Vesolje, živeče umiranje... 3. del

Življenje, njegov izvir in njegovo potekanje

Trdim, da vsi elementi (sestavine), ki obstajajo, obstajajo povsod, v vseh »vesoljih«, in je le od okoliščin, v katerih se nahajajo, odvisna njihova podoba (njih izkazovanje). Pomeni, da je vse, kar tvori »vesolja«, torej vse, kar se v teh »vesoljih« nahaja, zasnovano na isti osnovi! Z drugimi besedami: četudi nam je na Zemlji določena kamnina nepoznana, so pa jo raziskovalci našli, denimo, na Luni, to ne pomeni, da sestavin, ki to kamnino tvorijo, ni na našem planetu, pač pa pomeni le to, da so se te sestavine (zaradi izjemne različnosti »okoliščin na Luni« in »okoliščin na Zemlji«) modificirale, prešle iz svoje prvotne zasnovanosti v drugačno zasnovanost. In je pri tem sporno, upoštevajoč nenehen potek tokokrogov življenja, le to, katera je tista stopnja (oblika, način izkazovanja), katero lahko označujemo z besedo »prvotnost«.

V kolikor je trditvi težko verjeti, v kolikor ni razumljiva vloga okoliščin na izkazovanje določene vsebine, potem pojasnim s povsem praktičnimi, vsakemu površnemu opazovalcu znanimi primeri. Ob čemer prikličem v spomin sledeče dejstvo: vse, kar se odvija v t. im. Svetu (tako v njegovem »živem«, kakor tudi v /tozadevno/ njegovem »mrtvem« delu, tako na samem »našem« planetu, kakor v preostalih delih »našega (in preostalih) vesolj(a)«), vse poteka po povsem (logiki) dostopnih, razumljivih načelih, po povsem prepoznavnih tokokrogih, vselej v neposrednih vzročno-posledičnih povezavah, zaradi česar je moč »odkrivati« pravila oziroma t. im. »naravne zakonitosti«, zaradi česar je moč v naprej vedeti, kako se bo »nekaj« pripetilo, v kolikor se bo dogajalo v okoliščinah, znotraj katerih nam je dogajanje (odvijanje, razvijanje) že (po)znano. Pomeni, da v sami »naravi« (potemtakem tudi v »vesolju«) ni nekih presodnih naključij, pač pa so ta (domnevna) naključja zgolj izkaz človeškega nepoznavanja celote.

Vzemimo za primer neko goro, katerokoli, skratka nek kamnit masiv, in domnevajmo, da se je, s te gore, odkrušila skala. Torej je odkrušek, ves, sestavljen iz istih materialov. S časom se bo tudi ta skala krušila, razcepila se bo najprej na manjše skale (sočasno se bo krušila na manjše/večje kamne), v končni fazi »krušenja skale« pa bo nastalo samo kamenje.

Ker »čas« (naravni pojavi) deluje tudi na kamenje, se bo le-to, postopoma, drobilo, se spremenilo v kamenčke, nato v pesek, kasneje v mivko (po sistemu »od večjega k manjšemu«). Zdaj pa takole, glede vpliva okoliščin:

- v kolikor bo nastala mivka obstala na suhi podlagi, potem ima dve možnosti (spet odvisno od okoliščin, v katerih se bo znašla, in odvisno od same sebe, v smislu količine te sočasno nastale mivke). Prva možnost je, da obstane na mestu, druga, da ne obstane (ker jo voda sproti spira, ker jo veter sproti odnaša). V primeru prve možnosti (spet!) obstajata dve možnosti. Prva je ta, da se mivka preprosto »zlije« s svojo podlago (ponikne v zemljo, s čemer spremeni strukturo tal, s čemer spremeni značilnosti teh tal – postanejo bolj hranljiva, obenem postanejo bolj »kompaktna« /drobnejši material se bolj »sesede«, se bolj »na gosto« zlaga v plasti/, obenem postanejo – povsem drugačna tvar od izhodiščne, torej od tvari, kakršna je bila prej, preden je vanjo posegla mivka). In tudi ta, prva možnost, ima dve (temeljni) možnosti – v kolikor je količina »posedene« mivke velika, v kolikor ta mivka prevlada v odnosu do podlage, do prsti, se bo s posedanjem (z zgoščevanjem) postopoma spremenila v lastno prerojenost, kajti – zopet bo postala skalna gmota, do pomembnejšega tektonskega premika resda ležeča v ali nad »zemljo«, kasneje oblikovana v podobi nove gore. V kolikor je količina prsti večja od količine mivke, potem ima ta mivka drugo možnost, kajti v tem primeru se bo zemlja /strukturno/ resda nekoliko spremenila (začasno), hkrati pa se bo obogatila s hranljivostjo, skozi čas pa bo tudi ta mivka postala – prst, »zemlja«.

- v kolikor se bo mivka znašla v »mokrem« okolju, v vodi, ima, zopet, dve možnosti. V izogib nepotrebnemu zapisovanju skrajšam: v odvisnosti od okoliščin (torej tudi od razmerja med novodospelim materialom /mivko/ in osnovnim materialom /poprej obstoječim »okoljem«) se lahko bodisi nalaga v nastajanje nove skalne gmote, bodisi postopoma preide v podobo prsti. Kakorkoli že, ne obstaja ena sama vsebina (posamičnost), na vsem t. im. Svetu, katera se izkazuje izključno enoznačno, katero je moč poznavati samo z enega »zornega kota« oz. gledišča, katera ni sestavljena iz lastnih nasprotij in katera ne deluje, spremenljivo, v nasprotnosti napram vsemu preostalemu, obenem pa s tem (drugačnim) preostalim tvori neko zaokroženo, smiselno celoto. Drugače, vsaka stvar, ki obstaja, ima nek svoj pomen, ima svoj smisel (zaradi katerega je porojena, zaradi katerega sploh »je«), vsaka, z izjemo ene same – »sodobnega človeka«. A o tem nekoliko kasneje.

Pomeni, da so okoliščine presodne, tako za same podobe (sleherne) posamičnosti, kakor za njena izkazovanja. Seveda je presodna tudi zasnovanost te (in slednje) posameznosti, pri čemer ne kaže pozabiti, da je najprej (bilo) okolje, šele kasneje, naknadno, se razvija neka posamična konkretnost (pomeni, z drugimi besedami, da samo okolje vpliva tudi na zasnovanost sleherne posamičnosti – torej tudi na različnost kamnin, najdenih na Luni, napram kamninam, poznanim na Zemlji!).

Okoliščine zmorejo delovati tako kratkoročno, kakor dolgoročno, pomeni, da zmorejo povzročati določene spremembe v obdobju posamičnega življenja, kakor neizogibno povzročajo spremembe skozi generacije, v podobi evolucijskih sprememb. V prvem primeru, torej v primeru kratkoročnega delovanja okolja, delovanja znotraj posamičnega življenja, spremenjene okoliščine povzročajo le spremenjenost izkazovanj (navad, podob/oblik soočanja s temi spremenjenimi okoliščinami).

Okoliščine vplivajo na vse, žal vse (vsaka posamičnost) ne vpliva na okoliščine, vsaj ne na neposreden način (vplivanja) – vse (vsaka posamičnost) pač nima zmožnosti tvorjenja okoliščin, zavestnega ravnanja, z drugimi besedami: okoliščine spreminjajo posamičnosti, kasneje pa že spremenjene posamičnosti spreminjajo okoliščine (medtem ko zmore razum spreminjati okoliščine »v naprej«, zmore snovati neke vsebine, si z njimi izboljševati pogoje bivanja, pomeni, da zmore delovati v enakopravni interaktivni povezavi z okoljem). Poglejmo nekaj dejstev, ki govorijo v prid zapisanemu.

Vsa nagonsko zasnovana bitja (torej tudi večina /prednikov/ »sodobnega človeka«) so (bila) »vezana« za nek svoj, konkreten teritorij, in so (bile) migracije prostorsko in časovno omejene (pogojene), obenem vedno povsem enake (na enak način izkazovane). Ko so »izčrpali« svoje izhodiščno lovišče (oz. nabirališče plodov), so se selili na sosednje območje, ko so izčrpali le-to, so se selili naprej, a vselej znova krog sklenili v svojem izhodiščnem položaju (terenu). Takšno izkazovanje obstaja še dandanes, pri številnih (tudi t. im. nomadskih) plemenih, ki še niso »ujela koraka« s tozadevno »tehnološko civiliziranim« Svetom. Razum (Homo Sapiens) je, povsem nasprotno, krenil s svojega izhodiščnega položaja (jug Afrike) ter se poselil po celotnem planetu, iščoč vselej tisti »nekaj novega«, obenem ustvarjajoč to »novo«.

Vsa nagonska bitja (torej tudi večina /prednikov/ »sodobnega človeka«) jemlje iz »narave« (okolja) tisto, kar je ta »narava« (okolje) zmožna(o) (po)nuditi, pa se nastani v brlogih, rovih, jamah, medtem ko je razum ugotovil, da je moč »streho nad glavo« izdelati po lastni volji, na temelju lastnih potreb.

Razum je bil tisti, ki je ugotovil, da je moč (z gorečo palico) ogenj prenesti s pogorišča v votlino (in ga uporabiti skladno z lastnimi potrebami, ga ohraniti v podobi njegove stalne prisotnosti, in ne zgolj občasne, »od narave dane«). Razum je bil, ki je ugotovil, da je moč nabrati semena, obdelati zemljo in vanjo zasejati semena, ter s tem pridelati plodove, potrebne za življenje (pomeni, da je razum preusmeril »usodo« z nabiralca na pridelovalca). Razum je ugotovil, da je moč divjo žival ujeti, jo udomačiti in poskrbeti za to, da se bo v ujetništvu razmnoževala, mu dajala mleko, meso, kosti, kožo (in je, s tem, preusmeril razvoj z lovca na rejca). Razum je bil tisti, kateremu je, po tisočletjih, uspelo Zemljo zaokrožiti v njeno okroglost (nagonskim bitjem je ustrezala ploščata), ugotoviti, da so tektonski premiki zaslužni za gorovja, globeli, doline (nagonskim je zadoščala razlaga o »božji volji«)… in še bi se dalo naštevati, v nedogled, različno delovanje napram okolju, ravnanje, odvisno od same zasnovanosti, od razumskosti ali nagonskosti. In pri vsem tem naštevanju bi prišli do popolnoma enake, enotne torej, ugotovitve: ves razvoj, vsa izkazovanja, s katerimi zmore človeštvo zavestno »krojiti« (lastno) sedanjost in bodočnost, si izboljševati pogoje pre/živetja, razreševati (uspešno in trajno) različne probleme, je/so posledica razuma! Nagonsko zasnovana bitja ne zmorejo, objektivno, prek naravnih danosti, tako naravnih danosti, s katerimi so sama omejena, kakor prek naravnih danosti, značilnih za t. im. okolje. Kakopak, zmorejo se naučiti posameznih modifikacij, posameznih dopolnitev, posameznih »drugačnih izvedb« ali inovacij, ne zmorejo pa tvoriti novih vsebin, spoznavati neodkritih zakonitosti, zavestno tvoriti čas (in s tem lastno ter siceršnja okolja)!

Omenil sem kratkoročno in dolgoročno delovanje okolja. Poglejmo primer srake (tipičnega predstavnika nagonske zasnovanosti).

V »naravi« živi tako, kot je to počela tisočletja poprej, vse od takrat, ko se je pojavila v svoji današnji podobi (da, tudi sraka, kot vse ptice, izvira iz »pradavnine« in je potomka letečih dinozavrov), pomeni, da, na primer, za tretje oreha uporabi edino orodje, s katerim (v te namene) razpolaga – lasten kljun. Kaj pa sraka, živeča v »urbanem« okolju? Ta je ugotovila, dokaj hitro, da obstajajo ceste, da po teh cestah vozijo avtomobili, da avtomobilsko kolo stre oreh, v kolikor zapelje čezenj. Pomeni, da se je sraka uspešno prilagodila okolju (je okolje porodilo spremembe srakinega ravnanja), kar izkazuje s tem, da oreh ne samo odnese na cesto, pač pa ga postavi tam, kjer predvideva, da bo »potekalo« (avtomobilsko) kolo. Pomeni, da se je sraka naučila uporabljati »orodje« (kolo), katerega sicer ni sama izmislila in ga ni sama naredila, pač pa se je to orodje, preprosto, znašlo v okolju kot del taistega okolja. Pomeni, če zapišem drugače: sraka ne izkazuje razuma (ni zmožna razumskega ravnanja, ni zmožna razumevanja naravnih zakonitosti, pač pa zmore le »odzivati se na konkretne danosti in v okviru teh konkretnih danosti«), a kljub temu ravna (le na prvi pogled!) razumno, saj si z avtomobilskim kolesom (o)lajša tretje oreha. Pomeni, da se je sraka naučila razumnega ravnanja (ni pa postala, s tem, razumna)!

In to velja za vsa nagonska bitja, potemtakem tudi za večino, za t. im. »sodobnega človeka«: zmore se naučiti, zmore (v naučenih okoliščinah) delovati (tozadevno) razumno, zmore ponavljati naučene vsebine in postopke, ne zmore pa, še vedno ne, razumevati tega, kar počne! In tega ne zmore zaradi NEenovite zavesti, zaradi nezmožnosti zavedanja celote kot take, posledično zaradi NEzmožnosti oblikovanja pravilnih ravnanj, zaradi NEzmožnosti zavedanja posledic lastnih ravnanj (o čemer je bilo tudi v začetnem delu zapisanih nekaj besed).

Da se sraka (ali katerokoli drugo bitje) razvija tudi dolgoročno, o tem je moč sklepati že po tem, da sem zapisal, da so ptice potomke letečih dinozavrov. Pomeni, da so se spremenile (tako telesno, kakor po načinih izkazovanja) skozi čas, pomeni, da tudi nanje spreminjanje okolja (okoliščin) deluje v smislu evolucijskih sprememb, pa – v kolikor bodo vse srake prešle na »avtomobilsko« reševanje svojih problemov, bodo postopoma prenehale (v te namene) uporabljati svoje kljune, in se bodo ti kljuni zmanjšali, postali manj masivni, čvrsti, močni. In taisti princip velja za celotno življenje, za vse vrste tega življenja, za vse živeče posameznike: konkretne okoliščine, posledično ne/raba določenih naravnih danosti (kljuna, repa, nog…) pogojuje evolucijske spremembe, in nerabno zakrni ter odmre (odpade), obstoječe (upo/rabno) pa zapopade novo obliko (primerno konkretnim novonastalim okoliščinam). Pomeni, da je evolucija zgolj odmiranje (nerabnega), na eni strani, in prilagajanje (modifikacija, spreminjanje) uporabljanega, nikakor pa ni porajanje nečesa, česar ni že v sami zasnovanosti, v okviru značilnosti, po katerih se posamezne vrste razlikujejo med seboj, in v okviru katerih se posamičnosti uvrščajo v sebi značilne vrste.

Ti principi, »zakonitosti narave«, so obče veljavni, pomeni, da veljajo za vse čase in v vseh prostorih, potemtakem tudi v vseh (pre)delih »vesolj«. Ker so obče veljavni, ker veljajo brezpogojno, so lahko prepoznani v podobi zakonitosti, posledično definicij, pravil. Pomeni, da je ves »vesoljni red« zasnovan na vsem(u) enaki podlagi.

Da naj bi imelo življenje nek pomen, v odnosu do celotnega živetja, v odnosu do celotnega Sveta (tako »mrtvega«, kakor tudi živega), da naj bi s svojim obstojem izkazovalo nek smisel (torej prispevek posamičnosti v odnosu do celote), je dejstvo. Kakor je dejstvo, da (morda) prav zaradi tega življenje ni porojeno v podobi nekega »privilegija«, neke lahkotnosti, pač pa je zapleteno in iz težav sestavljeno stanje. Pa je, kakor vse ostalo, tudi samo sestavljeno iz (lastnih) nasprotij, kajti prav nasprotja (ekstremna stanja) so tista vsebina, ki preprečuje neko konstantno ponavljanje enega in istega, neko monotonijo, v bistvu stanje »umrlosti pri živem telesu«.

O teh nasprotjih sem že, a ne bo škodovalo, če jih še nekoliko približam razmišljanju. Poglejmo tri povezave, tri delovanja (sovplivanja) med seboj nasprotujočih si vsebin, obenem vsebin, ki so med seboj povezane kot nujnost, brez katere obstoja (teh vsebin) ne bi bilo. In pri vseh teh povezavah igra glavno vlogo – trava.

Trava – zemlja

Kaj počenja trava? Raste (iz zemlje), se hrani s sestavinami (iz zemlje), potemtakem – zemljo izčrpava (ji jemlje njene sestavine, jo, s tem, siromaši). Vendar…

Trava zemljo tudi prekriva (jo brani pred vplivom Sončeve toplote, otežkoča zemljino izsuševanje), jo s koreninami »drži na kupu« (preprečuje vetru in vodi, da bi to zemljo odnašala drugam), obenem pa trava odmira in s tem, ko trohni – hrani zemljo.

Pomeni, da sta trava in zemlja hkrati v tozadevno (medsebojno) nasprotujočem si odnosu, dejansko pa sta v odnosu t. im. simbioze, in se med seboj dopolnjujeta, druga drugi omogočata zadovoljevanje potreb, s tem tvorita uspešno delujočo celoto!

Trava - Sonce

Trava potrebuje Sonce, potrebuje njegovo svetlobo (s pomočjo fotosinteze si predeluje/prideluje hrano, s pomočjo hrane sploh pre/živi, raste, se razmnožuje) in potrebuje toploto (v mrazu bi trava pomrzla, bi se izkazovala z lastno umrlostjo). Vendar…

Sonce izsušuje zemljo (s tem, posledično, negativno deluje na njeno kompaktnost, s tem omogoča njeno večjo dovzetnost na erozijske sile, s tem, posledično, slabša njeno »vododržnost«), torej manjša količino vode, nahajajoče se v zemlji, potrebne (kot predpogoj) za pre/živetje trave. Obenem Sonce preti »požgati«, vse, kar se mu znajde na dosegu žarkov, torej tudi travo. Zaradi česar…

Trava tvori kisik (pravzaprav ga, kot odvečnost, izloča v okviru procesa fotosinteze). Kisik, izpostavljen (Sončevemu) sevanju se spremeni, postane trovalenten, postane ozon. Ozon, sicer strupen (za življenja), se pojavi kot plast (ozračja), pomembna za zaščito pred – Sončevim sevanjem, pred Sončevimi zmožnostmi »požgati vse«!

Spet povezava nasprotujočih se izkazovanj, vplivanj, povezava, ki šele z upoštevanjem vseh njenih posamičnosti tvori smiselno (in uspešno delujočo) celoto!

Trava – voda

Trava potrebuje vodo, je sama (kakor vse življenje) pretežno sestavljena iz vode, in mora obnavljati (že vsebovane) lastne količine. V nasprotnem najprej preneha z razvijanjem (z rastjo), naknadno lahko tudi odmre (začasno ali trajno, v odvisnosti od okoliščin).

Trava preprečuje vodi »odnašanje zemlje«. Pomeni, da (načeloma) vodo usmerja v struge (s tem preprečuje njeno razlitost). Pomeni, da zmanjšuje, posledično, njeno izhlapevanje. Obenem trava vodo »prečiščuje« (s fotosintezo iz vode izloča kisik, le-ta pa, naknadno in skozi ozračje, znova dospeva v vodo).

Tudi tu bi se dalo govoriti o medsebojnih koristih, o neločljivi povezanosti dveh (relativno gledano) nasprotij.

Čemu sploh je (obstaja) življenje? Zato, da bi omogočalo razplod in nadaljevanje (samega sebe)? Zato, da bi nudilo (omogočalo) radosti (samega življenja), da bi bilo samemu sebi namenjeno?

Tudi po tem vprašanju (in možnih odgovorih nanj) obstajajo različnosti. Prvi možnosti, domnevi o obstoju življenja v »namene razploda« bi lahko pritrdili, ko bi upoštevali tiste vrste (rastlin in živali), ki v svoji končni podobi, v podobi spolne zrelosti, živijo le do takrat, ko poskrbijo za razplod (številne rože, denimo, odmro takoj za tem, ko prvič /in edinkrat/ zacvetijo, ko so dane okoliščine, znotraj katerih oprašeni cvetovi poskrbijo za seme, godno za nadaljevanje vrste; tudi med živalmi ni malo primerov, pri katerih se življenje konča takoj po paritvi / oploditvi »nadaljevanja življenja vrste«, med najbolj znanimi tovrstnimi primeri so muhe enodnevnice), vendar trditev ne vzdrži, ko pomislimo na številne druge vrste, ki živijo tudi po porajanju »podmladka«, celo zmorejo svoja nadaljevanja izkazovati večkrat (v svojem življenjskem obdobju). In ker naravne zakonitosti obstajajo v podobi principov (torej do vseh enako izkazovanih odnosov), sam razplod ne more biti tisto, kar naj bi predstavljalo (naravi oz. celoti, Svetu kot takem) smisel obstoja katerekoli posamičnosti (vrste). Glede druge možnosti (da je življenje namenjeno njegovemu čim bolj prijetnemu živetju) pa tudi ni realne, sprejemljive osnove, zaradi katere bi takšnemu mnenju smeli pritrditi, kajti: kdor pozna dejansko življenje v naravi, ta ve, da ni sestavljeno samo iz prijetnih vsebin, pač pa v njem mrgoli raznih neprijetnosti, težav, pred katere so postavljena vsa živa bitja, in je zgolj od njihovih zmožnosti (v nekih danih, konkretnih okoliščinah) odvisno, ali bodo sploh zmogla preživeti, kaj šele živeti.

Pomeni, da je smisel(nost) življenja, slehernega, potrebno iskati izven posamičnosti, celo izven vrst kot takih, konkretneje v odnosu (v vlogi) posamičnosti (vrste) napram celotnemu ustroju (mrtvo/živega) življenja. Pojasnim.

Kakor smo ugotovili, da je trava pomembna zaradi preprečevanja zemeljske erozije, zaradi blažitve izsuševanja prsti, zaradi filtriranja določenih snovi (iz zemlje), zaradi proizvodnje kisika, je, nedvomno, pomembna tudi kot osnovna hrana celotnega življenja na planetu. Ko ne bi bilo trave, ne bi bilo rastlinojedih živali, ko ne bi bilo njih, ne bi bilo mesojedih, pomeni, da brez trave življenje na planetu ne bi obstajalo! Z drugimi besedami bi se dalo zapisati, da trava ne obstaja zaradi tega, da (veselo in uspešno) raste, da se razmnožuje, pač pa raste in se razmnožuje zato, da omogoča vse zgoraj našteto. Pomeni, da je smiselnost obstoja trave opredeljena v potrebah drugih, v potrebah NEtrave.

Enako je pri vseh ostalih posamičnostih (vrstah), pa če vzamemo primer srne, potem ugotovimo, da je naravni kosec in obrezovalec in prenašalec semen, obenem pa je hrana plenilcem, v končni fazi (in predelana) tudi zemlji, prsti. In, po drugi strani, je volk naravni zdravnik, ki (preventivno) izloča iz črede oslabele, obolele (življenja nezmožne) živali, obenem nadzoruje (onemogoča) prekomerno širjenje števila rastlinojedih živali, s čemer skrbi za ohranjanje »naravnega ravnovesja«, in tudi on, na koncu, konča kot jed, s katero si postreže zemlja.

In tovrsten smisel, izkazan v podobi konstruktivnega delovanja na okolje (s tem tudi njegovega ohranjanja, v obstoječi podobi), je moč najti dobesedno pri vseh oblikah življenja, razen pri (že v uvodnem delu omenjanem) – »sodobnem človeku«, pri bitju torej, ki se je znašlo v nekem sebi nenaravnem okolju, v okolju razumskih dosežkov (med katere sodi tudi /relativna/ socialna varnost), in se v tem (takšnem) okolju nikakor ne znajde.