Vesolje, živeče umiranje... 13. del

Bolečina in njena POZITIVNA vloga

Že slišim tisti »Groza, le kaj mu je, da govori o pozitivni vlogi bolečine, ko pa vemo, da ni prijetno takrat, kadar te nekaj boli, torej je NEprijetno, je NEGATIVNO! In se PROTI BOLEČINI celo borimo…«

Počasi, počasi. Kot prvo: NI vse, kar je PRIJETNO, obenem tudi POZITIVNO (če se boš uspešno basal z maščobami, boš, slej ko prej, zbolel, ali pa bo tvoj organizem »vsaj« opešal, toliko, da ti bodo maščobe skrajšale življenje)… in, obratno – NI vse, kar je NEPRIJETNO, obenem tudi NEGATIVNO (če moraš na operacijo, se zagotovo ne počutiš prijetno, a ti operativen – tebi NEprijeten – poseg odpravi težavo, ti omogoča nadaljnje življenje). In, kot drugo: NI vse (pravzaprav NI NIČ) izključno enostransko, kakor se (enostransko) kaže NErazumskemu svetu! In, kot tretje… tu pa malček počasneje, morda bo tako razumljivejše.

Narava je VSA živa bitja sestavila iz dveh delov, iz materialnega (telesnega) in nematerialnega (netelesnega), in VSA ta bitja (ter med njimi VSAK posameznik) imajo določene potrebe, ki so skupne vsem živim bitjem. In te potrebe (potreba = NUJNOST) se izkazujejo v podobi nagonov. Osnovni med temi nagoni so nagon po varnosti, nagon po hranjenju/pitju, nagon po (spolnem) občevanju. Gre torej za tri temeljne vsebine, ki porajajo določene POTREBE tako telesnega, kakor tudi netelesnega dela slehernega življenja! In zadovoljevanje teh potreb je edini način, na katerega zmore bodisi telesni, bodisi netelesni del nagonsko zasnovanega sveta priti do zadovoljstva, do ugodja (obenem pa s tem tudi narava pride do ohranitve teh svoji življenj, do njihovega uspešnega razvijanja, torej, v bistvu, do samoohranitve narave kot take – kot seštevka živih in /vsaj na prvi pogled/ neživih posamičnosti). Niti na teh, niti na katerihkoli drugih področjih, ni moč potegniti črte ločnice in poreči, da je moč NEmoteno, torej NE(p)oškodovano živeti, v podobi naravnega bitja, v kolikor samo en del celote (telesni ali netelesni) doseže zadovoljitev svojih neposrednih potreb! Daleč od tega, telesni in netelesni del živita v sožitju, in sleherno odstopanje od določenih naravnih zakonitosti zmore pričati o eni sami stvari: o OKVARJENOSTI (bodisi telesa, bodisi netelesa, najraje pa kar o okvarjenosti obeh delov celote)! In tako ni samo pri človeku, ali pri živali, ne, tudi pri rastlinah se zadeve izkazujejo na povsem enak način: če nimajo dovolj »varnosti« (dovolj prostora za rast, dovolj svetlobe)… če nimajo dovolj hrane, tekočine… če nimajo »partnerjev« in »spolnega življenja«… potem ne bodo niti najmanj zadovoljne živele preostanka svojega življenja (brez oprašitve ne bodo porajale plodov, ki so naravni, torej sestavni del sleherne rastline, pomeni, da je porajanje plodov sestaven, naraven ciklus rastlinskega sveta, obenem ne bodo imele možnosti »obstati skozi čas«, niti skozi sedanjega – več kot je rastlinja, manjša je možnost, da rastlinojeda žival pohrusta neko konkretno bilko, še manj v prihodnost – v kolikor spolno odmreš, nimaš možnosti ohranjanja »samega sebe«).

Poleg samih potreb, je Narava dala VSAKEMU bitju tudi načine zadovoljevanja teh potreb (ustrezne zmožnosti, značilne za telesno/netelesno zasnovanost sleherne vrste, in sleherne posamičnosti znotraj teh vrst) in tudi načine UGOTAVLJANJA ravnovesja med potrebami in njihovo zadovoljitvijo (ti načini se izkazujejo v pestrih podobah, a vsa ta izkazovanja govorijo o ENI IN ISTI stvari, o tem, če je s posamičnim življenjem »vse v redu«, ali pa »NI vse v redu, potemtakem je nekaj NAROBE«).

Dejstvo, nesporno, je v tem, da zadovoljitev potreb vodi v zadovoljstvo, torej v ugodje (in obratno, nezadovoljene potrebe porajajo NEzadovoljstvo, NEugodje, bodisi telesnega, bodisi netelesnega dela celote, a, kakorkoli že, v končni fazi se to NEzadovoljstvo odraža na celoti, pomeni, da pride do okvarjenosti obeh delov, oba dela se izkazujeta v POPOLNEM NASPROTJU OD SVOJE NARAVNE ZASNOVANOSTI!), in je dejstvo, da ugodje poraja tisto energijo, katera je potrebna za življenje (pomisli, ko si slabe volje, nejevoljen, takrat težje rešuješ določene težave, takrat se ti velikokrat »nič ne da«, bi se le umaknil, nekam na samo, da bi imel tisti »mir« pred ostalim svetom… pomeni, da takrat NISI ZMOŽEN živeti znotraj sveta, katerega naraven del si!!!), kar pomeni… da nezadovoljene potrebe telesa in/ali netelesa vodijo v odstopanja od tebe, kakršen si po svoji zasnovanosti! Pomeni, če prevedem, da se na tak način znajdeš v razcepu: kot naravno bitje živiš NEnaravno, in – ker z Naravo ni prav nič narobe, dosledno deluje po svojih LOGIKI, RAZUMU sprejemljivih zakonitostih, potem je »nekaj« narobe s teboj!!!

Vendar, vrnimo se k »bolečini in njeni POZITIVNI vlogi« (kasneje pa bomo znova malce širše)…

Ugotovitev, da »se borimo proti bolečini«, zna zveneti skrajno NEUMNO, odvisno od okoliščin, ki so neposredno v soodvisnosti z bolečino. Pojasnim.

V kolikor gre za ENKRATNO (občasno) bolečino, v kolikor sem, na primer, dovzeten za delovanja vetra in/ali sonca, pa me vselej, kadar sem jima izpostavljen, boli glava… potem je takšna bolečina (glavobol) izkaz moje nepremišljenosti (ker sem se podal v vetrovno, ali na sončno, oziroma, ker sem se podal nezadostno zaščiten pred vplivi okoliščin, za katere ŽE VEM, da mi porajajo bolečino), in me, ta bolečina, zgolj (neprijetno) opozarja na mojo nepremišljenost. Da, je, kakor vsaka bolečina, neprijetna, pa se »borim proti njej« (če se že proti svoji nepremišljenosti ne znam) in »prepričam možgane«, da bolečine več ni!

Spet slišim tisti »kaj govori, kako prepričaš možgane«, pa zapišem takole: CELOTNO zaznavanje bolečine poteka v možganih (so center, v katerega dospevajo informacije, posredovane s strani naših čutil), in v kolikor te možgane »prepričam« v NEzaznavanje bolečin/e, v takšnem primeru me – NE bo bolelo.
Kako jih lahko prepričam v kaj takega? Na dva načina. Prvi je hiter, malodane s takojšnjim učinkovanjem: s kemičnimi sredstvi, namenjenimi lajšanju bolečine (od raznih »aspirinov«, torej analgetikov, ki so v javni uporabi, prek narkoze, s katero onemogočijo zavedanje bolečine med operativnimi posegi, do morfija, s katerim težko obolelim, tistim, ki so v hudih bolečinah, lajšajo bodisi čas zdravljenja, bodisi preostanka življenja). Drug je počasnejši, obenem ni vselej uspešen: s samoprepričevanjem, s preusmerjanjem pozornosti z bolečine na nekaj »zanimivega«, ali pa »zgolj« z »navajanjem na bolečino« (v prepričanosti, da »čas vse o/zdravi«).

Dobro, v primeru enkratne (občasne) bolečine (za katero POZNAMO VZROKE njenega nastanka!!!) lahko dejansko delujemo na oba načina, vendar…

V kolikor gre za TRAJNO, KONSTANTNO bolečino (bodisi telesno, bodisi NEtelesno), potem je TRAJEN tudi NJEN VZROK (torej ne gre za to, da sem se izpostavil vetrovnemu/sončnemu delovanju), potem je  bolečina ALARM, ki me OPOZARJA na to, da je NEKAJ NAROBE, da je porušeno neko ravnovesje, telesno ali netelesno (najraje pa kar v kombinaciji, pomeni, da je porušeno ravnovesje celote, posamičnosti kot take!)… in v takem primeru, normalno, tudi delujem »proti bolečini« (da jo vsaj omilim, in si s tem zagotovim znosnejše živetje), vendar MORAM delovati tudi v smeri ODPRAVE VZROKA, ki to bolečino poraja (bolečina je LE POSLEDICA, v kolikor je »vse v redu«, takrat JE NI), kajti – v kolikor se ne lotim odprave vzroka, potem se stanje – samo slabša. In to velja tako za fizične, kakor (oziroma še bolj, ker jih še težje zaznavamo, kot vsem vidne telesne) za psihične bolezni! Pomisli na zob…

Ko te začne boleti zob, takrat se začenja njegova okvarjenost. V kolikor stopiš do zdravnika, bo naredil »plombo« (na začetku povsem majhno, če si pozen, večjo), v kolikor ne stopiš, pač pa »se boriš PROTI BOLEČINI« (ali le po/čakaš, da mine), začne zob razpadati (in ti ga bo zdravnik izdrl, če se boš odpravil k njemu), in to razpadanje lahko privede do tega, da v dlesni ostanejo samo gnijoče korenine, da pride do zastrupitve krvi, da posledično – zastrupitev (ki se širi po organizmu) povzroči celo smrt!

In NATANKO TAKO je tudi pri psihi: tudi tam pride do POSTOPNEGA ODMIRANJA, do otopevanja (otopelosti, čutenja/čustvovanja), pomeni, da pride do NENARAVNEGA živetja, pomeni, da pride do tega, da ti samo življenje ne daje dovolj ugodja, katerega potrebuješ za to, da bi, vsaj relativno, zadovoljno živel!

Kakopak, pride tudi do t. im. psihosomatskih obolenj (bolezni, ki se sicer izkazujejo v podobi telesnih bolezni, dejansko pa so povzročene s psihično obolelostjo… in se izkazujejo v različnih podobah, od lažjih, do izjemno težkih, ki zmorejo, dejansko, popeljati v smrt… od slabokrvnosti, izgube apetita… po hrani, po spolnosti…, prek »pešajočega« spomina, nezmožnosti »treznega« razmišljanja… pa se sicer RAZUMSKO ZASNOVANO bitje izkazuje v popolni nesmiselnosti, nerazumskosti, nenaravnosti… in lahko to izkazovanje poteka v dveh nasprotni smereh – o tem v naslednjem odstavku, v pojasnitev… do popolne otopelosti – nezaznavanja okolja kot takega, njegovih vsevrstnih delovanj, do fizične, delne ali popolne, ohromelosti, izgube sluha, okusa, vonja, vida… ter, v končni fazi, do smrti, bodisi kot posledici »lastne roke«, bodisi kot samoumevnega »razpleta« težke obolelosti).

Kako lahko sicer RAZUMSKO zasnovano bitje deluje v dveh smereh, in se v obeh (po sistemu ali-ali, kajti sočasno ne gre!) izkazuje kot LASTNO NASPROTJE? Sila preprosto: lahko se izkazuje kot popolnoma NAGONSKO BITJE, pa skuša tešiti lastno nezadovoljstvo v podobah nagonskega ravnanja (in se baše s hrano, prekomerno… v nagonskem svetu »jedo takrat, ko je možnost hranjenja« in celo sit – domač – maček, ki nima potrebe po tem, da bi hrano »lovil«, bo izbljuval vse, kar ima v svojem polnem želodcu, v kolikor se mu bo pred nosom znašla neka »dišeča mikavnost«; lahko prekomerno pije, in zaide v alkoholizem… in mu pitje predstavlja način doseganja nekega zadovoljstva, katerega bi sicer lahko, ko bi deloval neokvarjeno, zagotavljal samemu sebi, in ne bi zanj potreboval nadomestkov; lahko spolno občuje ob sleherni priložnosti, kakor poteka, to občevanje, tudi v nagonskem svetu… zanimivo »ljubezen gre skozi želodec in skozi posteljo«! … pomeni, če vse skupaj »prevedem«, v primeru psihične okvarjenosti RAZUMSKO zasnovanega bitja, bo le-to iskalo sebi zadovoljstvo v vsebinah, ki so, po naravi, razumskemu bitju dane zgolj kot neke temeljne fiziološke potrebe, in ne kot EDINI, NEPOSREDNI načini, sredstva, oblike zadovoljstva!).

Lahko pa zastavi v povsem nasprotni smeri, to, razumsko zasnovano (a psihično obolelo) bitje, v smeri samoodpovedovanja, v smeri ASKEZE, vzdržnosti (dobro, jesti mora, če hoče živeti, in vnašati tekočino tudi, da preživi), vsemu ostalemu pa se odpoveduje, ne zavedajoč se, da ravna povsem NEnaravno, in se odpoveduje v odvisnosti od tistih stvari, ki jih bodisi samemu sebi pojasnjuje (v kolikor to zmore, seveda) kot »vzroke« njegovih tegob, bodisi so te »stvari« zapisane v njegovi podzavesti, kot povzročitelji določenih stanj/razmer/okoliščin, ki so pripomogle k temu, da je bitje obolelo.

Toliko o tem, o bolečini, katere prvotni namen, s strani narave, je – opozarjanje na tisti »nekaj je narobe«. In, če še nisi razumel/a, pomisli: največja umrljivost za rakavimi obolenji je pri tistih obolenjih, katerim pravijo, da so »zahrbtna« , ker bolezen ne povzroča nikakršne bolečine, se sploh NE ZAVEDAŠ, da jo imaš, ko pa začne boleti, takrat – takrat pa je že prepozno! In tako je, povsem tako, pri psihi: ko bolečina (tozadevno »sama od sebe«, kar JE NEMOGOČE, v kolikor NE MINEVA njen vzrok!) izginja, takrat v bistvu ne gre za izginjanje bolečine, pač pa za OTOPEVANJE ZAZNAVANJA BOLEČINE, za slabšanje zdravstvenega stanja, ali, da bo bolje razumljivo: za odmiranje (lahko zgolj v psihičnem smislu, pomeni, za odmiranje RAZUMSKEGA bitja, za njegovo preobrazbo v NErazumskost).

Pa, da ne bi porodil, z (malo)prejšnjim zapisom, takšno mišljenje: »tistih, ki so me trpinčili, ni več v bližini, pomeni, da je rešitev (mojega stanja) na dosegu roke«… dodam: tistih, ki so (te) trpinčili, morda res ni več blizu, a v tebi so pustili posledico svojih »prizadevanj«, v tebi so pustili OKVARO, bolezen, in le-ta NIKAKOR sama od sebe ne bo zapustila svojega varnega domovanja, tebe, tvoje podzavesti, tvoje psihe!

Bogovi so padli iz zmedenih glav…

Zapišem nekaj izhodiščnih trditev, značilnih za (v bogove) verujoči svet:

Bog je človeka ustvaril po svoji podobi.

Vse, kar se dogaja, se dogaja po božji volji ( = »usoda«).

Bog je človeku dal svobodno voljo.

Bog je pravičen, milosten, moder, nezmotljiv.

Zdaj pa poglejmo, kako, če sploh, te trditve vzdržijo tudi v praktičnem življenju, torej izven zapisanih trditev…

Podobe človeka

Najprej vprašanje same opredelitve »podobe« kot take. Je »podoba« samo tisto, kar je moč videti kot formo, obliko nekega bitja oz. stvari, ali je »podoba« tudi tisto, s čemer (na kakršen način) se konkretno bitje (stvar) izkazuje?

Ko pomislim na ptice, potem zlahka zapišem, da se, denimo, orel izkazuje v sledeči podobi: ima zakrivljen (in močan) kljun (s takšnim uspešneje obvlada svoj plen, tako takrat, ko ga lovi, kakor takrat, ko ga razkosava), ima močne noge, in na prstih močne, zakrivljene kremplje (tudi z namenom obvladovanja plena), močna krila in izjemen vid. Vendar…

Podobe orla vključujejo tudi to, da orel opazuje z višine (ker tako zmore nadzorovati večje področje tal, zaradi česar lažje najde morebiten ulov), da se »strmoglavo« požene proti plenu (s tem zmanjšuje čas, potreben za premostitev razdalje med njim in morebitnim plenom, pomeni, da s tem tudi zmanjšuje možnost tega, da bi mu morebiten plen ubežal), plen zagrabi s kremplji (ko jih zasadi v telo ulovljene živali, je verjetnost tega, da bi mu plen ubežal, majhna), predvsem pa – prehranjuje se z mesom.

Podobe vrabca so povsem drugačne! Ima NEzakrivljen kljun, tanke nožice, s krhkimi kremplji, povsem (za manjše ptice) »običajna« krila, in povsem (za ptice) »običajen« vid.

In se izkazuje v sledečih podobah: hrani se večinoma na tleh (oziroma na katerikoli čvrsti podlagi), ne »strmoglavlja« na poti do hrane (vrabec bolj poskakuje), je »vsejed« (se hrani tako s semeni, kakor tudi z manjšimi živalmi).

Pomeni, da je potrebno pod besedo »podoba« razumevati ne samo zunanji izgled neke posamičnosti, pač pa tudi (vse!) načine, na katere se ta posamičnost izkazuje! In zdaj…

Če »je bog človeka ustvaril po svoji podobi«, potem je ustvaril VSE ljudi (po svoji podobi), in potem… Potem nastaneta DVA zapleta.

Prvi zaplet je v tem, da na svetu obstajajo tri temeljne rase (vsaka ima še svoje pod-podobe!) – kavkazijska (»bela«), negridna (»črna«), mongolidna (»rumena«), pa – če je bog ustvaril človeka PO SVOJI PODOBI, potem bodisi je bog neko »bivanje«, ki je sestavljeno iz povsem različnih podob (in so vsa prikazovanja, upodabljanja boga, izkazovana v človeštvu, NAPAČNA!), bodisi NI enega samega boga, pač pa ima vsaka človeška podoba (rasa) – svojega! In SO VSI ti različni bogovi - »pravi(lni)« bogovi!

Drug zaplet pa se izkaže v odnosu na povsem RAZLIČNE podobe izkazovanja posameznih okolij (torej ljudi), v obliki izjemno različnih navad, s katerimi se ljudje po svetu izkazujejo, in so (te navade) med seboj lahko tudi povsem nasprotujoče si! Pa: v kolikor ima takšne različne, nasprotujoče si navade tudi (en sam) bog, potem – NAVAD SPLOH NIMA, saj vselej dela drugače (navada je konstantno/st izvajanje/a)!

In v kolikor za zaključek tega dela zapišem trditev, da je človeštvo, kot »stvaritev boga« plod njegove (božje) volje, potem ne morem mimo tega, da ne bi zastavil sledečega vprašanja: KAKO lahko kdorkoli SPOŠTUJE boga, ko pa si dovoli to pravico, da (s svojim odnosom do drugačnih) IZKLJUČUJE sebi drugačne (različne, tako po zunanjosti, kakor po izkazovanju) in s tem ZAVRAČA (negira, ji nasprotuje!) »božjo voljo«?!

In, mimogrede, glede na to, da se človeštvo praviloma izkazuje z NEUMNOSTJO (torej je tudi neumnost eden izmed načinov izkazovanja, potemtakem ena izmed podob), potem – je tudi bog neumen?!

Usoda in svobodna volja

Da, najbolje, da kar združim drugo in tretjo (izhodiščno) trditev, pa ju obravnavam v povezavi.

Malodane absolutna večina verjame v »usodo«. Kakopak, to verjame predvsem (če ne izključno) takrat, kadar se okoliščine prevešajo na slabše, kajti v nasprotnem, ko »gre« (dobro), je moč poslušati trditve o »lastni zaslužnosti«. In še ne tako dolgo nazaj je (tudi uradno, »cerkveno«) veljalo, da je VSE na tem svetu natanko tako, kakor je (ob stvaritvi sami) odločil bog (torej je bilo, še nedolgo nazaj, VSE po božji volji)!

Ker si človeštvo NE zna razložiti preprostega razkoraka med modrim (pametnim) bogom, in NEumnim (praktičnim) svetom… in ker pameten bog ne more odločati v NEumnih podobah (če je vse po božji volji, potem je njegova volja dokaj neumna, če se njegov višek stvarstva nenehno z neumnostjo izkazuje!)… in ker je potrebno ustrezno odgovoriti tudi na to (zapisano) dilemo, je človeška NEumnost prilagodila (spremenila) svoje poprejšnje vedenje o bogu (tudi to vedenje je bilo v podobi ABSOLUTNE RESNICE, kakor so bila v podobah ABSOLUTNIH RESNIC tudi vsa poprejšnja vedenja o bogu, in bodo tudi vsa bodoča – ne glede na to, da se ta »vedenja« SPREMINJAJO, medtem ko bi morala biti resnica, da bi obstala kot ABSOLUTNA, ENA SAMA, veljavna v vseh okoljih in časih!)… zaradi vsega naštetega je prišlo do ugotovitve, da »je bog dal človeku svobodno voljo«. Ampak… tu se znova zadeve zapletejo!!!

Prvi zaplet: če je bog dal človeku svobodno voljo, čemu se potem taisti človek sklicuje na usodo? Morda zaradi lastne NEzmožnosti, nezmožnosti uspešnega tvorjenja (sedanjosti in bodočnosti), nezmožnosti uma (ki niti lastne kontradiktornosti… »usoda« je POPOLNO nasprotje »svobodne volje«… NI zmožen ugotoviti, se je ZAVEDATI)?!

Drugi zaplet: če je bog dal človeku svobodno voljo (pomeni, da lahko VSAK človek svobodno ravna), potem – na temelju katere pravice verujoči (vsi po vrsti, v vseh predelih sveta!) zavračajo drugače verujoče in jim ne priznavajo enakopravnosti, in jim ne priznavajo njih svobodne volje (ki je tudi v tem, ta svobodna volja, da lahko PO SVOJE ne/verujem, da lahko PO SVOJE živim!), in celo BOGU NASPROTUJEJO v njegovi odločitvi, da JE VSEM DAL SVOBODNO VOLJO?!

In, mimogrede: lahko »verujem« v boga, in ga celo »spoštujem«, v kolikor ravnam PROTI NJEGOVI volji, odločitvi, v kolikor ga sploh NE UPOŠTEVAM?!

Bog je pravičen, milosten, moder, nezmotljiv

Začnem od zadaj, in zopet povežem dve mnenji o bogu: tisto, da je moder, in tisto, da je nezmotljiv. Ter obema pridodam pridih trditve o tem, da »je bog ustvaril človeka po lastni podobi«.

Če je bog NEZMOTLJIV, kako za vraga je lahko ustvaril tako ZMEDENA in NEUMNA bitja, kakršna so ta, ki tvorijo »človeštvo« (obenem pa taista bitja opredelil kot »vrhunec« svojega stvariteljstva – pomeni, da česa boljšega NI ZMOŽEN ustvariti!)? Kako je dal svet v roke bitjem, ki niti toliko umnosti ne premorejo, kolikor je (skozi »razum narave«) premorejo celo mravlje, polži, gliste, ki same/i sebi ne delajo škode, ki NE poznajo tovrstnih pretresov, kakršni so »družbeni pretresi človeštva«?! Pomeni, da JE zmotljiv (ker – ne samo, da ni znal ustvariti bitja, ki bi SMISELNO živelo svoje življenje, pač pa je celo to/takšno bitje prepoznal kot višek lastnega »ustvarjalnega dometa«)?

In, z drugega zornega kota: če se NI zmotil (če JE nezmotljiv), potem – je lahko moder, ko pa se s tako neumnim (lastnim) proizvodom izkazuje?! Obenem pa daje Svet taistemu (neumnemu lastnemu proizvodu) v uniče(va)nje?!

Ali pa, morda, je zgolj zmotljiv (ta bog), kakor je (večno) zmotljivo tudi človeštvo… in se tudi on, bog, »uči na napakah« (kakor se VEČNO »uči« tudi človeštvo)… in ta »uk« izkazuje na način, da se NIKOLI ne nauči (niti na podlagi izkušenj, napak), ker – nenehno ohranja obstoječe stanje, ga ne popravlja (če ga, vsezmožen, že odpraviti ne zmore)?!

Tudi o pravičnem in milostnem bogu bom skupaj.

Kaj je to pravičnost? Je to, morda, odnos, katerega (kakršnega) izkazujem pri odmerjanju svojega lastnega odnosa do različnih oblik izkazovanja (tako svojih izkazovanj, kakor izkazovanj vsega preostalega sveta)? Je to, morda, odnos, v okviru katerega tiste »pridne, dobre« po/hvalim, jih celo, morda, nagradim, medtem ko tiste »neubogljive, slabe« grajam, jih celo kaznujem? In sem neprizanesljiv, po taistem vprašanju, tudi (predvsem) do – samega sebe?!

Verjetno, da je pravičnost prav to (takšna podoba odnosa)! Ampak…

V kolikor sem pravičen, potem nagrajujem oz. kaznujem takrat, ko ZAZNAM neko dobro (slabo) ravnanje, in nagradim (kaznujem) TISTEGA, ki to dejanje izkaže! Obenem – če sem milosten ( = usmiljen), potem NE kaznujem (pač pa le opozorim), in ZLASTI NE KAZUJEM V PODOBI TRPLJENJA tistega, ki je nekaj slabega storil, pač pa ga kaznujem IZKLJUČNO v smislu opozorila, torej kaznujem NJEGOVO napako, ne njega, samega storilca. In, v kolikor sem milosten, ga NE kaznujem tako BREZSRČNO, da ga gledam (v mukah) umirati. Pomeni, da odpade možnost, da bi neke POTOMCE »grešnikov«, neke MAJHNE OTROKE kaznoval za grehe njih prednikov! Kajti – če so grešili predniki, bi morali biti ONI kaznovani! Razen…

Razen v primeru, da imam kot bog tako »polne roke dela«, da sproti NE ZMOREM kaznovati (a potem NISEM vsezmožen!!!), ali pa v primeru, da mi je, kot bogu, vseeno, kdaj kaznujem (pa NE kaznujem v smislu poduka, ker se, čez čas, kaznovani sploh NE ZAVEDA vzroka naložene mu kazni, pač pa kaznujem IZ MAŠČEVALNOSTI… zaradi katere NISEM ne pravičen, ne milosten, ne moder!), saj kaznujem ENO IN ISTO »dušo«, ki se je zgolj znašla v nekem DRUGEM TELESU (pomeni, da se je »reinkarnirala«, čeprav… pri tem nastopi vprašanje: v kolikor se bodo vse duše na »božji dan« UTELESILE v »nebesih«, katero, za vraga, telo si bo vsaka med njimi nadela, ko pa ima, zavoljo reinkarnacije, na voljo VEČ TELES? Jih bo imela, ta »duša«, tako kot obleke, v omari, pa jih bo sproti menjavala, se »preoblačila«?!).

Pomeni, da obstaja cel kup NESKLADNOSTI med podobami boga (torej med tem, kakršen naj bi ta bog bil) in med podobami, v katerih se ta bog izkazuje! Pomeni, da ni govora o enem in istem, kajti nikjer NE OBSTAJA prav nič, kar bi bilo popolnoma drugačno od samega sebe!

Pomeni, da »človeštvo« nima pojma o bogu? Pomeni, da, ker je samo (»človeštvo«) NErazumno, zato tudi bog ne more biti skladen s samim seboj?! Ali pa…

Morda pa »človeštvo« ne ve prav ničesar, o bogu, vendar – kako lahko potem »ve«, da ta bog obstaja, kako lahko »ve«, kakšen je?! Ali pa…

Boga, prav zares ni, in so vse pravljice o njem le posledica neumnosti, »človeštva«, ki ODSOTNOST lastnih (predvsem umskih) zmožnosti nadomešča z nekim zmožnim varuhom taistega, ubogega »človeštva«… torej z neko podobo, ki naj bi skrbela za nebogljeno »človeštvo«, za njegovo varnost, ugodje, preživetje? Ampak – če nekdo skrbi zame, potem ON odloča o meni in mojih ravnanjih (potem usoda JE, potem je vse po »božji volji«), in meni, kot neuravnovešenemu, NE prepušča »svobodne volje«?! Čeprav…

In tu smo spet pri temeljnih oznakah boga kot takega, ter pri vprašanju KAKO je bog lahko pravičen, milosten, moder, nezmotljiv, ko pa dopušča takšna stanja, pobijanja, stradanja, trpljenja…

Ja, je OBJEKTIVNA nezmožnost, dana nagonskemu svetu (ki razpolaga le s konkretnim, enostavnim mišljenjem), nezmožnost nabora vseh posamičnih resnic, in formiranja celovite, kompleksne ugotovitve. Pa zmore, ta(kšen) NErazumski svet celo lastno neumnost pojmovati kot samoumevno normalnost, razumljivo, razumu sprejemljivo, »razumsko«!