Družina
Družina, stara beseda, ki izpričuje: tisti, ki
se družijo (običajno "se družijo" tisti, ki
"so radi skupaj", običajno "so radi skupaj" tisti, ki
"se imajo radi").
V "primitivnih
plemenih" zmore
"družina" ne šteti po principu "dva vodoravno + kolikor-že
navpično", pač pa šteje po tistem, kar določene ljudi združuje,
povezuje v neko celoto.
V
"razvitem svetu" so si izmislili "našo" opredelitev pojma
"družina". In so svoj izmislek uspešno "prenesli" naprej,
hitro po-kalupih-ravnajočih-se-bojda-razumnih-ljudi. In "smo" dobili
formulo, kajti brez formul, brez tega, da nam NEKDO pove, kaj je kaj, sploh ne
vemo, kaj nekaj je.
Ja, ta
opredelitev tudi omejuje, objektivno, res. In, domnevam, ne omejuje brez
razloga. Kakor tudi vse "zapovedi" ne zapovedujejo, brez razloga, kar
tako, "počez". Če imaš opraviti z bitjem, ki niti vsebin ne
prepoznava (da bi vedelo, kaj je in kaj ni prav, lepo, dobro), če imaš opraviti
z bitjem, ki bi sebi in zase drugače (bi si dovoljevalo), kot drugemu (bi mu
prepovedovalo), če imaš opraviti z bitjem, ki ne zmore suvereno obstajati, na
razumski podlagi, potem mora to bitje imeti - navodila.
Stereotipno?
Ne vem, če res, preveč je raznoraznih vzorcev, mišljenjskih, ravnanjskih, v
obtoku.
Orodja presoje
Je bila
znanost prehitra, ko je ugotavljala
izumrtje neke vrste? Je sklepala površno, izključno na osnovi vidnih,
»otipljivih« dejstev, ker se, zaradi pomanjkanja (spo)znanj o mišljenju ni zmogla dokopati v
»globino«, s pomočjo oziroma prav prek omenjenih »otipljivih« dejstev? Ne
nazadnje, ima znanost vselej prav, in je imela prav tudi takrat, ko je govorila
o ploščatosti našega planeta… in o atomu, kot najmanjšem delcu?!
Pravzaprav
»da«, znanost ima vselej prav, o tem ni dvoma. Do spoznanj namreč
prihaja po izkustveni poti, na tak način skuša dognanja tudi pojasnjevati,
dokazati, v praksi, v življenju. IMA vselej prav, le ene zadeve ne kaže ob tem
pozabiti, in to je sledeče: znanost ima vselej prav, kadar govori o
razkritjih, dejstvih, do katerih je dospela v območju objektivnih (z)možnosti
taistega – dospetja! Z drugimi besedami: sleherno odkritje je
verodostojno, če ga je moč dokazati, a je njegova veljavnost ustrezna le v
okviru okoliščin, ki so nam (po)znane, zato vsako neko »naslednje« dejstvo, do
katerega se dokopljemo (bodisi zaradi razvoja pripomočkov in s tem tudi tega,
da več in bolje vidimo, slišimo, izmerimo…, bodisi zaradi nekega »novega spleta
spoznanj«, globljega in širšega od predhodnih), terja »popravek« odkritja,
zapisa, formule, resnice!
Naše
domnevne »rezerve«…
VSE, kar
"narava" da (ustvari), da (ustvari) z določenim, povsem konkretnim
razlogom/namenom. V "naravi" stvari niso "na zalogo", v
nekem čakanju na čas, ko bi se kdo spomnil, da bi to začel uporabljati,
nasprotno: tisto, kar ni v redni uporabi, (za)krni, odpade, odmre.
Razvoj
(evolucija) se ne dogaja na način, da se (postopno) dosegajo (začnejo uporabljati) "še
neizkoriščeni potenciali", pač pa tako, da uporaba obstoječega, soočena z
"novimi okoliščinami" (posledično z iskanjem "novih
rešitev") poraja spremembe.
Ne samo,
da stvari, ki niso v REDNI uporabi, odmirajo skozi tisočletja, celo v nekem
konkretnem življenjskem obdobju nekega konkretnega bitja se lahko zgodi, da ostane
brez določene zmožnosti. Primer: poškodovanec, ki mora (v času "sanacije
poškodbe") dlje časa mirovati, poškodovanec, ki dlje časa ne uporablja
(lastnih) nog, se mora ZNOVA UČITI HODITI... in če bi ta "znova učiti
hoditi" nekako zanemarili, "preskočili", potem - potem bi ob
svojih nogah ostal brez njih (ne bi bile funkcionalne, ne bi služile svojemu
namenu).
Če izhajam
iz ugotovitev, ki govorijo o fizični omejenosti abstraktnega mišljenja na vsega
4 % človeške populacije; če upoštevam dejstvo, da polovica teh odstotkov odpade
na tisto stran Gaussove distribucije, na kateri se nahajajo posamezniki, ki so
izgubili domala sleherni stik z realnostjo, in živijo v svetu nekih svojih predstav… potem ne morem mimo
ugotovitve, da se tudi v znanosti in
v umetnosti (na področjih torej, kjer
se človek izkazuje z omenjeno mišljenjsko zmožnostjo) nahaja dobršno število
tistih, ki abstraktnega mišljenja ne zmorejo živeti.
Ti
ljudje se ukvarjajo s tistimi področji, na katerih je moč temeljiti na osnovi –
čutnih zaznav (otip, vid, okus, vonj, sluh). In ko pomislim na to, da so
ugotovitve o izumrlih Neandertalcih
porajali ljudje, ki so sklepali na osnovi nekih materialnosti, nekih
otipljivih, »izmerljivih« dokazov, reči, stvari… niso pa bili zmožni »videti v
možgane«, ugotavljati značilnosti mišljenjskih procesov, primerjati zmožnosti
miselnih operacij med posameznimi vrstami,
me sploh ne čudi informacija o tem, da »znanost
proučuje razloge, zaradi katerih se človek–razumsko bitje izkazuje z
nerazumskimi ravnanji«. Bega me bolj to, če zares raziskuje o »teh
razlogih« ali se bolj ukvarja z vprašanjem – kako popraviti napako, storjeno v
preteklosti?!
Človek potrebuje
določeno modrost, da ugotovi lastno neumnost. Tega ne zmore vsak bedak.
Leta nazaj so Ljubljanske mlekarne jogurt
prodajale v povsem drugačnih lončkih, kot so ti, današnji. Ti, današnji, so
ličnejši, celo barvno so bolj bogato okrašeni, ampak, se mi zdi, da je jogurt v
njih (še vedno) povsem enak tistemu, kakršen je bil v prejšnjih lončkih.
KAJ je
TISTO, kar ptico uvrsti v »red ptic«? Večinski odgovor bi bil: ptica leti!
Kadar
neka stvar (so)pogojuje neko vrsto, potem ta stvar MORA biti prisotna pri slehernem pripadniku te vrste, v
nasprotnem ne more obstajati kot »opredelitev« (vrste), ne more biti osnova za
razvrščanje. NE, ni res, da je temeljna zadeva, ki opredeljuje ptice to, da
letijo, kajti noj NE LETI, a je kljub
temu ptica (na sprehodu skozi čas, obstoječi in minuli, bi našli še druge
neletalce, na primer: pingvina, galapaškega neletečega kormorana, emuja,
kazuarja, kivija, kakapoja)! In, z druge strani – tudi leteča veverica in netopir
in metulj in čebela… letijo, pa NISO ptice!
Ptice
ležejo jajca!
Trditev
je pravilna, ampak vsekakor NI odločujoča za opredelitev vrste, kot takšna,
sama po sebi, kajti tudi kljunaš leže jajca (a sodi med sesalce),
tudi krokodil in aligator ležeta jajca (a sodita med plazilce), tudi določene vrste kač
ležejo jajca (a sodijo med plazilce)…
Bilo bi
povsem stran od osnovnega namena mojega pisanja, ko bi se tukaj podajal preveč
na področje zoologije, pa zgolj na kratko: pri pticah so sprednje okončine
spremenjene v krila; ptice imajo perje; ptice imajo votle kosti. Vse ostalo
(kljun, kljunaš, sesalec; gnezdo, miška, rovka, osa…) je sicer (lahko) značilno
za ptice, a je tudi zmožnost, dana nekim drugim živalskim vrstam!
Z
drugimi besedami: kadar presojam neko
vrsto, takrat moram presojati o VSEH značilnostih, ki to vrsto opredeljujejo,
predvsem pa moram temeljiti na tistih (značilnostih), ki so ZNAČILNE IZKLJUČNO
ZA VRSTO, ki je »predmet presoje« (značilnosti torej, ki NISO dane drugim oz.
nobeni drugi vrsti)! In kaj naj bi bilo poglavitno, pri presojanju (ugotavljanju)
nekega »razumskega bitja«, če ne prav njegove – razumske zmožnosti (načini razumskega delovanja,
izkazovanja)?! NE morem biti razumsko bitje, če se izkazujem z nerazumskim
izkazovanjem!
Razmišljanja…
O jeziku, kot
sredstvu izkazovanja razumskosti
Zapisovanje
»tujih« imen v njih izvirnih podobah
Čemu je pomembno zapisovati lastna in geografska imena
"tujih" ljudi, krajev... v "tujih", izvirnih podobah
(taistih imen)?
Kako, čemu? Zato vendar, da bodo tujci vedeli o čem se
pogovarjamo!
Aha. Vedeli bodo "o čem", vendar - glede na
to, da ne znajo slovensko, se jim sanjalo ne bo o tem KAJ se pogovarjamo!
Ja, dokaj neumna rešitev, zapisovanje izvirnih
poimenovanj, kajti: slovenski jezik pozna VSE znake za glasove, katere
uporablja, pa - če zapisujem v slovenščini, potem bom uporabljal te znake, če
pa bom zapisoval v nekem drugem jeziku, potem bom uporabljal znake, veljavne v
tistem, konkretnem jeziku (kajti v drugem jeziku bom zapisoval izključno zaradi
tega, da me bodo ti "drugi" razumeli).
Potrebno se je učiti tuje jezike, z njih znanjem
pridobivamo…
Res je, s slehernim (in predvsem dejanskim) znanjem
pridobivamo, a samo poznavanje besed (konkretno imen in njihovega zapisovanja)
krepko premalo, da bi zagotavljalo poznavanje nekega jezika. Poleg tega znanje
določene vsebine koristi le takrat, kadar se (neposredno ali posredno) ukvarjam
s taisto vsebino, pa ne zapisujem, denimo, poštevanke (zgolj zaradi tega, da bi
dokazoval svoje tovrstno znanje in/ali bi ga obnavljal, da ne bi prešlo v
pozabo) takrat, kadar opisujem svoj nedeljski izlet.
Tudi »razlog«, da »svet vse bolj poteka v angleškem
jeziku«, je izkaz popolnega nerazumevanja celote, kajti: da, res je, sodobna
kolonizacija poteka tudi v jezikovni podobi, a je, z druge strani, dejstvo, da,
bojda, skušamo ohranjati značilnosti, po katerih se razlikujemo od preostalega
sveta, pri čemer se NE zavedamo niti tega, da je kultura (vključno z jezikom)
EDINA vsebina, ki zmore razlikovati med posameznimi skupnostmi (narodi)! Pa,
kakor zastavimo, tako nadaljujemo, in prek dopuščanja
»tujih zapisov osebnih/geografskih imen«, dopuščamo (uvajamo) tudi tuja
zapisovanja na (vseh) ostalih področjih!
Čemu je nastal »knjižni jezik«?
Iz enega samega razloga - da omogoča sporazumevanje na
širšem območju.
Pred njegovim nastankom (in tudi dandanes obstajajo)
so govorili v narečjih, torej v podobah jezika, ki so, vsaka zase, značilnost
določenega okolja. Razlike med temi narečji so (bile) tako velike, da (so)
dobesedno onemogočale(jo) sporazumevanje med pripadniki različnih lokalitet.
Z učenjem “knjižnega jezika” je vzpostavljena,
potemtakem, že uvodoma omenjena zmožnost sporazumevanja vsakogar z vsemi.
Vendar...
Novodobni “strokovnjaki” zagovarjajo to, da ima vsakdo
pravico do lastnega jezika (temu “knjižni jezik” nikdar in na noben način ni
oporekal!), zaradi česar ZNOVA uvajajo - lokalizme. Kar, preprosto, pomeni to,
da “knjižni jezik” izgublja na vrednosti. Zdaj pa takole:
kaj je lažje, naučiti se (poleg lastnega narečja) tudi
“knjižnega jezika” (in s tem dospeti do zmožnosti sporazumevanja z vsemi), ali
je lažje (poleg lastnega narečja) naučiti se tudi VSEH ostalih narečij, da
dospeš v stanje zmožnosti sporazumevati se z vsemi? Mislim, da je lažja tista
prva možnost, torej uporaba “knjižnega jezika”, vendar...
Kadar obstaja objektivno ugotovljena nezmožnost po
učenju, posledično objektivno napačno uporabljanje (domnevno) naučenega
(“knjižnega jezika”), potem je, bržčas, bolje znati vsaj narečje, da se zmoreš
vsaj v neposrednem okolju (vsaj) besedno sporazumevati.
»Podjetja reklamirajo svoje izdelke…«
Reklamirati, beseda, termin, ki izkazuje, s svojim
tozadevno dvojnim pomenom, povsem nelogičen pristop k tvorbi jezika!
Dejstvo, tujka »reklama« (tej tujki še najbolj ustreza
beseda “oglas”) zmore kar povleči k lastni izpeljanki, in zapopasti obliko
“reklamirati”, ter izhajajoče sklepanje, da “reklamirati” pomeni - oglaševati,
izvajati reklamo, vendar...
Reklamacija je “ugovarjanje nečemu”, je posredovanje
kritike (negativne), pritožbe na neko zadevo, na nek izdelek, in kadar izvajam
to reklamacijo, takrat - reklamiram! Potemtakem bi bilo moč naslovni stavek
razumeti na način, da se podjetja samim sebi pritožujejo zaradi lastnih
izdelkov... in bi bilo takšno pojmovanje, domnevam, skrajno nelogično, celo
butasto, a je, grozljivo, stavek zapisan v smislu “podjetja oglašujejo svoje
izdelke”...
Reklama ( = oglas), je način, s katerim ponudnik
pridobiva morebitne kupce. Ponudnik razglaša, oglaša, oglašuje določene
podatke, značilnosti, za katere je prepričan, da njegovemu izdelku dajejo
prednost pred ostalimi. Lahko, če uporabljamo tujke, zapišemo, da ponudnik
propagira (izvaja propagando) določeno svojo ponudbo... od tod tudi “služba za
propagando” ( = služba za oglaševanje - in NIKAKOR SLUŽBA ZA REKLAMACIJE!!!).
Če nadaljujem, potem ugotovim, da sodobno pojmovanje
besede “reklamirati” sporoča/izkazuje dve povsem NASPROTUJOČI SI vsebini, pa, v
naslednjem koraku, ugotavljam, da takšno dojemanje posameznih terminov nikakor
ne poenostavlja komunikacije, pač pa jo kvečjemu zapleta, s tem, ko neposredno
poraja nesporazume in terja dodatno pojasnjevanje (bistvo »praktičnosti«
oziroma enostavnosti uporabe, česarkoli, je v nedvoumnosti, v jasnosti, v
razumljivosti).
Mimogrede, da ponazorim s preprostejšim primerom:
obstajata besedi “suho” in “mokro”, in obe govorita o dveh povsem različnih
stanjih... in bi bilo, po “logiki” obravnavanega “reklamiranja” povsem
“normalno”, domnevam, ko bi ukinili besedo “mokro”, in bi s preostalo, torej z
besedo “suho”, govorili tako o odsotnosti vlage/mokrote, sočasno pa tudi o
njeni prisotnosti!
Kratek slovar zgrešenega pojmovanja
Med nagonskim in razumskim svetom obstaja popolna
kontradiktornost, tako v ravnanju, kakor v dojemanju in pojmovanju. Na temo
slednjega zapišem nekaj prikazov…
Ponos(nost)
Nagonski so »ponosni« sami nase, na tisto, čemur
pripadajo, na to, da obstajajo enaki med enakimi. Pomeni, da so »ponosni«
zaradi tega, ker ustrezajo kalupu.
In kaj morajo narediti za to, da zmorejo biti, na tak
način, »ponosni«? Ničesar, zadošča, da so porojeni v – nagonski svet.
Pomeni, da je vsaka mravlja lahko »ponosna« zaradi
tega, ker je mravlja. Pomeni, da vsakdo, ki obstaja, sme biti »ponosen nase«,
kajti težko bi našli katerokoli bitje, ki ne bi bilo enako drugim, znotraj
svoje vrste.
Razumski so »ponosni« na svoje – značilnosti, ne
neposredno nase. Ponosni zmorejo biti na lastne zmožnosti, in, posledično, na
lastna izkazovanja. Pa njih ponos ni samoumeven, pač pa zmore obstajati samo v
primeru (in toliko) skladnosti njih vedenj o tistem »prav« in njih izkazovanja
taistega »prav«.
Pomeni, da je med razumskimi potrebno izkazati
utemeljenost njihovega ponosa, pomeni, da med razumskimi ponos ni samo
»blagodejna dobrina«, pač pa gre za neprizanesljivega sodnika, ki vsak odmik od
pravilnosti (v nepravilnost) obravnava kritično in brez odpustkov, pri čemer
primerjava s preostalim svetom ne opravičuje posameznikovih »spodrsljajev«.
Spoštovanje
Nagonski menijo, da je potrebno »spoštovati« vse, in vsakogar.
Pri njih, potemtakem, spoštovanje ni kategorija, s pomočjo katere bi
ugotavljali razlike med »vrednim spoštovanja« in »nevrednim spoštovanja«. Kar
pojasnjujejo s tem, da je vsakdo »nekaj zase« (kar, absurd, v njihovem svetu
drži zgolj domnevno, saj so v temeljnih značilnostih medsebojno povsem enaki!)
in da ima vsakdo pravico biti »nekaj zase«.
Pomeni, da nagonski svet v pojem »spoštovanje«
pretvarja pojem – upoštevanje! Kajti to, da posamičnost sprejemaš natanko
takšno, kakršna je, pomeni, da jo upoštevaš (takšno, kakršna je).
Absurd: nagonski svet dejansko ni zmožen upoštevati,
kaj šele zares spoštovati razlik, nasprotno, razlike jih motijo, se do njih
izkazujejo z nestrpnostjo!
Pri razumskih je spoštovanje kategorija, na temelju
katere ugotavljaš razlike med posamičnostmi. Pa nikakor ne razlik v podobi
naravnih danosti, kajti ni dveh posamičnosti, ki bi si bili povsem enaki, in ni
ene same posamičnosti, ki bi smela terjati od drugih, da ji morajo biti
podobne!
Pri razumskih je ne/spoštovanje vezano (spet, kakor
tudi pri ponosu!) na izkazovanja posamičnosti, torej na njene lastnosti, ne na
samo posamičnost kot tako. Pri razumskih je spoštovanje moralna kategorija, pa
zmore spoštovati doslednost, trajnost in skladnost besed in dejanj, zmore spoštovati
tudi tiste, ki »drugače mislijo«, ki nimajo enakih mnenj, stališč, kot so
mnenja, stališča spoštovalca, vendar zmore spoštovati zgolj toliko časa, dokler
se »predmet spoštovanja« ne izkazuje v nesprejemljivih, neetičnih podobah.
Pomeni, da si je pri razumskih spoštovanje potrebno
pridelati, in ni razmetano vsevprek.
Avtoriteta
Nagonski svet zmore kot avtoriteto pojmovati nadmoč,
premoč, moč torej, kot tako. Bodisi fizično moč, bodisi moč »položaja«, bodisi
moč premoženja, bodisi moč kateregakoli drugega otipljivega izkaza tistega
»nekaj več« (tudi raznih potrdil, denimo šolskih spričeval, in zlasti moč
občega konsenza… iz katerega izhajajo tudi njihove poenotene, uniformirane
ugotovitve o temeljnih »pomembnih«, »vrednih« stvareh njihovega sveta).
Nagonskim ne more biti »avtoriteta« nekdo, ki jim ne
izkaže lastnega »več od preostalih«, kajti zmožni so »upoštevati« le tiste
stvari, ki so dostopne njih čutnim zaznavam, in so zmožni »pravičnost«,
»lepost«, »dobrost« sveta ocenjevati izključno na temelju lastnega počutja
znotraj taistega sveta, pa – če jim je lepo, dobro, je svet lep in dober,
pravičen! In je dober, pravičen, lep tudi tisti, ki jim daje (in dokler jim
daje), in je zanje – avtoriteta.
Razumski, spet, tudi na področju avtoritete ugotavlja
– značilnosti, kakovosti posameznika, in ne posameznika samega po sebi, v
njegovi fizični podobi ali po formalnem položaju, katerega zaseda.
Razumskim zmore biti avtoriteta nekdo, ki se je v
pozitivnem izkazal do te mere, da je vzbudil odnos spoštovanja, s tem tudi
željo spoštujočega po tem, da bi se skušal ravnati skladno z ravnanji
spoštovanega.
Pomeni, da razumskemu ni avtoriteta tisti, ki ima
korenček in palico, ali tisti, ki je obče priznan po določenih
merilih/vprašanjih, pač pa zgolj tisti, ki v etični smeri izkazuje lastne
zmožnosti na način, da ohranja skladnost stališč in ravnanj, obenem pa izkazuje
določene dosežke na področju svojega delovanja (potemtakem tudi v svojem odnosu
do sveta kot takega).
Višek oz.
vrhunec
Nagonskim je »višek« nekaj najvišjega, nekaj, prek
česar ni moč (seči). Besedo radi uporabljajo takrat, kadar sebe označujejo za
višek stvarstva, pomeni, da želijo povedati, da so – vrhunec doseženega.
Absurd, prvi: ker beseda višek hudo navaja na besedo
višina, je hudo trapasto trditi za bitje, ki je obsojeno na trdna tla, o tem,
da je na večji višini kot je višina, na kateri so, denimo, ptice (ali, za hec,
celo opice, živeče v drevesnih krošnjah).
Absurd, drugi: nagonski dvonožni so edina bitja na
svetu, ki so zmožna ravnati samim sebi v škodo, in se, vsakokrat, kadar imajo
iniciativo, izkazujejo v povsem kaotičnih podobah. In če je njih kaotičnost
največji možen dosežek »stvarstva«, potem… je takšna ugotovitev skregana z
resnico (je, torej, laž!), bi bilo stvarstvo dokaj ubogo, v kolikor se ne bi
moglo (po)hvaliti s svojimi utečenimi, smotrnimi izkazovanji.
Razumskim je višek tisto, kar je – odveč. In tisto,
kar sodi na sam vrh, tisto jim je vrhunec.
Primerjava
Nagonski besedo primerjava sila preprosto pojmujejo,
kot – poistovetenje, večinoma. Kot iskanje podobnosti posamičnosti s tistimi
vsebinami, s katerimi se le-ta primerja.
In kadar nagonski ugotavljajo pravilnost, denimo,
»naravnega« sveta, takrat vse, kar temu svetu ni enako, zavračajo kot
nepravilno. In ker so znotraj posamičnih nagonskih skupin (svetov) le njihovi
pripadniki »skladni z naravo«, jim je (so jim) vse preostalo/i nepravilno/i.
Pomeni, da nagonski v primerjavi med »jabolki in
hruškami« iščejo potrditev ne/ustreznosti ocenjevanega, in pomeni, da so
temeljno merilo primerjanja – oni sami.
Razumskim je primerjava le ugotavljanje značilnosti
primerjanih vsebin, pomeni, da znotraj primerjave ugotavljajo tako podobnosti,
kakor tudi različnosti.
Kadar razumski primerjajo znotraj istih skupin
primerjave, znotraj iste vrste, denimo, takrat z ugotavljanjem razmerja med
podobnostjo in odstopanjem (različnostjo) ugotavljajo ne/običajnosti
posamičnosti, katero primerjajo s preostalostjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar