Pravijo, da »trava« (marihuana) ne zasvoji
Dokaj poenostavljeno stališče, zaradi tega toliko bolj
nevarno.
Temeljna težava, temeljno objektivno stanje, ki odloča
o poseganju po drogah, je v ne/zmožnosti po tem, da bi samemu sebi (brez vseh
zunanjih pripomočkov, zgolj na temelju vsebin, iz katerih si sestavljen) tvoril zadovoljstvo. V kolikor
premoreš te (takšne) vsebine, potem drog ne potrebuješ, v kolikor pa droge
potrebuješ, za doseganje zadovoljstva, potem si prazen, po vprašanju omenjenih vsebin
( = tvornosti).
Res je, zadovoljstvo je sila pomemben dejavnik
slehernega življenja. Tako kot nezadovoljstvo “pobija” (ko si neprijetno
razpoložen, “slabovoljen”, se ti ne da niti živeti), tako zadovoljstvo poraja
energijo, potrebno za živetje. In je težava v tem, da bolj kot si NEzmožen
soočati se z realnimi težavami, iz katerih je sestavljen svet, torej tudi
posamično življenje, bolj potrebuješ tisti “nekaj”, s katerim boš skušal samemu
sebi (in v pomanjkanju lastne tvornosti) polepšati dan, si “vliti moči” za
soočanje z življenjem.
Če zapišem še na drugačen način: v kolikor si razumsko
zasnovan, potem premoreš tvornost, premoreš zmožnost abstraktnega mišljenja,
premoreš zmožnost ustvarjanja lastnega zadovoljstva. V kolikor si nagonsko
zasnovan, vse našteto odpade, potrebuješ nadomestke, s katerimi boš (vsaj
deloma) izničil učinke lastne nezmožnosti. Ti nadomestki so lahko sila
preprosti (gledanje TV programa, vsakodnevno čiščenje stanovanja, imetje
dobrega avtomobila...), a je njih temeljna težava v tem, da lahko le (začasno)
mašijo nezadovoljstvo, ne zmorejo pa odpraviti vzroka njegovega porajanja
(torej nezmožnosti nezadovoljnega bitja). In med te nadomestke sodi tudi droga
(ničesar, na prvi pogled, ti ni treba storiti, vzameš drogo in “zadovoljstvo”
je tu, čeprav...).
Takšno “zadovoljstvo”, doseženo na temelju droge
(četudi “samo” marihuane), ima sledeče napake:
1. drogo je potrebno plačati, obenem ni “poceni”,
pomeni, da moraš del svojega življenja nameniti temu, da zaslužiš za drogo (ali
pa, ko postaneš tega nezmožen, začneš krasti);
2. droga omogoča le trenutno “zadovoljstvo”, in le-to
(stanje “blaženosti”) mine v trenutku, v katerem mine delovanje droge. Vendar z
drogo NE moreš odpraviti vzrokov NEzadovoljstva, pomeni, da se s samim seboj
znova srečaš takrat, ko učinek droge popusti;
3. tudi takrat, kadar ne gre za neposredno zasvajanje
(z, denimo, “travo”), pride do zasvojenosti, na posreden način, in ne zaradi
same trave. Pride do zasvojenosti zaradi ugodja, ki si ga doživel z uporabo
mamila, in ker to (takšno) ugodje sčasoma postane nekaj povsem običajnega, je
tudi njegovo delovanje (njegov učinek) sčasoma povsem običajen ter - premajhen!
Glede na to, da težave, s katerimi se soočaš, in nezmožnost razreševanja teh
težav, objektivno ne doživijo spremembe, ostanejo povsem enake, se ti izkaže
potreba po novem, neobičajnem, ne premajhnem zadovoljstvu, pa... večina tistih
poti, ki se začnejo “samo” z marihuano, konča v “trdih drogah”.
Podobno, kot z alkoholom: začne se z majhnimi
količinami (opitosti), nato se želja po “ugodju” začne pojavljati pogosteje, s
tem tudi opitost, in s tem - alkoholizem.
Za zaključek: v kolikor si razumsko zasnovan, zmoreš
obvladovati (nadzorovati) lastno početje (pomeni tudi načine, njih vsebine in
pogostnosti doseganja ugodja), pomeni, da zmoreš sam odločati o tem, ali boš,
ali pa ne, postal npr. alkoholik. V kolikor si nagonsko zasnovan, takrat pa se
raje izogibaj vseh pripomočkov (za tvorjenje “zadovoljstva”), ki zmorejo
(bodisi posredno, bodisi neposredno) voditi v zasvojenost, kajti v takem
primeru tebe nadzorujejo (usmerjajo, obvladujejo) taisti pripomočki (oziroma
“zadovoljstvo”, katero, bojda, porajajo), medtem ko ti, povsem nagonsko, zgolj
- slediš zastavljeni poti!
O višku stvarstva in njegovem stvaritelju
Imajo
se za »višek stvarstva«.
Dokaj
samokritično pojmovanje, s terminološkega, jezikovnega vidika, kajti – »biti
višek« pomeni, v prevodu, biti odveč. Medtem ko iz »biti na vrhu« izhaja beseda
»vrhunec«. Potemtakem ima, po njihovem, »stvarstvo« svoj vrhunec, ki naj bi bil
ekstremno nasprotje »dna«. In ta vrhunec naj bi bili – oni, ki z nagonskim ravnanjem
»zgodovino« vrtijo v krogih?!
O
takšnem in podobnih razporejanjih posameznih delov celote (vsega obstoječega),
bi se dalo na dolgo. Je neumno, zelo neumno, saj »narava« nobenega svojega
del(čk)a ni porodila brez razloga, in šele z delovanjem vseh teh delčkov zmore
(nemoteno) delovati tudi sama, »narava«. Pomeni, da so vsi delčki enakovredni v
procesu naravnega dogajanja, v procesu obstajanja realnosti kot take. Povsem
banalen primer: ko ne bi bilo »trave« (vseh vrst poznanega nam rastlinja, torej
tudi t. im. zelenjave), ne bi bilo ničesar, ne travojedih, ne mesojedih oblik
življenja. In bi (celo bo), absurd, življenje na planetu zlahka preneslo
izumrtje človeštva, ter nadaljevalo z drugimi oblikami življenja, a ne bi
preneslo – izumrtja trave (rastlinja). Ki je pomembna tako s prehranskega
vidika, kakor z vidika preprečevanja izsušitve prsti, erozije, spreminjanja
prsti v pesek, rodovitnih tal v puščavo.
Kdo je
ustvaril ta »višek stvarstva«, kdo je ta »bog«, ki je temu »višku« dal lastno
podobo? Preprosto: Homo Sapiens! Visokoraslo (za razliko od različnih vrst
človekolikih bitij, nizkoraslih, čokatih, »okorno« mislečih, z zmožnostjo
sporazumevanja na nivoju medmetov) bitje, zmožno abstraktnega, torej tudi
celovitega mišljenja.
Ko se
je paril, ta Homo Sapiens, s predniki današnjih »viškov«, jim je postopoma,
skozi čas, dajal svojo telesno podobo. Spreminjal jim je, s svojimi odkritji,
okolje (okoliščine živetja), jih s tem pripeljal do tega, da so se morali
učiti, se seznanjati z novonastalimi okoliščinami in se seznanjati z načini
obvladovanja teh okoliščin, novonastalih. Tipičen dokaz, da je temu tako, so
nedavno odkrita plemena, najdena v globini amazonskega pragozda: še dandanes so
nižje (telesne) rasti, še danes uporabljajo sila skromen »jezik« (način
sporazumevanja), še danes živijo v okoliščinah tako imenovane »kamene dobe«.
Tipičen primer so plemena v že poprej odkritih predelih sveta, katerih jezik
(sporazumevanje) še danes poteka v podobi zvokov, tudi tistih podobnih
»tleskanju«, in ki še danes živijo v popolni odvisnosti od »narave« (pomeni, da
vanjo niso krenili s poseganjem, pomeni, da si je niso zmožni »podrediti«, si
jo prilagoditi, si, s tem, olajšati pogoje preživetja). Pomeni, da so predniki
pripadnikov teh plemen doživeli nek svoj, specifičen način razvoja, ki je daleč
od razvojne poti »sodobnega človeka«. In edini razlog za takšno različnost je –
v ne/prisotnosti Homo Sapiensa!
Da se
ta, omenjena plemena izkazujejo povsem racionalno, o tem je škoda besed. Se,
seveda se, ko pa samih sebe nimajo za nikakršne »viške« (ali, jezikovno
pravilneje, vrhunce), so, preprosto, DEL NARAVE, bitja, enakovredna vsem
ostalim bitjem, bitja, ki živijo z nabiranjem plodov in z lovom, a tudi sama
(in zlahka) postanejo plen.
Da se
današnji »sodobni človek«, ta samozvani »višek«, obnaša povsem NEracionalno,
tudi o tem ni dvoma. Samoprepričan v lastno razumskost, hiti »graditi svet«, a
ker z željami presega lastne (objektivne, in predvsem umske) zmožnosti, se
njegov trud izkazuje v podobi rušenja, nazadovanja. In, ker je nagonsko
naravnan, bi tudi sam hotel imeti »vse kar vidi«, ne zaveda pa se preprostega
dejstva, resnice: NI, objektivno NI takšne ekonomije, NI takšnega (družbenega)
sistema, ki zmore v nedogled (po)tešiti (v nedogled) rastočo lakoto po imetju!
Katero (to lakoto) je tudi moč pojasniti: v okviru »potreb po umeščanju na
(tozadevni in izključno njihovi!) družbeni lestvici«, so materialna sredstva,
dobrine, tisto, kar gradi »veljavo«, pa, tako kot srake, zbirajo »blesteče«
stvari in s tem same sebe (domnevno) višje rangirajo.
Verjeli
ali ne…
Ko bi npr. orangutani živeli med ljudmi, bi se
postopoma, skozi čas, prilagajali novemu življenjskemu okolju, pomeni, da bi,
postopoma, njih ravnanja, s tem pa tudi njih podoba, postajala podobna
človeški(m). Dobili bi človeške roke, noge, postavo… naučili bi se brati,
voziti avto, hoditi v službo… skratka – navzven bi postali »človek« in bi tudi
govorili, zase, da so »človek«.
Vsebinsko, navznoter, se bistveno ne bi spremenili.
Bi, še vedno, ostali bitja, delujoča v okviru nagonov. Četudi bi se (slej ko
prej) parili s človekom, je njihova genska zasnova enostavnejša od človeške, s
tem tudi bolj trdoživa, bolj »spremembam nenaklonjena«. Pomeni, da bi navznoter
ostali – orangutani.
Uporabljali bi človeški govor, a besed ne bi razumeli
na enak način. Živeli bi iste dogodke, a bi, tudi oni, aktivno vrteli
»zgodovino« v (spiralnem) krogu. Ker bi ostali – nagonska, po pogojnem refleksu
delujoča bitja.
Ne verjameš? Tvoj problem. A se je že zgodilo (z
nekimi drugimi vrstami resda, ne z orangutani, a kljub temu). In je v bistvu
eno najpomembnejših, če ne kar najbolj pomembno vprašanje to, po kakšnem
»ključu« se genska zasnova človeka-razumskega bitja prenaša skozi čase, iz
generacije v generacijo. Ker NI brezpogojno (po)dedovana (ko bi bila, bi ista
gnezda ne bila mešana, sestavljena tako iz nagonskih, kakor iz razumskih mladičev).
Pa ne »tvezim«, niti pod razno: je nesporno odkritje (genetike), da se »geni
preteklosti« ( = nagonskih bitij) nahajajo v pretežni večini t. im. človeštva.
In je nesporno dejstvo, da se razmerje med razumskim delčkom in nagonsko
absolutno večino ne spreminja na bolje, prej nasprotno.
Skrivnosti narave? Vsekakor. In ta je merodajnejša, za
obstoj »človeškega sveta«, od vprašanja o tistem začetnem, izhodiščnem stanju,
ki ga obravnavajo s terminom »bog«. In se tudi v takšnem obravnavanju izkazuje
– NErazumskost, kajti razum o tistem, o čemer ne ve, ne daje absolutnih,
dokončnih mnenj, razum NE funkcionira v podobi verovanja (verujem, da nekaj je,
čeprav tega nečesa ne poznam oziroma ga »poznam« le tako, kot se mi zdi, da
je), pač pa lahko veruje, da nekaj je, šele takrat, ko ta nekaj (pre)pozna, ko
ga ugotovi, in ko ve, da ta nekaj obstaja kot dejstvo, dokazljivo v praktičnem
življenju (pa čeprav »samo« v podobi poskusov, skozi katere se izkazuje
konstantnost ponavljanja enih in istih sosledij = pravil). Pa – če voda
dejansko je, bi bilo nerazumsko ne verjeti v njen obstoj.
Obstajajo tri nesporna dejstva, dve v podobi URADNIH
definicij (opredelitev), tretja v podobi ugotovitve obstoječega, v realnosti
izkazovanega stanja:
Definicija živalskega sveta: za živalski svet je
značilno, da v njem vsi (in vsak posameznik) ravnajo po nagonih.
Definicija človeka (oz. ločnice med človekom in
živaljo): človek je razumsko bitje, bitje, delujoče na temelju razuma (medtem
ko živali delujejo po nagonih).
Ugotovljeno stanje: absolutna večina v t. im.
človeškem svetu ne premore zmožnosti abstraktnega mišljenja ( = predpogoja
razuma)… zaradi česar deluje nagonsko.
Naj te ne bega to, da »ljudje mislimo«, kajti –
mislijo tudi živali (izbirajo med posameznimi možnostmi). Naj te ne bega to, da
se »ljudje učimo«, kajti – učijo se tudi živali (resda tistega, kar je za
njihov način življenja pomembno oz. običajno, »normalno«)… naj te ne bega
nobena posamičnost v načinu življenja v t. im. človeškem svetu, ki se na prvi
(a samo na prvi pogled) razlikuje od načina življenja živalskega sveta, v
katerem tudi »hodijo v službo« (na lov, pašo), v katerem tudi gradijo bivališča
(gnezda, rove, satovja, mravljišča, termitnjake), v katerem, ne nazadnje, celo
za otroško varstvo poskrbijo (surikate, volkovi, levi…), kajti edina doslej
ugotovljena vsebinska ( = bistvena, pomembna, odločujoča) razlika med obema
»svetovoma« je razlika med razumom in nagoni. Celo »boga« in »oltar (čaščenja)«
pozna živalski svet, na svoj način (v svoji podobi) resda, a kljub temu – moj
Tar, denimo, ima svoj »oltar« v podobi četrte police, na kateri se nahajajo
njegovi priboljški… in njegov »bog« je tisti, ki mu bo priboljšek dal… in zna
»častiti« tega svojega »boga«, izkazuje natanko takšna ravnanja (se tako
obnaša), za kakršna se je naučil, da vodijo do priboljška.
Ampak… ljudje se sprašujemo o tem in onem…
Stop! Samo v tistih okoljih poteka takšno spraševanje,
v katerih obstaja človek-razumsko bitje. Med raznimi džungelskimi plemeni se
kaj dosti ne sprašujejo, tam »vedo«, da obstajajo »nadnaravne sile«, tam
»vedo«, da »je svet takšen, kakršnega vidim«, tam »vedo« (kakor je »vedela«
večina t. im. človeškega sveta) da – je Zemlja ploščata! Pomeni, da se da
NAUČITI tudi tega »spraševati se« (žal se ni moč naučiti tudi tistega
"(po)iskati verodostojne odgovore na vprašanja", pa to področje
razrešuje izključno človek-razumsko bitje – ostali, preprosto, »vedo«).
»Opredmetenje človeka«
Poslušati je o »nedopustnih razmerah«, znotraj katerih
je posameznik, kot »delovna sila«, obravnavan na skrajno neprimeren način, v
podobi – delovnega sredstva. Pa je slišati celo o tem, da »je človek
opredmeten«…
O »opredmetenju človeka po človeku« je govoril že
Marx. In v bistvu ne gre za nič novega, nasprotno – gre za stalnico, obstoječo
v nagonskem svetu. Gre pravzaprav za dve vrsti tega »opredmetenja«, za
SAMOopredmetenje (ko posameznik samega sebe postavi v vlogo objekta) in za
»opredmetenje človeka po človeku« (kadar posameznik na položaju odločanja druge
posameznike obravnava v podobi sredstev, potrebnih za dosego njegovega,
individualnega cilja). In do obeh vrst tega »opredmetenja« NI prišlo zaradi
nekih zunanjih vzrokov, torej zaradi vzrokov, ki bi obstajali izven
nagonskega(ih) posameznika(ov), pač pa zaradi same nagonske narave. Pa pojasnim…
Prav VSAKA NAGONSKA združba, vsaka nagonska
povezanost, skupnost, je urejena po sistemu »družbene lestvice«, potemtakem po
hierarhičnem sistemu, znotraj katerega si posameznik pridobiva veljavo z
vzpenjanjem proti »navzgor«. Absurd, gromozanski absurd je v tem, da t. im.
človeštvo pretežno sestavljajo prav nagonska bitja (katerih narava je
»vzpenjanje po lestvici«, s ciljem »biti več od drugih«), ki se, bojda,
zavzemajo za »enakost«, »enakopravnost« (čeprav se v bistvu zavzemajo izključno
za »sebi boljše«, kajti neenakost, neenakopravnost jih prav nič ne z/moti
takrat, kadar imajo sami dovolj oz. več od drugih). Kakorkoli že, v naravi to
vzpenjanje (v smeri »dokazovanja samemu sebi in vsem ostalim«) poteka izključno
na osnovi neposrednih zmožnosti posameznika, pa lahko, če vzamemo za primer
volčje krdelo, posameznik pridobiva na položaju izključno takrat (in dokler) je
dovolj močan, izkušen, spreten, iznajdljiv, da je v teh zmožnostih boljši od
ostalih. In višje kot je, na tej hierarhični lestvici, večje ugodnosti, pravice
ima (dokler je zmožen ubraniti svoj položaj, seveda).
V t. im. človeškem svetu je RAZUM poskrbel za nek osnoven
red: zapovedal je prepoved neposrednega »boja za obstanek« (razum je postoril
še marsikaj drugega, ne samo po vprašanju razvoja otipljivih vsebin, tudi po
vprašanju ukinitve nekoč veljavnih praks, denimo – ljudožerstva), s čemer je,
vsaj načeloma, onemogočil družbeno vzpenjanje s pomočjo uporabe grobe sile
(torej neposrednega nasilja), obenem pa je uvedel določena etična pravila (ki
tako in tako v nagonskem svetu veljajo le takrat, kadar je »sodnik« kazen,
torej ustrezna grožnja, posledično strah pred posledicami neprimernega
ravnanja, torej takrat, kadar »niti« drži v rokah razumska manjšina, medtem ko
v časih nagonskega izkazovanja tudi tovrstne zapovedi padajo, in se vzpostavi
sistem manj in bolj upravičenih, manj in bolj zaščitenih, tistih, ki si smejo
dovoliti več, in tistih, ki si smejo dovoliti manj, v odvisnosti, pač, od
njihovega aktualnega mesta na družbeni lestvici). In kadar je moja zmožnost,
neposredna, izkazovana le v podobi fizičnih zmožnosti (kakor pri omenjenih
volkovih), takrat lahko (v primeru, da mi je nasilje prepovedano) svojo fizično
moč (energijo) usmerim v delo, v opravljanje določenih aktivnosti, za katero/e
bom prejel določeno plačilo, in si bom, posredno, s tem plačilom omogočil nakup
materialnih dobrin, tudi (ali predvsem) tistih, ki v (nagonskem) okolju veljajo
kot simboli določene vrednosti, pomena. Pomeni, da bom kupoval stvari, s katerimi
bom samemu sebi, in zlasti drugim, dokazoval »kako sem sposoben«, »koliko
veljam« (pa četudi se bom, zaradi tega dokazovanja, odrekel določenim dejansko
potrebnim stvarem, vsebinam, torej tudi, če bom zaradi nakupa npr. avtomobila,
varčeval na hrani, obleki…). In…
Ker je moja lakota po takšnem dokazovanju (sebi in
drugim) neomejena, nimam nikoli dovolj, pa se vse življenje ženem za tem, da bi
imel več in boljše kot ima moje okolje (ali vsaj za tem, da za okoljem ne bi
zaostajal). In ker s tem početjem krepko presegam lastne objektivne zmožnosti,
in ker mi lastnina nad temi »materialnimi vrednotami« (veliko) pomeni, se
zaradi tega imetja odpovedujem lastnemu življenju, za to imetje namenjam lep
del lastnega početja (moram najprej oddelati sam nakup stvari, nato moram stvar
vzdrževati, moram skrbeti, da bom potrošeno/obrabljeno stvar nadomestil z
novo)… in ker zame niti slučajno ne velja (tudi) tisti rek, da se pokrijem
toliko, kolikor je odeja dolga… zaradi tega SAMEGA SEBE postavim v PODREJEN
POLOŽAJ napram materialnemu imetju, mi »imeti« pomeni več kot živeti, zaradi
česar mi »seznam pomembnih stvari« (povsem banalnih zadev, ki razumskemu bitju
služijo izključno za zadovoljevanje osnovnih potreb) usmerja moje življenje,
kar pomeni, da STVAR postane SUBJEKT, medtem ko se sam znajdem v vlogi –
OBJEKTA.
Pomeni, da v takšno opredmetenje nihče nikogar ne
sili, pač pa je takšen način funkcioniranja povsem naraven, je danost
nagonskega sveta.
In, ker takšen posameznik, nagonski, na povsem enak
način obravnava tudi vse ostalo, in mu je dobro, pravilno, pošteno, dopustno
izključno tisto, kar njemu prija, zaradi tega mu je povsem samoumevno, da se
obnaša kot do sredstev (za doseganje lastnih interesov) tudi do živali, in tudi
do preostalih članov njegove, nagonske skupnosti (v kolikor mu takšno
izkazovanje, kakopak, dopušča »položaj na družbeni lestvici« oz. »moč«, s
katero razpolaga). Pomeni, da je takšen odnos tudi nekaj naravnega, in pomeni,
zaradi tega, da bi se na natanko enak način izkazovali tudi tisti nagonski, ki
še niso imeli (nimajo) priložnosti (moči, položaja) da bi tako počeli, in se
celo razburjajo nad tistimi, ki to počno z njimi. Zato ni zaman ugotovitev, ki
priča o tem, da so »nekoč izkoriščani hujši izkoriščevalci od tisti, pod
katerimi so sami trpeli«, zato so tudi razumljive podobe sveta, skozi katere se
»nekoč zatirani« dobesedno izživljajo nad svojimi (nekdanjimi) zatiralci,
obenem vzpostavijo sistem lastne absolutne nadvlade. In je v tem vsa razlaga
»opredmetenja človeka po človeku«. Preprosta, resda, a kljub temu.
Vzroki stanj t. im. človeškega sveta so v njegovi
sestavi
Riba ne živi v vodi zato, ker ima plavuti, pač pa ima
plavuti zato, ker živi v vodi.
Pomeni, da so najprej okoliščine ( = voda), potem šele
odgovori nanje ( = plavuti).
Če nadaljujem, potem zapišem, da je vsaka ustrezna
prilagoditev okoliščinam način, ki omogoča uspešno obvladovanje taistih
okoliščin. In, obratno, da je vsako neuspešno obvladovanje okoliščin odraz
nezmožnosti prilagoditve.
Če prevedem oziroma prenesem: če je svet logike ( =
razuma) tisto, kar naj bi človeštvo ločevalo od preostalega sveta, potem je
vsako nerazumno izkazovanje posameznika/skupnosti ( = družbe, družbenih
sistemov) zgolj odraz nezmožnosti ( = nerazumskosti) taistega
posameznika/skupnosti.
In ker razumska združba obstaja (o čemer pričajo
odkritja »zakonitosti narave« - ki potekajo na logiki/razumu povsem prepoznavne
načine), in ker ta razumska združba poraja ves dejanski razvoj (in imam tu v
mislih predvsem razvoj spoznavanja, tudi/predvsem tistega na področju
sobivanja), je očitno, da zmore v nasprotni smeri (torej v nasprotni smeri od
razvoja, v smeri razkroja) delovati izključno – nerazumski del t. im. človeške
skupnosti. Pa…
Če nadaljujem: ker je objektivna zmožnost tega
nerazumskega dela zanemarljiva (kdor ne premore dojemljivosti, ta ne premore
zmožnosti tvorjenja časov – sedanjosti, bodočnosti, ta ne premore zmožnosti
razvijanja na bolje), je edina podoba moči, s katero lahko nerazumski del t.
im. človeštva uspeva, v številčnosti, v masi, v dejstvu, da nerazumski ( =
nagonski) del t. im. človeštva predstavlja – absolutno večino.
In če še nadaljujem: sleherno porajanje kriznih
družbenih stanj, je izključno posledica delovanja nerazumske večine. Sleherno
poglabljanje taistih kriznih stanj in njih razreševanje v podobi nasilja, je,
prav tako, zgolj izkaz »zmožnosti« nerazumskega dela t. im. človeštva.
Pa, če spustim za stopnico nižje: vsak fizik zmore
brati formule in s pomočjo prebranega (naučenega) izvajati poskuse, a vsak
fizik ne zmore »izumljati«, tvoriti formul ( = prepoznavati naravnih
zakonitosti). Potemtakem: če zmoreš graditi »družbo« pod vodstvom razumnega
graditelja, potem še ne pomeni, da si jo zmožen graditi tudi sam, celo več:
vsak tvoj »solo« poskus se bo končal v razgradnji, namesto v gradnji.
O tem priča »zgodovina«, sila preprosta učiteljica. Ki
pa ima, očitno, še preprostejše učence, ki se od nje – ničesar ne naučijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar