Neskončnost končnega vesolja
Če je
vesolje omejeno po prostoru (če torej ni neskončno v smislu prostorske
neomejenosti), je neskončno po svojem odvijanju, po tem, da materija v njem
nenehno kroži po svojih tokokrogih, po tem, da nenehno (in sočasno) tako umira,
kot se tudi rojeva. Za lažje razumevanje trditve pomisli na že opisan tokokrog,
v okviru katerega iz kamna spet nastane (nek nov) kamen.
In da
sta prav različnost znotraj istosti (torej nasprotja, ki sestavljajo
posamičnost kot tako), kakor tudi različnost v odnosu med posameznimi
posamičnostmi (deli celote – vesolja) pomembni za nenehno (neskončno) kroženje
materije (čeprav v njenih različnih podobah/izkazovanjih), da sta ti
različnosti v bistvu »motor« (večnega) življenja (četudi ne takega, kakršnega
si površno predstavljamo v okviru konkretne besede), o tem skušam v
nadaljevanju.
Sonce,
osrednji del našega »osončja«. Ni največje (med vsemi nebesnimi telesi), a je
najbolj svetlo, najbolj žareče. Je, v bistvu, razbeljena »kepa« plinov, in
zaradi nenehnega »vretja« nima pravilne okrogle podobe. Je izvor življenja
celotnega »osončja«, obenem je jamstvo pre/živetja tega življenja. In je tudi
samo živo, čeprav na njem ni življenja. Ga, preprosto, ne more biti, saj
njegova razbeljenost doseže tudi preko 15 milijonov stopinj Celzija (v jedru).
V »našem«
vesolju ni enega samega »osončja«, potemtakem ni enega samega sonca (razbeljene
gmote plinov), pomeni, da se znotraj istega vesolja (neke posamične celote)
nahaja več med seboj fizično različnih enot (posamičnosti, osončij) in da je
med temi enotami kup nasprotij, ki tem enotam preprečujejo zlitje v enost,
obenem kup istosti, ki omogočajo, da te različne enote zmorejo povezano tvoriti
eno samo, »naše« vesolje.
Za
lažje razumevanje »drugačne istosti« (po izvajanju, po potekanju spreminjanja
konkretnih vsebin, so obravnavane posamičnosti med seboj enake, celo iste,
razlikujejo pa se, torej so drugačne, po »fazah«, v kateri se, kot posamičnosti
nahajajo) in za lažje razumevanje nasprotij, iz katerih so te »drugačne
istosti« sestavljene, vzamem v primerjavo Sonce, Zemljo in Luno.
Za
Sonce smo že ugotovili, da je zmes gorečih plinov. Kako to, da še ni
(i)zgorelo, ko že toliko časa gori? Preprosto: tudi pri gorenju nastanejo
»stranski proizvodi«, in pri izgorevanju določenih plinov nastanejo – novi,
drugačni plini. Gorljivost se skozi čas manjša, pomeni, da so novonastali plini
manj gorljivi od tistih, ki so goreli na samem začetku procesa gorenja. Pomeni,
da gorenje sčasoma jenjava oziroma ugaša.
Zemlja
je – okrušek Sonca. Torej je nastala ob neki Sončevi eksploziji, dovolj močni,
da je del svoje skupne mase »katapultirala« v »vesolje« (dovolj vstran od
Sonca, da le-to, s svojo silo privlačnosti, te gmote ni uspelo pritegniti
nazaj, k sebi).
Obstajajo
trditve, da je Zemljino jedro sestavljeno iz železa in iz niklja. Razmislimo:
obstaja katerakoli tvar, katerakoli snov, ki lahko gori v nedogled, oziroma
drugače – obstaja katerikoli material, ki lahko (sočasno, v celem svojem obsegu
oziroma količini) gori milijone let, pa še vedno ni – (i)zgorel(a)? In pomislimo
tudi o tem: je ozračje, ki obdaja naš planet, sestavljeno iz (ohlajenih)
plinov? Je voda, značilna za naš planet, nastala iz kovin (konkretno iz železa
in niklja), je zemlja (prst) kovinska?
Vsakdo
je že videl ohlajeno kovino, marsikdo jo je videl v njeni žareči podobi. V
ohlajenem stanju je čvrsta, v žarečem tekoča. Bi ne bila tudi zemlja (prst)
trda, v kolikor bi jo tvorila (samo) železo in nikelj? Ne bi? Čudno, kajti – v
kolikor je Zemljino jedro zares sestavljeno iz teh dveh kovin (ki sta, v
globinah, resda v tekočem stanju), bi moralo biti kovinsko tudi tisto, kar
pride (s pomočjo vulkanskih izbruhov) na površje, torej bi moralo biti, v
podobi ohlajenih kovin, čvrsto, trdo!
Če je
Sonce sestavljeno iz gorečih plinov, potem je bila tudi Zemlja nekoč (ob svojem
»rojstvu«) gmota gorečih plinov. Ki se je, s postopnim »manjšanjem jakosti
gorenja« (plini, nastali iz gorečih plinov, imajo manjšo gorljivost, pomeni, da
dosegajo nižje temperature gorenja, pomeni, da se, ob nižjih temperaturah
gorenja, pretvarjajo v NEpline), začela preobražati, na način, da je: obdržala
svojo središčno plinsko zasnovo (z neprimerno višjimi temperaturami, kot so
temperature neposredno okrog tega jedra), okrog nje svoje NEplinsko jedro
(razbeljeno materijo, ki jo zmoremo prepoznavati v podobi vulkanskih izmetov)
in površje, ki je dovolj ohlajeno, da se je preobrazilo v svojo povsem čvrsto,
statično podobo. Obenem pa je, prav s tem izgorevanjem plinov, nastalo
»ozračje«, in iz tega »ozračja« se je, zaradi velike zgoščenosti
(skoncentriranosti) in, obenem, zaradi ustreznih temperatur, pojavila voda (kot
predpogoj oziroma temeljna podoba življenja).
Na
povsem enak način je nastala tudi Luna, le da je doslej že izgubila svoj
aktiven, središčni del, zaradi česar je – umrlo življenje. In je samo vprašanje
časa, kdaj se bo, kot sleherna umrlost, razdrobila v lastno izginotje.
Z
drugimi besedami govorimo o povsem isti poti, ki je značilna za sleherno
nebesno telo, torej za sleherno obliko »življenja«, iz katerih so sestavljena
vesolja. Pomeni, da tudi Sonce čaka enaka »usoda«, tudi ono se postopno ohlaja,
tudi ono bo šlo skozi vse faze, skozi katere sta šli Zemlja in Luna. Pomeni, da
bo Sonce iz sebi (trenutno) lastne podobe prešlo v podobo Zemlje, na koncu tudi
v podobo umrlosti – Lune. In šele tako je moč z določenim zavedanjem govoriti o
silni moči Sonca, kajti – če sta Zemlja in Luna nastali iz njega, pomeni, da je
Sonce starejše, in ker (kljub svoji starosti) še vedno gori, pomeni, da sta
vlogi Zemlje in Lune napram vlogi Sonca dobesedno – omembe nevredni!
Torej
imamo primere »drugačne istosti«, istih poti istih vsebin, le da se te vsebine
na posameznih etapah (poti) izkazujejo v različnih podobah, so si med seboj
dovolj različne, da zmorejo tvoriti (poznano) nam sobivanje. Poglejmo, na
primer, odnos med Soncem in Zemljo.
Ko bi
se Zemlja ne zaščitila pred Soncem, s svojim ozračjem, bi delovanje Sončevih
žarkov dobesedno požgalo vse življenje na našem planetu. Pomeni, da Sonce, s
tega zornega kota, škodljivo deluje v odnosu do Zemlje, vendar – ko ne bi bilo
Sončevega delovanja, ne bi bilo toplote in ne bi bilo svetlobe, dveh temeljnih
pogojev nastanka (in obstoja) življenja! Pomeni, da Sonce, s samim seboj,
blagodejno deluje na Zemljo. In bo tako delovalo vse do tedaj, dokler – se bo
Zemlja zmožna (zaš)čititi pred negativno platjo Sončevega delovanja. Ko bo ta
zmožnost ugasnila, bo najprej umrla »na površju«, kasneje tudi kot planet,
torej »sama po sebi«. Pojasnim.
Zemlja
ima (za razliko od Sonca, in še bolj za razliko od Lune) dve življenji: tiste
podobe življenja, katere »gosti« na sebi (torej življenje rastlinskega,
živalskega, človeškega sveta), podobe, ki so nastanjene na samem zemeljskem
površju (v kolikor pod površje štejemo tudi del sveta, ki sega »v globino« in
se izkazuje v svoji ohlajeni, torej nerazbeljeni podobi), ima pa tudi svoje
lastno življenje (je živa, kot planet). Prvoomenjene oblike življenja za sam
planet oziroma njegov obstoj niso tako pomembne (potrebne), kakor je pomemben
(potreben) obstoj prostora (planeta) za to, da omogoča drugim podobam življenja
ugodne razmere živetja. Že res, da rastlinje »drži skupaj« samo površje, a je
res tudi to, da bi, v primeru neobstoja tega rastlinja, to površje ne imelo kam
iti, četudi bi ga vetrovi raznašali naokoli, bi še vedno, zaradi gravitacije,
obstalo na planetu. Pomeni, da bi planet samo malenkostno spreminjal lastno obličje,
s čemer se ne bi spremenilo njegovo delovanje, obstajanje. Že res, da rastlinje
proizvaja kisik, torej enega delov našega ozračja, že res, da ozračje planeta
(potemtakem tudi trovalenten kisik oz. ozon, ki je zdravju škodljiv, obenem pa
planet ščiti pred negativnimi posledicami Sončevega delovanja) preprečuje
»zgorelost« na Zemlji gostujočega življenja, a je obenem res tudi to, da je
življenje planeta daljše od življenja gostujočih življenj na njem: Luna še
vedno obstaja, čeprav že na koncu svoje (življenjske) poti, življenja pa na
njej že davno ni več.
Pomeni,
da je Zemlja v svojem »zrelem« obdobju, Sonce v obdobju »dozorevanja«
(porajanja), Luna pa v svoji zaključni fazi, tik pred svojim razblinjenjem.
Čeprav…
Za
planete (pravzaprav za vse mase) je značilno to, da imajo svojo osnovno
privlačnostno delovanje, svojo osnovno gravitacijo, poleg tega pa imajo še
dodatno gravitacijsko delovanje, nastalo zaradi specifičnih stanj, v katerih se
izkazujejo. Tako imata Sonce in Zemlja dve gravitacijski delovanji, medtem ko
ima Luna eno samo, osnovno. Pojasnim.
Vsakdo,
ki je opazoval dežne kapljice, je ugotovil, da se le-te med seboj privlačijo.
Najdejo način, da se dve, tri ali več, zlijejo v eno samo. Pomeni, da je
količina vode, ki tvori kapljico, zadostna po svoji privlačnosti, da k sebi
(nase) potegne neko drugo količino vode, manjšo od lastne, seveda. Temu bi
lahko rekli »osnovna gravitacijska sila mase«. S to silo razpolaga (zaenkrat
še) Luna: zmore, z lastno maso, samo sebe »(ob)držati na kupu« oziroma skupaj.
Zaradi tega, ker ima le to podobo gravitacije, je izgubila tudi svoje ozračje
in vse podobe življenja, katere je nekoč premogla. Zaradi tega »vesoljci« na
Luni malodane lebdijo.
Sonce
in Zemlja imata, kot živi telesi, dodatno gravitacijo, pravzaprav jo sama
tvorita. Z nenehnim premikanjem plinov oziroma mase oziroma jedra (Sonce je, v
bistvu, kot celota, eno samo jedro, medtem ko je Zemlja že prešla prelomno
točko lastnega živetja, in je, za razliko od Sonca, že v fazi postopnega
odmiranja, prav zaradi tega, ker je njeno jedro že toliko zmanjšano, da je moč
na njej, na planetu, živeti), prihaja do trenja, trenje pa povzroča –
privlačnost, gravitacijo.
Ko
Zemlja ne bi imela te dodatne gravitacijske moči, bi Luna že davno izginila iz
njenega dosega. In, ker moč Zemlje počasi ugaša, zaradi tega se Luna postopno
oddaljuje od Zemlje.
V
kolikor zapis o »temeljni, osnovni« in »dodatni, ustvarjeni« gravitaciji ni
razumljiv, pojasnim s primerom – glavnika, običajnega, plastičnega, denimo. Sam
od sebe premore, ta glavnik, potrebno gravitacijo (svojo osnovno), ki
zagotavlja to, da vsi atomi (če ostanem pri starem vedenju o najmanjših delcih,
in se, v tem zapisu, ne posodobim v oblikah penta/kvarkov), iz katerih je
sestavljen, ostajajo skupaj, se ne razleti(jo) na prafaktorje. Če pa taisti
glavnik dobro podrgneš po hlačah, potem – potem bo privlačil tudi določene
delce, katerih majhnost je zadostna, da se ne morejo upreti (umetno, s trenjem
ustvarjenemu) dodatnemu gravitacijskemu delovanju glavnika.
Da ni
pomembna le ta tvorjena, dodatna gravitacija, dokazuje prav odnos med Zemljo in
Luno. Zemlja, ki ima krepko močnejše gravitacijsko delovanje od Lune, Luni
preprečuje (hiter) pobeg vstran (od Zemlje), obenem Luna, v povračilo, zgolj s
svojo osnovno gravitacijsko silo (torej z vplivom mase kot take) deluje na
Zemljo, in povzroča, na primer, bibavico, plimovanje.
Skratka,
da počasi zaključim zgodbo o različnostih, celo nasprotjih, ki kot taka tvorijo
zaokroženo celoto, zapišem: vsaka sprememba obstoječega (torej tudi sprememba
poznanega nam vesolja) potegne za seboj določene posledice, pomeni, da se tudi
porušitev »skupnosti različnosti« odraža v spremembi ne samo skupnosti (celote)
kot take, pač pa tudi v spremembi slehernega del(čk)a, ki to celoto sestavlja.
Sedaj pa k večnosti (neskončnosti) končnega vesolja.
Tudi tu
v pomoč pokličem Sonce, Zemljo in Luno, ter tudi kapljico in kamen.
Doslej
smo ugotovili, da se kamen drobi v pesek, le-ta v mivko, iz nje pa nastajajo
(nove) skalne gmote, ki se skozi čas krušijo v neke nove kamne. Pomeni, da smo
ugotovili tokokrog življenja, njegovega nastajanja, razvijanja, odmiranja.
Ugotovili
smo tudi to, da večja kapljica privabi manjšo, da se združita v eno(st). In smo
ugotovili, da je Sonce (kljub svoji starosti) še v fazi rojevajočega se
življenja, medtem ko je Zemlja v obdobju (svoje) zrelosti, Luna pa tik pred
dokončno umrlostjo. In kako se bo ta umrlost pripetila? Preprosto – z upadanjem
»življenjske energije«, upada tudi sila oziroma moč, ki določeno maso
(konkretno Luno) drži skupaj. Pomeni, da se bo Lunino površje vse bolj
»krušilo« in da bodo ti okruški (zaradi ugašanja Lunine gravitacije) sfrčali v
»vesolje«, in se bo to dogajalo vse do tedaj, ko bo ugaslost telesa (Lune) dosegla svojo kritično točko, in se bo ves
preostanek tega telesa enostavno – razblinil, na vse možne konce in kraje.
Vendar ne v »nič«.
Kdor
premore neko temeljno znanje, ta pomni, da se materije ne da izničiti, ona
obstaja (in obstane) v svojih najmanjših delcih, skozi čas. Pomeni, da zmore,
ta materija, izkazovati lastno preoblikovanje, v procesu večnega »vznikanja
nove oblike iz poprejšnje odmrle«, pomeni, da je materija nekakšen »ptič
Feniks«, z razliko, da je njen večni »preporod« dejanski, in ne umišljen.
In ko
se bo Luna razdrobila, bodo vsi ti njeni delci poiskali neke svoje »večje
kapljice« (tako, kot to počno kapljice dežja), te kapljice se bodo, počasi,
združevale, se »gostile« (pridobivale na gostoti), in ko se bodo zgostile do
ustrezne stopnje zgoščenosti, ko bodo, s tem, pridobile ustrezno maso, bo
prišlo do nekega novega »poka«, na temelju katerega bo nastalo – novo nebesno telo.
Seveda
je odvisno od količine te združene mase (znotraj enega samega telesa), kako
velik bo ta »pok«, a po istem sistemu je nastalo tudi Sonce, z njim,
posledično, tudi »naše« osončje. In po istem principu nastajajo tudi vesolja.
Kar pomeni, da so razni »poki« izključno posledica fizikalnih zakonitosti, in
nikakor rezultat delovanja nekih »višjih sil«.
V
kolikor zveni trditev nerazumljivo, potem si pomagam s praktično ponazoritvijo,
resda ne tako učinkovito (ne v takšnem obsegu, učinku izkazano), a kljub temu –
zadeva deluje po popolnoma enakih principih!
O
samovžigih je že tolikokrat poročano, da ne bi smeli biti neznanka. Do njih
prihaja na različne načine, med katerimi je tudi – spravilo nezadostno posušene
trave. Dobro, je razlika med »posušenimi delci Lune, ki bodo romali v vesolje«
in med »neposušeno travo«, slednja je (za naše zaznave) še vedno mokra. A je ta
razlika zanemarljiva, v kolikor pomislimo na tvari, katere uporabljamo v
vsakdanjem življenju, na, denimo, sol, poper, moko, sladkor. Kaj se dogodi, s
temi stvarmi, v kolikor niso ustrezno »zaščitene pred delovanjem okolja«?
Posrkajo vlago, ki se nahaja povsod krog njih, in postanejo »kepaste«, vse bolj
v »nerazsutem« stanju, vse bolj zbite,
kompaktne. Postanejo podobne kamnu.
In
zasnove, potrebne za »rojevanje« vode, so prisotne povsod, tudi v t. im.
»vesolju« (torej v svetu, ki je izven našega planeta ter njegovega ozračja). Ko
bi ne bilo tako, potem tudi voda, katero poznamo, ne bi mogla nastati, kajti
tudi prostor okrog rojevajoče se Zemlje je bil, nekoč, »brezzračen« in
»brezvoden«, medtem ko je bila sama Zemlja gmota gorečih plinov. Pomeni, da so
povsod (v teh še tako majhnih delčkih vesolja) dani pogoji za »kemične
reakcije«. Pomeni, da se s kopičenjem določene mase, z njenim zgoščevanjem,
poraja (posledično tudi sprošča) določena energija, ki s svojo rastjo – ogreva,
povečuje temperaturo same mase (znotraj nje). In to počne toliko časa, dokler
ne učaka lastnega »izpetja« (namena), dokler ne doseže tistega, čemur je
»namenjena« - lastne sprostitve oz. pretvorbe.
Kakor
je ogenj »uničevalec« življenja (gozdni požar, denimo, uniči obstoječe podobe
življenja), tako je tudi njegov »porojevalec« - predrugači, spremeni obstoječo
materijo v njene nove podobe, prečiščene starih bremen, potemtakem – prerojene.
Tako, kot to počne, denimo, »ogenj« iz vulkanov – znano je, da je vulkanska
prst najrodnejša oblika prsti.
Takrat,
ko nakopičena, zbita, koncentrirana (in z zadostno količino vlage »opremljena«)
trava povzroči (s svojim razkrajanjem) zadostno količino energije (toplote),
takrat se, preprosto, vžge. In se podobno zgodi z vso (vsako) materijo, v
kolikor se znajde v enakih okoliščinah (pogojih), kakršne(i) so potrebne(i) za
samovžig trave. In se je tako pripetilo tudi z »našim« Soncem. Pomeni, da je
tudi »naše« Sonce nastalo zahvaljujoč nekim predhodnim »preporodom«,
odvijajočim se v »vesolju«, pomeni, da bo, na enak način, nastajalo še mnogo
novih »sonc«. In z njimi vred njihova (nova) osončja. Pomeni, da se bo tokokrog
materije tudi v bodoče vrtel ter tudi v bodoče porajal življenja, v njih
različnih podobah. Kar bi se dalo, z drugimi besedami, povedati tako, da so
»vesolja« neskončna v svojem živetju (v procesu odmiranja in ponovnega
rojevanja), da pa so končna (enkratna) le v svojih podobah oziroma oblikah, s
tem tudi v svojih – velikostih!
Če
opazujemo naše življenje, potem ugotovimo, da ima dva skrajna pola, svoj
nastanek (rojstvo) in svoj zaključek (smrt), med tema poloma pa je – življenje.
Oba
pola sta si navidezno podobna, za oba je namreč značilna »nebogljenost«,
potemtakem določena nezmožnost življenja. A je, med obema, velika razlika,
kajti rojstvo je polno energije, je zalet v življenje, medtem ko je starost
stanje upadanja energije, stanje pešanja moči, stanje poslavljanja.
Če o
našem življenju pomislimo tudi drugače, potem ugotovimo, da se v posamičnem
življenju (telesu) ne dogajata dve stvari hkrati: živetje in umrlost. Pomeni,
da materija, iz katere smo sestavljeni, ne zmore znotraj istih meja hkrati
»rasti, se krepiti«, in hkrati »upadati, slabiti«, pač pa lahko ta materija
svoje novo življenje poišče izključno izven svojega (dotedanjega) telesa, izven
svojih poprejšnjih meja. In, če dopustimo domnevo, da takšno izkazovanje velja
za vso materijo ter povsod, potem velja tudi za materijo, ki tvori »vesolja«.
Pomeni, da tudi ta materija ne more hkrati živeti in biti umrla znotraj istega
telesa, znotraj istega »vesolja«, ali drugače – ob umiranju (obstoječega
»vesolja«) se sočasno odvija rojevanje novega.
S tem
je moč pojasniti t. im. »črne luknje«, nekakšna »vesoljska vrata«, ki omogočajo
odmiranje obstoječega »vesolja« (njegov postopen odhod iz lastnega »telesa«),
in, obenem, porajanje novega (na drugi strani teh »vrat«). Torej bi se lahko
govorilo o »dveh (ali več) dimenzijah«, čeprav so nam te dimenzije nedostopne
in zgolj logično pojasnljive, kajti vse, kar izgine skozi »črno luknjo«,
preneha obstajati v »našem« svetu, v »našem« vesolju, v »našem« času, in v
»našem« poznavanju (razumevanju).
Zlahka
si je moč predstavljati zapisano, v kolikor pomislimo na peščeno uro, in na
pesek, ki se iz zgornjega dela te ure vsipava v spodnji. In v zgornjem delu
zmanjkuje peska (materije, življenja), v spodnjem pa kup nastaja, raste.
Ni komentarjev:
Objavite komentar