo brez slehernega sijaja (leska) in izgledajo povsem stekleno, prazno, mrtvo, do takšnega njihovega izkazovanja pa pride v fazi zamenjave podzavestne podobe. Vem, morda sam izraz ( = podzavestna podoba) ni ustrezen, morda je povsem laičen, a sam, formalno povsem neizobražen s področja obravnave psihe (in njenih izkazovanj), z njim obravnavam posamezna izkazovanja obolelosti. To so tista stanja, ki (vsa skupaj) tvorijo osebnostno razdvojenost (bolje bi bilo zapisati razcepljenost, kajti teh podob je lahko veliko) in v okviru katerih se oseba NE zaveda sebe kot celote (pač pa se zaveda le lastne podobe, v kateri se, v danem trenutku, izkazuje), potemtakem se NE zaveda lastnega življenja (kot celote). Pomeni, da takšna oseba pri živem telesu izkazuje stanje mrtvosti (umrlosti, odsotnosti življenja), takrat, kadar ena podzavestna podoba prehaja v drugo in je potrebnih nekaj trenutkov, da se ta prehod izvrši (in se sijaj povrne v oči).

Imam, velikokrat, priložnost, da pri nagonsko zasnovanih osebah opazujem njihove prehode »zavedanja«, takrat, denimo, kadar v pogovoru o isti vsebini spremenim »zorni kot« in s tem izzovem spremembo ravnanj (»zavedanja«) pri sogovorniku, ki se, povsem v okviru pogojnega refleksa, na spremenjen »zorni kot« odzove v podobah izkazovanja, ki so povsem nasprotne poprejšnjim, in se ta sogovornik NE zaveda niti lastnih poprejšnjih besed (stališč), niti poprejšnjega samega sebe. Pomeni, da se istočasno ni zmožen zavedati lastnega življenja kot celote, pač pa se zaveda le tistih svojih izkazovanj, ki so ustrezna (primerljiva) z izkazovanji, katera prakticira v konkretnem, danem trenutku. In pri teh menjavah nikdar nisem opazil »praznih oči«.

Kaj je tisto, kar privede do teh »praznih oči«, značilnih za dejansko umrle, obenem značilnih za prehode med posameznimi podzavestnimi podobami pri razumsko zasnovanih, a psihično obolelih bitjih? Kaj je tisto, kar sočasno s temi »praznimi očmi« izkaže tudi stanje popolne fizične odsotnosti obolele osebe? Da ne bom napak razumljen: kakopak, takšna oseba NI zares fizično odsotna, ne izpuhti (v fazi menjave podob), pač pa znotraj tega prehoda NE nadzira lastnega telesa (v kolikor je ob zaključku predhodne podzavestne podobe stala, se v fazi prehoda zgrudi na tla, bi bilo moč sklepati, da »omedli«, se onesvesti, izgubi zavest), se to telo izkazuje kot mrtvo (pa čeprav, v smislu delovanja vseh organov, vseh telesnih ustrojev, deluje, živi)?

Že v opisu tega prehoda sem zapisal »se onesvesti, izgubi zavest«, pa bi se dalo, povsem logično, sklepati, da so »prazne oči« pri razumsko zasnovanem, a psihično obolelem bitju, posledica (izkaz) – odsotnosti zavesti, zavedanja! Pomeni, da je moč povezati tudi zavedanje (zavest o samem sebi, s tem tudi o lastnem življenju, o svetu, katerega – in kakor ga – ugotavljam) s samim obstojem, s samim bivanjem, s samo »živostjo« ( = biti živ, živeti), kajti, če ponovim – v času »praznih oči« se obolelost izkazuje kot mrtva, torej v podobah odsotnosti življenja (kljub delovanju telesnih ustrojev), v podobah, katere je moč opaziti pri tistih, ki se znajdejo v komi: deluje, organizem (vse poteka, lahko samodejno, lahko s pomočjo aparatov = pripomočkov), vendar zgolj vegetira, zgolj obstaja (in se samega sebe ne zaveda).

Pomeni, da v fazi prehoda iz ene v drugo podzavestno podobo, razumsko zasnovano, a obolelo bitje – ne obstaja? Pomeni! Kljub temu, da ga vidimo, kljub temu, da mu otipamo utrip, slišimo dihanje, vidimo odprte oči… NE obstaja, ker NE obstaja ZASE, se ne zaveda, da je, da živi. Zgolj vegetira, v tem prehodnem obdobju, je zgolj »prisotno na planetu«, v podobi – predmeta. V podobi, ki, potemtakem, ne govori o življenju, pač pa zgolj o živetju, o fizičnem obstoju.

In, če povežem vsa ta prehajanja (pri razumsko zasnovanem med posameznimi podzavestnimi podobami, pri nagonsko zasnovanem med posameznimi stanji, povzročenimi z delovanjem po principu pogojnega refleksa), potem za obe vrsti prehodov zlahka govorim o NEzavedanju. In pri obeh podobah (oboleli razumski zasnovanosti in nagonski zasnovanosti) govorim o NEzavedanju samega sebe (kot celote), s tem tudi o NEzavedanju lastnega življenja (kot celote) in o NEzavedanju sveta, katerega ugotavljam (kot celote). Potemtakem govorim, sočasno, tudi o NEZMOŽNOSTI sprejemanja verodostojnih, »odgovornih« stališč (posledično ravnanj), temelječih na zavedanju realnosti (realnost je seštevek vseh njenih posamičnih delov, je seštevek vseh posamičnih zavedanj, pa v primeru, da se te celote ne zmorem zavedati, se ne morem zavedati realnosti, pomeni, da NISEM zmožen ravnati tako, kot bi moral, da bi se uspešno lotil razreševanja te realnosti, nekega problema, s katerim me življenje sooči… in ta problem ni v podobi neke oprijemljivosti, neke vsebine, ki je dostopna čutnemu zaznavanju, vsebine, ki je dejansko vidna mojim očem… kajti: kakopak, zmorem reševati težavo »sestavljanja posameznih delov omare v celoto, v končno podobo omare«, vsi ti deli so pred menoj, vidim jih… ne zmorem pa »sestavljati posameznih delov ravnanj, vezanih na sprejemanje/izvajanje določenih življenjskih odločitev« v smislu izkazovanja konstantnega, načelnega ravnanja napram konkretni vsebini, ki obstaja, a je čutilom nedostopna, potemtakem NISEM zmožen zavzeti enovitega mnenja o določeni čutni neoprijemljivosti, pač pa se izkazujem v podobah pogojnega refleksa, zdaj tako, v naslednjem trenutku pa v popolnem nasprotju lastnega predhodnega ravnanja… da bo bolj razumljivo: vsebina je, na primer, ocena nekega »drugega«. Ta »drug« se prav nič vsebinsko ne spremeni, je vselej tak, kakršen je, spremembe izkazuje le v svojem ravnanju, pa – v kolikor mi da, kar želim od njega, je meni »dober«, v kolikor mi ne da, je meni »slab«… z drugimi besedami: na tak način oceno ravnanj dobesedno in brezpogojno prenesem v oceno tistega, ki ravna, pomeni, da nisem zmožen upoštevati posamičnih in objektivnih okoliščin, ki pogojujejo spremembo ravnanj ocenjevanega, pomeni, da se nisem zmožen zavedati celote, znotraj katere sleherna posamičnost deluje, in v okviru katerih lahko pride tudi do stanja, da mi ta »nekdo« NE ZMORE dati, kljub svoji želji, da bi mi dal).

In, če se vrnem korak nazaj: v kolikor smo pri »osebi v komi« ugotovili, da ne gre za življenje, pač pa le za živetje (za fizičen obstoj), smo ugotovili tudi to, da NE more biti življenja, v kolikor se tega življenja NE zavedaš! Pomeni, če nadaljujem v tej smeri, da pri razumsko zasnovanem, a obolelem bitju, in pri nagonskih bitjih, obstajajo samo delčki življenja (če se te osebe zavedajo samo delčkov samih sebe) in pomeni, da celota kot taka pri njih (zanje) sploh NE obstaja, je ni (če se nečesa NE zavedam, potem tega zame ni… če se NE zavedam bolečine – ker mi jo analgetik/narkoza odpravi, potem ta bolečina zame NE obstaja).

Ugotovitev (oziroma tovrstno razmišljanje, ki življenje povezuje z njegovim zavedanjem) ni nova. Že Dekart je zapisal svoj »mislim, torej sem«, ugotovitev, kateri sodobna »znanost« rada oporeka, češ da ne velja, da je nepravilna, čeprav…

Res je, tudi kamen obstaja, a lahko z njim počneš vse, kar te je volja. Pomeni, da je kamnu vseeno glede tega, kaj z njim počneš. Pomeni, da zgolj obstaja, in NE živi (kajti ko bi živel, mu ne bi bilo vseeno). In v čem je razlika med kamnom (ki se NE zaveda samega sebe) in katerokoli drugo vsebino (ki se NE zaveda same sebe), pa čeprav je ta vsebina bodisi v podobi razumsko zasnovane, obolele osebe, ali pa v podobi nagonske zasnovanosti? V kolikor je zavedanje samega sebe pogoj življenja in v kolikor se NE zavedaš samega sebe (kot celote), potem zgolj obstajaš, si (kot celota) v podobi živetja, nikakor v podobi življenja!

In zgolj še pojasnilo Dekartove ugotovitve. Bil je, možakar, razumsko zasnovano bitje, pa ne kaže zgolj neposredno ( = dobesedno) razumevati njegovih besed, kajti – tudi pes misli (izbira med določenimi možnostmi), a zgolj obstaja (ker se ni zmožen zavedati samega sebe, kot celote) v danem trenutku (in za poprejšnje svoje trenutke ne ve, in ni zmožen tvoriti svojih bodočih trenutkov, jih oblikovati po lastnih željah, vplivati nanje). In bi bilo pravilneje Dekarta (kot razumsko zasnovano  bitje) razumeti na sledeč način: če mislim, potem se zavedam lastnih misli (samega sebe), potem zmorem tudi domisliti (dospeti v stanje, v katerem bom uspešno razreševal probleme, skladno s svojimi željami), potem ravnam razumsko (predvsem zaradi tega, kar se zavedam vseh svojih poprejšnjih stanj, ker imam enovito, celovito zavedanje o samem sebi, potemtakem tudi o svetu, ki sem ga skozi čas ugotavljal/spoznaval), potem sem dejansko v podobah življenja, in ne zgolj v podobah živetja (nekih konkretnih, posamičnih trenutkov/obdobij) oziroma (zgolj) – fizičnega obstoja (kakor kamen, kakor oseba v komi, kakor oseba, ki izgubi spomin in s tem izgubi – se NE zaveda – svojega poprejšnjega življenja, to poprejšnje življenje izgubi, GA NIMA).

Dolgo je veljalo, da je srce središčni, najpomembnejši organ, kasneje je prišlo do ugotovitve, da so to možgani. In zdaj jaz, še nekoliko »kasneje«, pripišem: kakor pri komu. Za živetje je srce odločilno, za življenje so odločilni možgani (zavedanje sebe kot celote, zavedanje sveta kot celote, zavedanje realnosti, in temu ustrezna ravnanja, moja, usmerjena v razreševanje problemov – v uspešno, torej dejansko lajšanje lastnega življenja, potemtakem povsem vstran od ponavljajoče se »zgodovine«).

Uroš Vošnjak, Razgled

Vesolje, živeče umiranje... 18. del

»Kar ješ, to si…«

Po občem prepričanju hrana (zadeve, ki naj bi jih užival, da bi si omogočil izpolnitev enega temeljnih pogojev pre/živetja) opredeljuje tiste, ki jo jedo. Od tod tisti njihov “kar ješ, to si”. Je razširjena, ta(kšna miselnost, zelo, a je povsem - neumna! Kakor so neumne pravzaprav vse razširjene ugotovitve razširjenosti! Pa pojasnim...

1. za začetek zastavim z jezikovnega izhodišča, in zapišem, da ima jezik sila pomembne opredelitve, zaradi katerih sploh zmore obstajati v podobi tistega, za kar je ustvarjen - v podobi orodja sporazumevanja! In - če nisi zmožen upoštevati jezikovnih pravil, vsaj tistih osnovnih, potem si se zmožen sporazumevati samo s sebi enakimi, pomeni, s tistimi, ki tudi sami ne izkazujejo zmožnosti udejanjanja jezikovnih pravil.

2. kakopak, v “prevodu” bi se obravnavana trditev nekoliko daljše glasila, in bi se jo dalo brati kot “če ješ žival(i), si žival, če jih ne ješ, potem pa nisi žival, ampak si - človek”. A, groza grozljiva, tudi takšen, razširjen zapis, zmore izkazovati - neumnost tistega, ki je v takšno bedarijo prepričan! Kajti - če je hrana merodajna za razlikovanje med človekom in živaljo, če je NEžival, če je človek tisto bitje, ki ne je mesa, potem - je krava človek?!

3. neumnost je zmedena, sama po sebi, pa bi, domnevam, težko ustrezno pojasnila sledeč zaplet: kdor je meso, je žival... izhaja, iz tega: kdor je rastline, je - rastlina? Nadaljevanje: kdor je tako meso, kakor rastline, je pol žival, pol rastlina? In, če nadaljujem: kdor je plodove (rastlin in/ali živali), je ta - plod (rastlin in/ali živali)?!

4. da je trdoživa, neumnost, tudi ni novo spoznanje. Pa se, v okviru svojih opredelitev, kadar je v svoji skrajni podobi, otepa celo plodov, sadov, v kolikor so ti - živalskega izvora. In - čemu to počne? Iz preprostega razloga, ker ne zna razlikovati niti med osnovo ( = rastlina, žival) in posledico, plodom, sadom (te rastline, živali). Denimo - koruzni storž, zrno, NI rastlina (vsaj po uveljavljenih ugotovitvah NI), saj ne premore ene same temeljne značilnosti, ki opredeljuje rastline kot take. In tudi ni (obvezen) sestavni del rastline, saj izrastejo tudi takšne koruze, ki storža, zrna - ne porodijo... pa so, kljub temu, rastline, so, kljub temu - koruza! In je, povsem podobno, na drugi, torej na živalski strani... mleko NI sestavni del krave, in jajce ne kokoši.

5. bojda jih moti predvsem način pridelave dobrin (izkoriščanje naravnih danosti), neprimeren odnos do “vira” določenega sadu, plodu, ampak... tudi tu se izkazuje, neumnost, izključno s tem, s čemer se zmore - s samo seboj, potemtakem z neumnostjo, kajti... tako, kot imajo krave privezane (v industrijski reji), in kokoši zaprte (v industrijski reji), tako tudi na področju rastlin (v industrijski pridelavi) še kako silijo “naravne danosti”, jih “plemenitijo” s sredstvi (ki so, na dolgi rok, VSA škodljiva, pa ne samo prsti!), sadijo hitro rastoče rastline (sadno drevje, na primer, katerega že po treh letih, morda petih, posekajo, odvržejo) in počnejo še mnogo drugih stvari, s katerimi izkazujejo eno samo, osnovno zadevo: nepoznavanje naravnih zakonitosti, s tem škodljivo poseganje v “bodočnost”, in s tem tudi - lastno bebavost!

6. absurd, a takšna trditev (in vse ostale njih kategorične trditve!) izkazuje zgolj njih nezmožnost “širine pogleda”, njih nezmožnost dojemanja celote kot take, njih nezmožnost, potemtakem, abstraktnega mišljenja. In je nerodna zadeva, glede tega abstraktnega mišljenja, kajti prav ono je potrebno, da zmoremo pri vrsti/ posamezniku govoriti o - razumu! In je še bolj nerodna, ta zadeva, kajti tam, kjer ni razuma, tam so - nagoni. In so, brezpogojno, nenehno izkazovani tudi v praksi, v “življenju”. Pa je absurd še nekoliko bolj kričeč, če poznamo definicijo, ki človeka razlikuje od živali, in pravi, da se človek ravna po razumu, žival pa - po nagonih.

Preteklost rodi sedanjost, sedanjost govori o preteklosti

Od kod vedenje o mamutih? Od kod, pravzaprav, vedenje o živalskih vrstah, ki so nekoč poseljevale planet? Ko pa so izumrle, bojda, ko pa jih, tozadevno, ni več?

Bojda so bili mamuti »drugačni« od sedanjih slonov. Ja, sila, sila »drugačni«, a zgolj – očem! Imeli so štiri noge, rep, rilec, okle, imeli so pravzaprav popolnoma vse, kar imajo današnji sloni, le – nekoliko razlike je bilo v velikosti, in v tem, da so bili mamuti krepko bolj kosmati, kot so (današnji) sloni.

O velikosti in kosmatosti je ugotovljeno na temelju najdb. In te ugotovitve niso presenetljive, vsaj tistim ne, ki so zmožni upoštevati, sočasno, tudi ugotovitve o vremenskih razmerah, tako tistih, ki so veljale v času mamutov, kot tistih, ki veljajo danes. In ki so zmožni upoštevati razlike med takratno podobo planeta, in današnjo. Pojasnim…

V času mamutov so bile klimatske razmere krepko ostrejše, kot so danes, ozračje je bilo krepko hladnejše od današnjega. Pomeni, da se je bilo potrebno bolj obleči, za to, da ne zboliš, zmrzneš. Pa je povsem logično, da so se tudi živali morale zaščititi pred mrazom, in da so to počeli tudi mamuti. Zdaj pa – ker niso znali plesti, da bi si spletli oblačila, so si jih kar omislili, v podobi – dlakavosti. In kasneje, ko se je ozračje otoplilo… kasneje zaraščenost več ni bila potrebna, pa so se dlake zredčile, in se je prikazala koža… današnjega slona!

Ne, ne, ne bo držalo, mamuti in sloni, to ne gre vkup! Ne nazadnje – mamuti so bili večji!

Bojda je, v času mamutov, vegetacija lepo uspevala, ves planet je bil preraščen, zaraščen. In je bilo več kot dovolj hrane, v prvi vrsti za rastlinojede (posledično tudi za njih plenilce, torej za mesojede), pa so se živali smele »porediti« (pa ne v širino, pač pa v velikost!). Ja, nekoč, dolgo nazaj, so na planetu živele v povprečju krepko večje živali, kot so te, ki jih danes videvamo. Kasneje… kasneje pa, ko se je podnebje radikalno spremenilo, se ne le otoplilo, celo zagrelo do te mere, da so se pojavila tudi sušna obdobja, pač pa je postalo v pogojih nihajoče, porodilo različne letne čase… kasneje pa je nestalnost pogojev vplivala tudi na rastje. Le-to ni več imelo enakomernih možnosti, tekom celega leta, za rast, in se je tudi rastje moralo tem spremenjenostim prilagoditi. Posta(ja)lo je manjše…

Kadar se nekaj zmanjša, takrat je zlahka moč ugotoviti, da je tega »nečesa« manj, kot ga je bilo poprej. In če ga je manj, potem s seboj nikakor ne zmore nahraniti toliko potreb, kot jih je nahranilo pred zmanjšanjem. Pomeni, da nastane povsem logičen splet vzročno-posledičnih povezav, in se zgodi to, da se zaradi manj(še) hrane pojavijo – manjše oblike preostalega, nerastlinskega, življenja. In je moral mamut ne samo odvreči dlake, pač pa se je podal tudi v velikost, kakršno danes opažamo pri slonih (mimogrede: tudi /današnji/ sloni niso enaki, po velikosti. Največji je afriški, sledi mu indijski, tretji pa je slon, ki živi na Borneu, in je malodane palček, napram afriškemu, pa še rep mu, za razliko od obeh ostalih, sega skorajda do tal).

To je vsa skrivnost »izumrtja« mamutov. In podobne evolucijske razplete je moč opažati tudi pri drugih vrstah, pa… je le stvar poznavanja vsebin(e), in zmožnosti ugotavljanja tisti element, ki  odloča razliko med (domnevnim) izumrtjem in (dejansko) evolucijsko spremembo. Zaradi česa si je, domnevam, težko predstavljati tudi to, da so ptice – potomke letečih dinozavrov. Vrabček, da bi se porodil iz dinozavra, nemogoče…

Vse vrste se spreminjajo, in so se spremenile. In ker obstaja, na področju časa, temeljna ugotovitev o tem, da »preteklost« poraja »sedanjost«, je zlahka moč stvar obrniti, in ugotoviti, da je s pomočjo »sedanjosti« moč ugotavljati »preteklost«, in jo razume(va)ti, kajti… odpadla je dlaka, malce so se zmanjšali, a še vedno imajo štiri noge, rep, rilec, okle… in ne samo to, še vedno »trobijo«, in še vedno se, sloni, obnašajo natanko tako, kot so se obnašali skozi vse čase!

Zaradi tega vemo kar dovolj tudi o preteklosti dvonogega sveta. Vede so krepko napredovale, pa se je, denimo, biologiji, arheologiji, antropologiji… pridružila tudi »porojena« genetika. In le ta je zmožna ugotavljati na področju genske zasnove, tako na temelju najdenih ostalin, kakor na temelju sodobnih vzorcev. In se je razvila tudi nevrologija, veda o umskih zmožnostih nasploh, ki je tudi zmožna primerjati ne samo v sodobnem času (ko ugotavlja – ekstremne – razlike med posamezniki in občestvom), pač pa je zmožna zavedanja o tem, da niso dlake in velikost in širina… tisti faktorji, ki so odločilnega pomena za spekulativne danosti, pa zgolj po zunanjih, materialno »otipljivih« značilnostih ni moč presojati o ničemer drugem, kot o obliki posameznega bitja (vrste), o njegovih (njenih) prehranjevalnih in tudi ostalih navadah, ter o okolju, v katerem (je) opazovano živi (živelo). In s tem, ko gensko zasnovanost upošteva kot temeljni zapis značilnosti (vrste), in s tem, ko v preteklosti ugotavlja enake gene, kakršni so ti, ki obstajajo danes, in s tem, ko med različnimi genskimi zapisi (resda se genski zapisi v večjem delu skladajo, a so prav različnosti tiste, ki izpostavljajo različne »vsebine«!) ugotavlja, v sodobnosti, različne vsebinske opredelitve (torej tudi zmožnosti)… s tem se zmore prav zlahka, a še vedno odgovorno oz. verodostojno podajati tudi v ugotavljanje vrst, katere so živele nekoč. Pa zmore presojati o »izumrlem« Neandertalcu (ki se je, dejansko, le modificiral, je danes nekoliko bolj »dodelan«, a temeljni genski zapis, ki njegove zmožnosti opredeljuje, je še vedno tu… še vedno obstaja večinska nezmožnost abstraktnega mišljenja, še vedno obstaja večinsko nagonsko ravnanje)… in zmore ugotavljati tudi o resni ogroženost Homo Sapiensa, razumskega človeka, ki je svojo usodno napako naredil takrat, ko se je s prvonavedenim spečal. In s tem porodil nek »miks«.

Pa še kako je moč vedeti o preteklosti, le… ne zadošča tisti »vem«, pač pa je za vedenje, poleg temeljnega znanja, potrebna tudi zmožnost ugotavljanja, dojemanja. Ta pa, žal, ni blagodejno porazdeljena v svetu dvonogih.

Zakaj princip »živeti zase« ne omogoča normalnega sobivanja?

Zastavim kar s primerom iz »narave«. V njej nikakor nimajo vsi enako, daleč od tega, vse živalske vrste živijo v hierarhični organiziranosti, in vsak pripadnik točno ve, »kje mu je mesto«, kakšne pravice ima, napram ostalim.

Seveda, tudi v »naravi« bi tisti, ki imajo manj, imeli več, in tisti, ki imajo več, ne želijo svojih ugodnosti oddati/prepustiti drugim… zaradi česar prihaja do nenehnih spopadov, tudi znotraj skupnosti, ne samo med skupnostmi. Rezultat teh spopadov pa je odvisen tudi od tega, koliko se tisti, ki nima, a želi imeti, počuti ogroženega…

Bolj kot je brez tistega, kar si želi, bolj kot je v podrejenem položaju, manj ima za izgubiti, več si upa tvegati, s tem je tudi spopad bolj krut. In ko se znajde v situaciji, da se celo fizično počuti ogroženega (torej ne samo po tem, da nima enakovrednih pravic), takrat pa, običajno, pride do boja na življenje in smrt.

Povsem enako je v dvonogih skupnostih, in povsem drugače v skupnosti – razumskega človeka. Razum se namreč zaveda preprostega dejstva, da lahko z nekom/nekimi sobiva, mirno, varno, zadovoljno, le takrat, kadar so vsi v skupnosti (relativno) zadovoljni. Pomeni, da takrat, kadar je še najslabotnejši član skupnosti (relativno) zadovoljen, takrat nima potrebe po tem, da bi – izkazoval nezadovoljstvo, da bi zastavil aktivnosti, s katerimi bi sebi položaj izboljšal, z aktivnostmi, ki bi jih, brezpogojno, usmeril proti drugim, želeč jim odvzeti (vsaj) delček, zase.

Da, v razumni skupnosti zmore obstajati takšno sobivanje, kajti v razumni skupnosti slehernik prispeva, po svojih zmožnostih, resda, a kljub temu, skupnosti, vsem. V razumni skupnosti obstaja zavedanje o tem, da zmožnosti niso enakovredno podeljene, in da tudi »delovne usmeritve« niso uniformirane, vsem enako zapisane, pa – medtem, ko nekdo prideluje hrano, drug izdeluje čevlje, tretji skrbi za proizvodnjo električne energije, četrti pa le ponuja, na primer, petrolej, ki ga na domačem vrtu ni moč pridelovati…

In še nekaj je značilno za razumsko skupnost: materialne dobrine razum obravnava le kot predpogoj fizičnega obstoja, ne potrebuje jih za izkazovanje svojega, nekega  (razumu povsem neumnega) »statusa«, »položaja«… ne, razumskost se izkazuje z vsebinami, katere je zmožna »tvoriti iz sebe«, in njej je, denimo, avtomobil zgolj uporabno sredstvo, pripomoček, pa ne potrebuje ne mercedesa, ne be-em-veja, da dospe do želene razdalje, potrebuje zgolj – prevoz(no sredstvo), po možnosti takšno, ki bo za čim nižji vložek zagotavljalo prevoz. Nič več, nič manj.

Potemtakem, razumskost tvori (ne zmore, preprosto, brez tvorjenja), troši zgolj po dejanski potrebi, in ne kopiči zadev, materialnih dobrin, zaradi katerih bi se morala odpovedovati – lastnemu življenju! Da, vsaka stvar, ki jo kupim, ima svojo ceno, in za vsako je potrebno oddelati toliko in toliko ur (delčkov življenja), za vsako je potrebno skrbeti, jo vzdrževati (dodatne oddelane ure življenja), in za vsako se tresejo, da jim je ne bi »nekdo« ukradel!

Razumska skupnost se zaveda potrebe po sobivanju, kajti brez sobivanja življenja, kakršnega živimo, preprosto – ni, ne more biti. Kakopak, tudi znotraj razumskosti pride do odstopanj, celo do popolnega nasprotja, vendar – tu pa bi bilo potrebno zastaviti pisanje o vplivu (nagonskega) okolja, posledično tudi o psihičnih stanjih, v katera zapadejo razumska bitja, ker so prisiljena živeti/se izkazovati po kalupih nagonskega sveta!