»Kar ješ, to si…«
Po občem prepričanju hrana (zadeve, ki naj bi jih
užival, da bi si omogočil izpolnitev enega temeljnih pogojev pre/živetja)
opredeljuje tiste, ki jo jedo. Od tod tisti njihov “kar ješ, to si”. Je
razširjena, ta(kšna miselnost, zelo, a je povsem - neumna! Kakor so neumne
pravzaprav vse razširjene ugotovitve razširjenosti! Pa pojasnim...
1. za začetek zastavim z jezikovnega izhodišča, in
zapišem, da ima jezik sila pomembne opredelitve, zaradi katerih sploh zmore
obstajati v podobi tistega, za kar je ustvarjen - v podobi orodja
sporazumevanja! In - če nisi zmožen upoštevati jezikovnih pravil, vsaj tistih
osnovnih, potem si se zmožen sporazumevati samo s sebi enakimi, pomeni, s
tistimi, ki tudi sami ne izkazujejo zmožnosti udejanjanja jezikovnih pravil.
2. kakopak, v “prevodu” bi se obravnavana trditev
nekoliko daljše glasila, in bi se jo dalo brati kot “če ješ žival(i), si žival,
če jih ne ješ, potem pa nisi žival, ampak si - človek”. A, groza grozljiva,
tudi takšen, razširjen zapis, zmore izkazovati - neumnost tistega, ki je v
takšno bedarijo prepričan! Kajti - če je hrana merodajna za razlikovanje med
človekom in živaljo, če je NEžival, če je človek tisto bitje, ki ne je mesa,
potem - je krava človek?!
3. neumnost je zmedena, sama po sebi, pa bi, domnevam,
težko ustrezno pojasnila sledeč zaplet: kdor je meso, je žival... izhaja, iz
tega: kdor je rastline, je - rastlina? Nadaljevanje: kdor je tako meso, kakor
rastline, je pol žival, pol rastlina? In, če nadaljujem: kdor je plodove
(rastlin in/ali živali), je ta - plod (rastlin in/ali živali)?!
4. da je trdoživa, neumnost, tudi ni novo spoznanje.
Pa se, v okviru svojih opredelitev, kadar je v svoji skrajni podobi, otepa celo
plodov, sadov, v kolikor so ti - živalskega izvora. In - čemu to počne? Iz preprostega
razloga, ker ne zna razlikovati niti med osnovo ( = rastlina, žival) in
posledico, plodom, sadom (te rastline, živali). Denimo - koruzni storž, zrno,
NI rastlina (vsaj po uveljavljenih ugotovitvah NI), saj ne premore ene same
temeljne značilnosti, ki opredeljuje rastline kot take. In tudi ni (obvezen)
sestavni del rastline, saj izrastejo tudi takšne koruze, ki storža, zrna - ne
porodijo... pa so, kljub temu, rastline, so, kljub temu - koruza! In je, povsem
podobno, na drugi, torej na živalski strani... mleko NI sestavni del krave, in
jajce ne kokoši.
5. bojda jih moti predvsem način pridelave dobrin
(izkoriščanje naravnih danosti), neprimeren odnos do “vira” določenega sadu,
plodu, ampak... tudi tu se izkazuje, neumnost, izključno s tem, s čemer se zmore
- s samo seboj, potemtakem z neumnostjo, kajti... tako, kot imajo krave
privezane (v industrijski reji), in kokoši zaprte (v industrijski reji), tako
tudi na področju rastlin (v industrijski pridelavi) še kako silijo “naravne
danosti”, jih “plemenitijo” s sredstvi (ki so, na dolgi rok, VSA škodljiva, pa
ne samo prsti!), sadijo hitro rastoče rastline (sadno drevje, na primer,
katerega že po treh letih, morda petih, posekajo, odvržejo) in počnejo še mnogo
drugih stvari, s katerimi izkazujejo eno samo, osnovno zadevo: nepoznavanje
naravnih zakonitosti, s tem škodljivo poseganje v “bodočnost”, in s tem tudi -
lastno bebavost!
6. absurd, a takšna trditev (in vse ostale njih
kategorične trditve!) izkazuje zgolj njih nezmožnost “širine pogleda”, njih
nezmožnost dojemanja celote kot take, njih nezmožnost, potemtakem, abstraktnega
mišljenja. In je nerodna zadeva, glede tega abstraktnega mišljenja, kajti prav
ono je potrebno, da zmoremo pri vrsti/ posamezniku govoriti o - razumu! In je
še bolj nerodna, ta zadeva, kajti tam, kjer ni razuma, tam so - nagoni. In so,
brezpogojno, nenehno izkazovani tudi v praksi, v “življenju”. Pa je absurd še
nekoliko bolj kričeč, če poznamo definicijo, ki človeka razlikuje od živali, in
pravi, da se človek ravna po razumu, žival pa - po nagonih.
Preteklost rodi sedanjost, sedanjost govori o
preteklosti
Od kod vedenje o mamutih? Od kod, pravzaprav, vedenje
o živalskih vrstah, ki so nekoč poseljevale planet? Ko pa so izumrle, bojda, ko
pa jih, tozadevno, ni več?
Bojda so bili mamuti »drugačni« od sedanjih slonov.
Ja, sila, sila »drugačni«, a zgolj – očem! Imeli so štiri noge, rep, rilec,
okle, imeli so pravzaprav popolnoma vse, kar imajo današnji sloni, le –
nekoliko razlike je bilo v velikosti, in v tem, da so bili mamuti krepko bolj
kosmati, kot so (današnji) sloni.
O velikosti in kosmatosti je ugotovljeno na temelju
najdb. In te ugotovitve niso presenetljive, vsaj tistim ne, ki so zmožni
upoštevati, sočasno, tudi ugotovitve o vremenskih razmerah, tako tistih, ki so
veljale v času mamutov, kot tistih, ki veljajo danes. In ki so zmožni
upoštevati razlike med takratno podobo planeta, in današnjo. Pojasnim…
V času mamutov so bile klimatske razmere krepko
ostrejše, kot so danes, ozračje je bilo krepko hladnejše od današnjega. Pomeni,
da se je bilo potrebno bolj obleči, za to, da ne zboliš, zmrzneš. Pa je povsem
logično, da so se tudi živali morale zaščititi pred mrazom, in da so to počeli
tudi mamuti. Zdaj pa – ker niso znali plesti, da bi si spletli oblačila, so si
jih kar omislili, v podobi – dlakavosti. In kasneje, ko se je ozračje otoplilo…
kasneje zaraščenost več ni bila potrebna, pa so se dlake zredčile, in se je
prikazala koža… današnjega slona!
Ne, ne, ne bo držalo, mamuti in sloni, to ne gre vkup!
Ne nazadnje – mamuti so bili večji!
Bojda je, v času mamutov, vegetacija lepo uspevala,
ves planet je bil preraščen, zaraščen. In je bilo več kot dovolj hrane, v prvi
vrsti za rastlinojede (posledično tudi za njih plenilce, torej za mesojede), pa
so se živali smele »porediti« (pa ne v širino, pač pa v velikost!). Ja, nekoč,
dolgo nazaj, so na planetu živele v povprečju krepko večje živali, kot so te,
ki jih danes videvamo. Kasneje… kasneje pa, ko se je podnebje radikalno
spremenilo, se ne le otoplilo, celo zagrelo do te mere, da so se pojavila tudi
sušna obdobja, pač pa je postalo v pogojih nihajoče, porodilo različne letne
čase… kasneje pa je nestalnost pogojev vplivala tudi na rastje. Le-to ni več
imelo enakomernih možnosti, tekom celega leta, za rast, in se je tudi rastje
moralo tem spremenjenostim prilagoditi. Posta(ja)lo je manjše…
Kadar se nekaj zmanjša, takrat je zlahka moč
ugotoviti, da je tega »nečesa« manj, kot ga je bilo poprej. In če ga je manj,
potem s seboj nikakor ne zmore nahraniti toliko potreb, kot jih je nahranilo pred
zmanjšanjem. Pomeni, da nastane povsem logičen splet vzročno-posledičnih
povezav, in se zgodi to, da se zaradi manj(še) hrane pojavijo – manjše oblike
preostalega, nerastlinskega, življenja. In je moral mamut ne samo odvreči
dlake, pač pa se je podal tudi v velikost, kakršno danes opažamo pri slonih
(mimogrede: tudi /današnji/ sloni niso enaki, po velikosti. Največji je
afriški, sledi mu indijski, tretji pa je slon, ki živi na Borneu, in je
malodane palček, napram afriškemu, pa še rep mu, za razliko od obeh ostalih,
sega skorajda do tal).
To je vsa skrivnost »izumrtja« mamutov. In podobne
evolucijske razplete je moč opažati tudi pri drugih vrstah, pa… je le stvar
poznavanja vsebin(e), in zmožnosti ugotavljanja tisti element, ki odloča razliko med (domnevnim) izumrtjem in
(dejansko) evolucijsko spremembo. Zaradi česa si je, domnevam, težko
predstavljati tudi to, da so ptice – potomke letečih dinozavrov. Vrabček, da bi
se porodil iz dinozavra, nemogoče…
Vse vrste se spreminjajo, in so se spremenile. In ker
obstaja, na področju časa, temeljna ugotovitev o tem, da »preteklost« poraja
»sedanjost«, je zlahka moč stvar obrniti, in ugotoviti, da je s pomočjo
»sedanjosti« moč ugotavljati »preteklost«, in jo razume(va)ti, kajti… odpadla
je dlaka, malce so se zmanjšali, a še vedno imajo štiri noge, rep, rilec, okle…
in ne samo to, še vedno »trobijo«, in še vedno se, sloni, obnašajo natanko
tako, kot so se obnašali skozi vse čase!
Zaradi tega vemo kar dovolj tudi o preteklosti
dvonogega sveta. Vede so krepko napredovale, pa se je, denimo, biologiji,
arheologiji, antropologiji… pridružila tudi »porojena« genetika. In le ta je
zmožna ugotavljati na področju genske zasnove, tako na temelju najdenih
ostalin, kakor na temelju sodobnih vzorcev. In se je razvila tudi nevrologija,
veda o umskih zmožnostih nasploh, ki je tudi zmožna primerjati ne samo v
sodobnem času (ko ugotavlja – ekstremne – razlike med posamezniki in
občestvom), pač pa je zmožna zavedanja o tem, da niso dlake in velikost in
širina… tisti faktorji, ki so odločilnega pomena za spekulativne danosti, pa
zgolj po zunanjih, materialno »otipljivih« značilnostih ni moč presojati o
ničemer drugem, kot o obliki posameznega bitja (vrste), o njegovih (njenih)
prehranjevalnih in tudi ostalih navadah, ter o okolju, v katerem (je) opazovano
živi (živelo). In s tem, ko gensko zasnovanost upošteva kot temeljni zapis
značilnosti (vrste), in s tem, ko v preteklosti ugotavlja enake gene, kakršni
so ti, ki obstajajo danes, in s tem, ko med različnimi genskimi zapisi (resda se
genski zapisi v večjem delu skladajo, a so prav različnosti tiste, ki
izpostavljajo različne »vsebine«!) ugotavlja, v sodobnosti, različne vsebinske
opredelitve (torej tudi zmožnosti)… s tem se zmore prav zlahka, a še vedno
odgovorno oz. verodostojno podajati tudi v ugotavljanje vrst, katere so živele
nekoč. Pa zmore presojati o »izumrlem« Neandertalcu (ki se je, dejansko, le
modificiral, je danes nekoliko bolj »dodelan«, a temeljni genski zapis, ki
njegove zmožnosti opredeljuje, je še vedno tu… še vedno obstaja večinska
nezmožnost abstraktnega mišljenja, še vedno obstaja večinsko nagonsko
ravnanje)… in zmore ugotavljati tudi o resni ogroženost Homo Sapiensa,
razumskega človeka, ki je svojo usodno napako naredil takrat, ko se je s
prvonavedenim spečal. In s tem porodil nek »miks«.
Pa še kako je moč vedeti o preteklosti, le… ne zadošča
tisti »vem«, pač pa je za vedenje, poleg temeljnega znanja, potrebna tudi
zmožnost ugotavljanja, dojemanja. Ta pa, žal, ni blagodejno porazdeljena v svetu
dvonogih.
Zakaj princip »živeti zase« ne omogoča normalnega
sobivanja?
Zastavim kar s primerom iz »narave«. V njej nikakor
nimajo vsi enako, daleč od tega, vse živalske vrste živijo v hierarhični
organiziranosti, in vsak pripadnik točno ve, »kje mu je mesto«, kakšne pravice
ima, napram ostalim.
Seveda, tudi v »naravi« bi tisti, ki imajo manj, imeli
več, in tisti, ki imajo več, ne želijo svojih ugodnosti oddati/prepustiti
drugim… zaradi česar prihaja do nenehnih spopadov, tudi znotraj skupnosti, ne
samo med skupnostmi. Rezultat teh spopadov pa je odvisen tudi od tega, koliko
se tisti, ki nima, a želi imeti, počuti ogroženega…
Bolj kot je brez tistega, kar si želi, bolj kot je v
podrejenem položaju, manj ima za izgubiti, več si upa tvegati, s tem je tudi
spopad bolj krut. In ko se znajde v situaciji, da se celo fizično počuti
ogroženega (torej ne samo po tem, da nima enakovrednih pravic), takrat pa,
običajno, pride do boja na življenje in smrt.
Povsem enako je v dvonogih skupnostih, in povsem
drugače v skupnosti – razumskega človeka. Razum se namreč zaveda preprostega
dejstva, da lahko z nekom/nekimi sobiva, mirno, varno, zadovoljno, le takrat,
kadar so vsi v skupnosti (relativno) zadovoljni. Pomeni, da takrat, kadar je še
najslabotnejši član skupnosti (relativno) zadovoljen, takrat nima potrebe po
tem, da bi – izkazoval nezadovoljstvo, da bi zastavil aktivnosti, s katerimi bi
sebi položaj izboljšal, z aktivnostmi, ki bi jih, brezpogojno, usmeril proti
drugim, želeč jim odvzeti (vsaj) delček, zase.
Da, v razumni skupnosti zmore obstajati takšno
sobivanje, kajti v razumni skupnosti slehernik prispeva, po svojih zmožnostih,
resda, a kljub temu, skupnosti, vsem. V razumni skupnosti obstaja zavedanje o
tem, da zmožnosti niso enakovredno podeljene, in da tudi »delovne usmeritve« niso
uniformirane, vsem enako zapisane, pa – medtem, ko nekdo prideluje hrano, drug
izdeluje čevlje, tretji skrbi za proizvodnjo električne energije, četrti pa le
ponuja, na primer, petrolej, ki ga na domačem vrtu ni moč pridelovati…
In še nekaj je značilno za razumsko skupnost:
materialne dobrine razum obravnava le kot predpogoj fizičnega obstoja, ne
potrebuje jih za izkazovanje svojega, nekega
(razumu povsem neumnega) »statusa«, »položaja«… ne, razumskost se
izkazuje z vsebinami, katere je zmožna »tvoriti iz sebe«, in njej je, denimo,
avtomobil zgolj uporabno sredstvo, pripomoček, pa ne potrebuje ne mercedesa, ne
be-em-veja, da dospe do želene razdalje, potrebuje zgolj – prevoz(no sredstvo),
po možnosti takšno, ki bo za čim nižji vložek zagotavljalo prevoz. Nič več, nič
manj.
Potemtakem, razumskost tvori (ne zmore, preprosto,
brez tvorjenja), troši zgolj po dejanski potrebi, in ne kopiči zadev,
materialnih dobrin, zaradi katerih bi se morala odpovedovati – lastnemu
življenju! Da, vsaka stvar, ki jo kupim, ima svojo ceno, in za vsako je
potrebno oddelati toliko in toliko ur (delčkov življenja), za vsako je potrebno
skrbeti, jo vzdrževati (dodatne oddelane ure življenja), in za vsako se
tresejo, da jim je ne bi »nekdo« ukradel!
Ni komentarjev:
Objavite komentar