Absolutna resnica
Za šalo,
malo, me potegne, da ji pristopim, »absolutni resnici« torej. Kaj naj bi sploh
bilo to, kaj sploh je »absolutno«? Za moje razumevanje je absolutno dokončno,
neomajno, edino možno (po konkretnem vprašanju), nekaj, kar vzdrži, ne glede na
vse morebitne vplive, pa preseže, potemtakem, tako prostor (okolje), kakor tudi
čas. Nekaj večnega (večno neomajnega) torej.
Absolutna
resnica mora biti, potemtakem, znana, sprejemljiva, razumljiva vsem. Prav tako
mora veljati v prejšnjem, kakor tudi v prihodnjem trenutku, ne samo zdaj in ta
hip. Kajti, v nasprotnem je le delna resnica, veljavna tu in zdaj, že naslednji
trenutek pa jo zmore, s tem ali onim, dopolniti, popraviti, celo – odpraviti,
zanikati, izničiti. In, če je veljavna samo meni in še to samo sedaj, potem
niti do ene same dokončne resnice, o eni sami stvari ne morem priti, ker takoj,
ko bom do nje prišel, se bo naslednja, nova, drugačna pojavila. Če ne že celo
prej, preden bom sploh utegnil zaznati spreminjanje. Torej je »absolutna
resnica tega trenutka« minljiva še pred njenim spoznanjem in je, v svojem
bistvu, »resnica v spreminjanju«.
Da,
ljudje radi uporabljamo določeno terminologijo, da si z njo lajšamo
sporazumevanje, vendar takoj, ko taiste prakse, ravnanja, resnice preidejo v
strokovno presojo, ugotovimo, da pa le niso tako vzdržne, same po sebi, kot so
se nam zapovedane zdele. In vselej se najde nek »če pa bi«, ki tako ali drugače
zamaje ugotovitev.
Sam imam
lahko določeno »svojo absolutno resnico«, ki je plod mojega spoznavanja,
zajemanja, vedenja, vendar v enem samem trenutku ne morem zagotoviti, da se ta
resnica ne bo v hipu spremenila, ker sem, v svetu neke, ne le domnevne, soodvisnosti,
prepletenosti, odvisen od kupa dejavnikov, ki lahko kadarkoli, tako ali
drugače, tudi nasprotno mojim domnevam, temelječim na »obstoječem«,
»dosedanjem«, po svoje posežejo v to mojo resnico. In, če vem, da je ta moja
resnica podvržena spremembam, potem si je, niti ali celo z razumom, ne smem
dovoljevati kot dokončno, absolutno.
Dopuščam,
pa še to pogojno, dve »absolutni resnici«. Prvo, da se vsako življenje konča s
smrtjo. Drugo, da absolutne resnice (kot posamičnosti, povsem neodvisne od
okolja/okoliščin) ni!
Že pri
prvi se izkaže določena relativnost, ko pomislim, da obstajajo teorije, po
katerih je »smrt« samo prehod iz ene oblike življenja v drugo. Kako ta prehod
pojmujemo, kako pojmujemo življenje, gre za verovanje v neko, recimo, reinkarnacijo,
ali zgolj za prepričanje, da se nekaj ne more razbliniti v nič, pa da gre ene
podobe snov v drugo, ena »forma« energije v drugo…, je, v tem trenutku,
nepomembno. Pomembno je, da potemtakem tudi ta resnica ne vzdrži ne v prostoru,
ne v času, in ne more biti brezpogojna, neomajna, za vse sprejemljiva, edina,
absolutna. In četudi je »zgolj« v podobi »moje absolutne resnice«, v podobi
nečesa, v kar zatrdno verjamem, gre še vedno za domnevo, nepreverljivo,
nedokazljivo. Resnica pa naj bi bila dokazljiva, preverljiva!
Tudi
»zakoni narave«, na katerih ves svet temelji, obstajajo, so v dobršni meri tudi
spoznani in kot resnice zapisani, vendar – že toliko jih je bilo odkritih, v
preteklosti, po istih vprašanjih, pa so se spremenili (ne sami po sebi,
kakopak, pač pa »v očeh« nas, ki te »resnice« skušamo spoznavati in jih
opredeljevati, jim vzroke odkrivati), da ne gre pričakovati neke dokončnosti
spoznanj, nekih absolutnih resnic, v procesu vse večjega poglabljanja v »manjše
od manjšega«, kajti še najmanjše, in nam v trenutnih razmerah neznano, ima, po
vsej verjetnosti, svoje sestavine, torej nekaj še manjšega. Po drugi strani pa
prav v naravi prihaja do izjemnih stanj, ki jih, načeloma, pravila ne
predvidevajo (vsaj nam poznana ne), in prav ta izjemna stanja, ki tudi imajo
neko svojo logiko, sopogojujejo celoto, v smislu da »izjema potrjuje pravilo«.
Tako, denimo, ni težava v tem, da ne bi vedeli tega, kako v vesolju »telesa«
krožijo okoli svojih »jeder privlačnosti«, ni težava v tem, da ne bi vedeli, ne
samo domnevali, da se krožnice spreminjajo in da prihaja tudi do tega, da se v
nekem navideznem redu zgodi »nered« in se dve masi sočasno skušata znajti na
istem mestu, potemtakem trčita. Da, celo to, glede trkov, nam je znano in tudi
to zmoremo vključiti med neke »svoje« resnice. Ki pa še zdaleč ne morejo biti
absolutne, kljub izračunom, pa naj bodo le-ti še tako natančni, kajti vsako od
teh krožečih teles ima svojo obliko, in ta oblika je sestavljena tudi iz
vdolbin in izdolbin, pa je nemogoče do popolne natančnosti predvideti kako, pod
kakšnim kotom bo do trka prišlo in kam bo zaradi tega odbojna sila preusmerila
obe, v trku udeleženi, telesi.
Da se
povrnem v povsem preprosto okolje, in uporabim primer »absolutne resnice«, ki
mi je bil v »dokaz« njenega obstoja dan:
Ko sem lačen, grem po hrano in jem.
Zadeva
je sila preprosta in razumljiva in v večini primerov, domnevam, tudi natanko
tako izvedljiva. Vendar – mar obstajajo tudi druge možnosti, možnosti, ki
neomajnost te trditve zavržejo. Mar obstaja, denimo, sledeča verjetnost:
Ugotovim,
da sem lačen (torej, prvi del trditve: sem lačen) – vstanem, da bi ustrezno
ukrepal (srednji del: grem po hrano) – v tistem trenutku dobim navdih –
zagrabim za pisalo in papir – začnem zapisovati – aktivnost me potegne in zapisujem
do konca – preletim, da vidim, kaj sem naredil – malo popravim zapisano,
dopolnim – začutim ustvarjalno sprostitev, v podobi zadovoljstva – sedem, v
miru, da se naužijem nekaj trenutkov tega zadovoljstva (mimogrede: že samo
delo, v katero me je potegnilo, kaj šele izhajajoče zadovoljstvo, je mojo
pozornost preusmerilo z lakote, zaradi česar se je takrat sploh ne zavedam, pa
nimam potrebe po njenem reševanju) – čez čas spet začutim oglašanje želodca –
pa vstanem, grem po hrano in – jem (končna faza prvotne »absolutne resnice«).
Da,
načeloma jem, kadar sem lačen, po možnosti takoj. Včasih me lakota začasno
mine. Včasih je ta začasnost daljše »narave«. Včasih pa sicer bi jedel, ker sem
lačen, a ker sem na shujševalni, ali ker se postim, ali ker ne utegnem… ne jem,
vsaj takrat ne, takoj, pač pa jem »enkrat kasneje«. In, kaj se je zgodilo?
Preprosta zadeva, moja absolutna resnica se je izkazala kot spremenljivka, pa
čeprav obstaja izključno, v konkretnem primeru, znotraj mojega odločanja.
Marsikdo
mi bo očital, da se igram z besedami, češ »dobro veš, kaj sem mislil«. Jaz
trdim nasprotno: preveč ljudi ne loči med določenimi izrazi (pojmi, »dejstvi«),
da bi se z njimi zlahka igrali. In dodam: celo moja lastna »absolutna resnica«
ni povsem v »mojih rokah«, ne morem zagotoviti njene neomajne »uporabe«, kako
lahko kaj podobnega pričakujem šele od ostalih resnic, ki »uzakonjajo« tisto,
česar neznaten delček sem. In…
Ko je
enkrat nekaj absolutno, tedaj je, bojda, dokončno. Pa si ja tudi tega nismo
začeli domišljati, da nam je vse jasno?!
Razum poganjata dvom in radovednost. Človeštvu
pa že v zibel polagajo – absolutne resnice!
(in to
niti ni najbolj žalostno, žalostno je to, da brez teh »resnic« niti delovati ne
bi znalo!)
Dojemljivost
Človek
se uči zgodovino. Uči se snov, ki mu v njegovem jeziku sporoča povsem lahko
razumljive besede in mu prikazuje vsebine, ki jih vsak dan zre okoli sebe.
Zapomni
si letnice, zabetonira jih v svojem spominu, da bi z njimi znanje izkazoval.
Zapomni
si del besed, da bo znanje, ki ga bo izkazoval, z njimi podkrepil.
Zapomni
si vsebina, se jih je naučil, vendar jih
ni zmožen prepoznavati (v realnem, »tekočem« življenju), da bi ga zmogle
opozarjati pred »ponavljanjem zgodovine«. Bolje: pred ponavljanjem človeka!
Nekoč sem gledal Planet opic. Kinematografija
se je razvila. Postala je trodimenzionalna.
Nenehna
vprašanja, ena in ista, in nenehna modrovanja ob njih. Kako to, da se iz zgodovine ničesar ne naučimo? Bržčas so krivi
učitelji, pravzaprav je kriv kar ves sistem,
On naše zmožnosti uničuje, zatira, On naše nadobudne otroke (za)mori do te
mere, da ne znajo svojih glav uporabljati. Človek prepusti svojega otroka sistemu, pa poglej, kaj potem nastane…
Nastane,
nič več, nič manj, instant intelektualec
sodobnega časa. Nastane bitje, stopničko višje od opice, nek opičnjak, ki
zmore zavezati kravato krog vratu, sesti za volan, hoditi v službo in
opravljati različne dnevne dejavnosti, v okviru nekaj večje količine pridobljene rutine (»znanja«, za katero se je učil osem – dvanajst – šestnajst
– dvajset let, in na siceršnjo pozno starost nekega svojega sorodnika,
opičjega, dočakal to, da je postal »izobražen šimpanz«) in v okviru drugačnih okoliščin življenja (katere, posredno, prek
svojih prednikov, živi že generacije dolgo, neposredno pa od lastnega rojstva,
in so mu te okoliščine njegovo »naravno okolje«, je nanj navajen, naučen).
Človek
živi svoje življenje v kvadratkih. Vsaka časovna enota je kvadrat zase. Od kvadrata ure, preko kvadrata dan, kvadrata teden, kvadrata mesec, kvadrata leto, do kvadrata življenje.
V vsakem
od teh kvadratov je zapisan del njegove zgodbe, del njega samega, in del
njegovega okolja, na katero tudi sam vpliva. Hodi na volitve, pomeni, da
so-odloča. Hodi v službo, pomeni, da nekaj »pušča za svojo aktivnostjo«. Hodi
na spletne forume, in tam modruje.
Ko
sestavlja te kvadratke, jih sestavlja posamič, drugega za drugim, in po strogem
vrstnem redu. In ko bi ga povprašal, na primer, ob kvadratku »uspešno pridobljeno zaključno spričevalo«, katero je najpomembnejše
dejstvo njegovega življenja, tisto najbolj odločilno, zaradi katerega je uspel
dokončati šolo, bi človek iz svojega spomina potegnil prejšnji kvadratek, tistega, ki v svojem časovnem
zlaganju polaga neposredno pred kvadratek
»uspešno pridobljeno zaključno spričevalo«, in bi odgovoril: to, da sem se
učil. A ni popolnoma resnična, ta(kšna) ugotovitev, kajti tudi nad kvadratkom »učil sem se« in nad vsemi
ostalimi kvadratki je nek kvadratek,
prvi, najpomembnejši, kvadratek »rodil
sem se«. Ko tega kvadratka ne bi bilo, tudi uk ne bi pomagal, ker ne bi
bilo ničesar (pomeni, da je ta kvadratek edini, ne samo najpomembnejši, ki pogojuje
ves nadaljnji razplet).
Ne
poznam sicer uradnega odstotkovnega razmerja, ki ga ugotavljajo pri raznih
preverjanjih posameznikovih razumskih
zmožnosti, a je, bojda, zajeten delež tistih, ki takrat, kadar jim pokažejo
sliko (fotografijo) krave, in jih vprašajo tisti »kaj vidiš«, odgovorijo – KRAVO !
Vendar…
Krava je
prevelika, da bi jo na koščku papirja naokoli nosil. Je živa, se premika, in bi
zbežala s papirja, tudi v primeru, ko bi bil dovolj velik list, da bi jo nanj
spravil. Krava otepa z repom, da mrčes odganja, krava prežvekuje, krava striže
z ušesi, krava se oglaša, krava je živa, otipljiva v širino, višino, globino.
Ne, ne moreš videti krave, na nekem
listu papirja, vidiš lahko le sliko
krave.
Nepomembna
zadeva? Na prvi pogled da, dejansko niti najmanj, kajti gre za način, način na katerega človek, »običajen«, »normalen«,
povprečen človek dejansko gleda! Vidi ploskev, vidi površino, vidi
podobo, vidi zunanjost, NE VIDI vsega, kar se za to zunanjostjo skriva. Vidi
pravzaprav dokaj podobno tistemu »videnju«, ki ga izkazuje tiger, ko zlahka
napade nad-poljem-sklonjenega-človeka, misleč, da je njegova žrtev (neka žival)
»velika« natanko toliko, kot se mu ploskovno
(dvodimenzionalno) kaže, in bo težje napadel, če bo taisti človek vzravnan
(ker: mora biti velika, ta žival, če je toliko od tal pognala, kakšen je šele tisti
del »za njo«, za ploskvijo, ki jo vidim
?!).
V čem je
težava, pri teh »kvadratkih« in pri zmožnosti »ploskovnega (bolje: POVRŠINSKEGA)
gledanja« ? Temeljna težava, odločujoča za dobesedno vsa človekova
izkazovanja?! V tem, da omogoča stanje, celo pogojuje ga, ki se mu reče Nezmožnost
logičnega delovanja!
ČE NE
VIDIM V »GLOBINO«, če ne vidim prek nekih »posrednih izkazovanj«, nekoga, neko
osebo, s katero imam opraviti, če NE ZNAM iz prejšnjih »kvadratkov« te osebe
ugotoviti, da se je vselej pripravljena prilagajati novonastalim razmeram,
ne glede na to, da bi morala, načeloma, ta oseba imeti neko »svojo držo«, da bi
»meni« bila »prepoznavna«, »verodostojna«, potem tudi v primeru, ko bi
(teoretično) znal vse opredelitve etičnega
ravnanja »na pamet«, NE zmorem ugotoviti, da gre za značajsko sporno, neprimerno osebo, za osebo, ki je preračunljiva,
zahrbtna, dvolična, za osebo, ki lastnega »obraza« nima! Pa jo izvolim,
takšno osebo, in se kasneje čudim, ko mi sanje razbije, državo pokrade,
bodočnost izniči, zgolj zaradi tega, ker se je SPET prilagodila okoliščinam, in
je zaje(ma)la iz (polne) sklede, ob kateri se je znašla (oziroma je uporabljala
dosežen položaj za to, da je sebi in »svojim« porajala določene koristi)!
Pomeni,
da je težava v »vzgoji«?
Žal NE!
Resda je ta »vzgoja« bolj dresuri podobna, ne dejanskemu vzgajanju,
izgrajevanju nekega suverenega bitja,
ki se bo na temelju lastnih presoj odločalo skozi življenje, na podlagi
(dejanskega) znanja, na podlagi etičnih zapovedi, na podlagi razuma, a je
obenem tudi resnično to, da ta »vzgoja« drugačna sploh BITI NE MORE!
Kako lahko od nekoga, ki NE VIDI V GLOBINO, ki NE PREPOZNAVA posameznih vsebin,
pričakuješ suverenost, suvereno odločanje, vsakokratno, v neskončnosti
različnih okoliščin, ki vsakokrat terjajo neke nove presoje?! Ne da se, misija
nemogoče! Zato, izključno ZARADI TEGA, vse »vzgoje«, predvsem »verske«,
uporabljajo ZAPOVEDI! ZATO vse te »vzgoje« te ZAPOVEDI posplošujejo, in (v popolnem nasprotju s pravili ETIKE)
terjajo, da je treba vsakogar spoštovati
(potemtakem tudi »barabo«), kajti pri nedojemljivem
bitju ne preostanejo drug(ačn)e rešitve kot so kalupi, vzorci, tako
mišljenjski, kakor ravnanjski. In je že bolje, da vsakogar »spoštuje«
(to, nedojemljivo bitje, itak ne ve, kaj je to »spoštovanje«, ne ve, da gre za
neko moralno kategorijo, preko katere
»boljšemu« izkazujem ustrezno priznanje, napram ostalim, »običajnim«, in zlasti
»slabšim«, ne, takšnemu bitju »spoštovanje« pomeni tisti »klanjam se«, zato
tudi ne išče avtoritet v etično izstopajočih
posameznikih, pač pa v moči, položaju, uniformi…), kot pa to, da se nad
vsakogar, ki se mu na poti znajde, spravi s fizično močjo, z gorjačo!
Kako se bom (na)učil iz zgodovine, ko pa NE
ZNAM (NE ZMOREM) niti »kvadratkov«
sestavljati (po njihovi sporočilnosti, pomembnosti, vsebini) in NE ZNAM (NE
ZMOREM) niti posamičnih vsebin prepoznavati, primerjati med seboj, na njih
temelju – sklepati?
Če se
povrnem k tistim odstotkom,
šestindevetdeset jih je, ki govorijo o NEzmožnosti
abstraktnega mišljenja, potem me niti to ne sme čuditi, da v času
»tehnološke razvitosti«, v času, v katerem se podatki ( = znanje) dobesedno na
slehernem koraku ponujajo (splet, časopisi, TV, radio…), v času, v katerem je
(vsaj v dobršnem delu Sveta) šolanje dostopno malodane vsakomur, v času, v
katerem se hvalimo z izjemnim porastom »izobraženega« dela človeštva… znanost
obravnava vprašanje kako to, da je
človek, razumno bitje, edino med (vsemi) bitji, ki se izkazuje z – nerazumnimi
ravnanji!
In – če
je dovolj »znanja«, pa če ga NE ZMOREMO tvorno, koristno, pametno, etično,
človečno uporabljati, potem, bi si upal
trditi, NI TEŽAVA v »znanju«, v
»sistemu«, ki nam omogoča njegovo pridobivanje, pač pa v »nas«, v človeški nezmožnosti (optimalnega,
predvsem pa razumskega) izkoristka tega znanja! V neki naravni NEdanosti,
očitno, v stanju, ki se mu lahko, povsem preprosto, poreče tudi nedojemljivost,
nezmožnost logičnega povezovanja, nezmožnost »uvida« v neko vsebino, nezmožnost
ugotavljanja pravil, po katerih vse na tem svetu (in povsem na preprost,
logičen način) poteka. V genu mikrocefalin MCPH1, morda?
Različna so bila ugotavljanja, skozi katera so
misleci posameznih časov skušali pojasnjevati vzroke »človekovega izkazovanja«,
vzroke, zaradi katerih je moč govoriti o vodljivosti, tako posameznika, še bolj
množic, in našli bi se primeri, ki so pojasnjevali in pojasnili, nekateri tudi
v podobi drugačnih besednih zvez, to, da sploh ni čudno pogosto človekovo
»prepričanje« o tem, da je pomembna srčna inteligenca. Srce, ne nazadnje, kot organ, imamo vsi. Tudi
upanja, raznorazna, človek izkazuje, od kar obstaja, predvsem v neuresničljivo,
čemu ne bi tudi v »samodejno srčno dozorevanje«, ki bo zmoglo tudi mišljenjske
procese vzpostaviti, pa nadomestiti manko, izkazan v glavi.
Človek,
bitje, delujoče na temelju nagonov. In, v njem, srce kot »miselni organ«?!
Vrste izumirajo, nenehno. Višje razvite so med
bolj ogroženimi.
Celo hinavščina, dvoličnost, etično
nesprejemljiva podoba izkazovanja, izgubi svoj pomen, pri bitju, ki NE VIDI v
vsebine, ki teh vsebin NI ZMOŽNO prepoznavati, na načelni ravni, ki NI ZMOŽNO
skozi celoto videti samo sebe; postane, preprosto, ena od podob »iznajdljivosti«,
ki jih v svojem »boju za obstanek« izkazuje dobesedno sleherno bitje, ki
lastnega življenja ne usmerja po poteh razuma, pač pa sledi izključno
»zapisom«, ki mu jih je »narava« (za vse čase) vpisala med navodila, nagonom.
Upati ni greh, je zgolj – zgrešeno.
Bo noj
poletel, nekoč, če bo začel dobro razgibavati (svoja) krila?
Bo
mravlja segla do krošnje, kot žirafa, če bo redno vrat v nebo stegovala?
Bo
psiček Pavlova začel uporabljati
svoje miselne zmožnosti, in bo postal razumsko
bitje, če se bo nekajkrat pripetilo, da, po zvonjenju zvonca, v posodi ne
bo našel hrane?
Skorajda
bi si upal trditi, da celo čudeži ne bi bili dovolj, da bi dosegli takšne
spremembe naravnih danosti, nekih
objektivnih dejstev, med katerimi je vsako zase z ustrezno logiko, vsebino
podkrepljeno, z naravo samo, z njenimi zakonitostmi, potrebami, načrti.
Bo
šimpanz vozil avtomobil, če bo ustrezen čas hodil na »tečaj varne vožnje«?
Sem
slišal, morda, odgovor – da?
Čemu v
(za nas, prav rado, ki smo »civilizirani«) t. im. »primitivnih okoljih« ne
poznajo toliko (in takšnih) zapovedi,
kakršne obvladujejo »razvitejše« človeško občestvo? Čemu v t. im. »primitivnih
okoljih« nimajo težav z opredeljevanjem pojma »družina«, in ne poznajo
»tolmačev«, ki bi jim razlagali, kaj to »družina« je, ter predvsem kakšna sme,
celo mora biti, da je »dopustna«, sprejemljiva, »normalna«? So »oni«, tisti
»primitivnejši«, dejansko tako zaostali, napram nam, »razvitim«, da si smejo
dovoliti živeti kot živali? Ne nazadnje, če pomislim, so »oni« tisti, ki zares živijo kot živali, ali smo to mi?
Kako
živijo, oni, »primitivni«?
Tako, da
beležijo krepko manj psihičnih tegob, kot jih beležimo mi. Zaradi »stresnih situacij«, zaradi tempa, ki nas nenehno preganja?
Če je
»stresna situacija« to, da moram zjutraj pravočasno vstati, se pravočasno
žigosati (ob prihodu v službo) in del dneva (rutinsko, zvečine) oddelati tisto,
kar so mi v oddelanje naložili; če je »stresna situacija« to, da gledam in se ne
zavedam (dokler me neposredno ne »lopne« prek pleč); če je »stresna situacija«
to, da je moje moštvo izgubilo tekmo… potem, ja, oni živijo manj stresno življenje. Če odmislim, na
primer, razne »malenkosti«, to, denimo, da me lahko pri prvem koraku v gozd
piči strupenjača, z dovolj močnim strupom, da mi niti zdravnik ne bi mogel
pomagati (ko bi se nahajal bližje, in ne nekaj sto, morda celo tisoč kilometrov
stran). Če odmislim, na primer, to, da lahko, med lovom, zamenjam vlogo z
živaljo, pa namesto »lovca« postanem »plen« (nekemu jaguarju), ali pa lahko,
preprosto in še bolj verjetno, utrpim poškodbe, ki mi jih bo povzročila
ranjena, razjarjena, ogrožena žival, ki se bo pognala proti meni (ker jo
neposredno ogrožam) in me nabodla na svoje rogove, poteptala s svojimi
kopiti…). Če odmislim to, recimo, da nikoli ne vem, če bo moj lovski pohod
uspešen ali ne, in ne vem, potemtakem, niti tega, ali bom imel kaj (če sploh)
»na krožnik dati«… ja, če odmislim vse te »malenkosti«, ki jih povzroča dejanska odvisnost od samega sebe, od
lastnih dejanskih (in ne tako kot pri nas, »socialno« usmerjenih »razvitih«,
zgolj domnev-a-nih) zmožnosti, potem je njihovo življenje zanesljivo manj
stresno, čeprav v resnici ni. Ampak…
Oni so tako
»primitivni«, tisti, ki živijo v nekem pragozdu, da se ne obremenjujejo s
stvarmi, ki NAM nekaj pomenijo, ki NAM pomenijo (če sem malo bolj
konkreten) neke izkaze naše lastne »pomembnosti«, naše lastne »uspešnosti«,
naše lastne (domnev-a-ne) vsebine! Njim »naše« stvari (denar, televizijski sprejemnik,
avtomobil, pohištvo, obleka, stanovanje) ničesar ne pomenijo, oni ZNAJO
živeti življenje, kot njegov sestavni del! Oni znajo jokati, in se izjokati,
žalovati, in se izžalovati, a znajo tudi uživati ob sleherni malenkosti, skozi
katero jim trenutek pove, da ni razlogov za strah in skrb (ker so siti, ker so
zdravi, ker so vsi »na številu«, ker nihče ni poškodovan…), ONI so, preprosto, zgolj in samo to, kar
so zmožni biti, so MISLEČ DEL NARAVE, so bitja, ki imajo
večje zmožnosti od preostalih (v okolju), vendar ostajajo – realna bitja, in si ne predpisujejo ne
božjih moči, ne zmožnosti, ki jih niso zmožni izkazovati (dokazovati), ker jih,
preprosto, ne premorejo, pa samih sebe ne razglašajo za »viške stvarstva«, celo
za (edina) razumska bitja na planetu Zemlja! Celo za tiste, ki imajo to
pravico, da ves svet in vse na njem, ter vsakogar, »krojijo« po lastnih
predstavah, željah.
Oni so
(ker so realni, pa upoštevajo – čeprav podzavestno, na osnovi nagonov –
objektivna, naravna stanja) dejansko krepko bolj razumno izkazujoča se bitja,
kot smo to mi, ki zase menimo predvsem to, da smo sposobnejši, kot smo zares.
Ker smo, »mi«, del človeštva, pa je, potemtakem, popolnoma »normalno«, da smo
tudi del dosežkov človeka-razumnega bitja,
čeprav pri njih, vsebinsko gledano, nimamo niti mrvice zaslug!
Če si
predstavljamo trodimenzionalno, zgolj zaradi tega, da neko »ljudsko« v
»realnost« spravimo, na razdaljo »enega koraka«, pa Gaussovo distribucijo na
obeh skrajnih delih zlepimo skupaj, bi se dalo modificirati, rek, nekako
takole:
Ni komentarjev:
Objavite komentar