O »človeštvu«
oziroma o človeku-razumnem bitju in o človeku-nagonskem bitju…
Ni pomembno »biti«. Biti zna vsak kamen.
Predbeseda
Zavedam
se, da sem zastavil zahtevno temo in se lotil vprašanja, ki je dokaj
nehvaležno. Ne morem reči, da se zavedam tega, kaj s tem izkazujem, predvsem
povzročam, saj je nemogoče že v času pisanja ugotavljati načine, na kakršne se
bo okolje (dolgoročno) odzivalo. Kakšno okolje živimo, v širšem in v ožjem
smislu, to pa vem.
Morda se
utegne zdeti, skozi branje, da bi bil jezen nanje,
pa povem, da nisem več! Bil sem, nekoč, takrat, ko sem še mislil, da je
predvsem značaj tisto, kar je krivo za živalskost našega vsakdana, za to, da po
dveh nogah hodeči ravnajo po nagonih, predvsem po nagonu preživetja, na načine,
ki so mi ne samo tuji, pač pa tudi zavračanja vredni. Dobro, seveda, da ima
tudi značaj vlogo pri človeku, samo…
Na
sodišču obstaja element, ki se mu reče »olajševalna okoliščina«, med te in
takšne okoliščine sodi tudi stanje neprištevnosti. Nekdo, ki se ni (bil) zmožen
zavedati lastnega početja, ne more nositi polne odgovornosti zanj. Kriv je
tisti, ki mu zaupa, neko, kakršnokoli, odgovornost.
Res je,
svet, ki ga živimo, ni moj svet, moj bi bil popolnoma drugačen, na glavo
obrnjen, v primerjavi z današnjim. V mojem svetu ne bi šteli ne položaj, ne
materialno bogastvo, ne poznanstva, ne limuzine, jahte, raznorazne hijacinte in gostilniški »šefi«, modne zapovedi… v mojem svetu ne bi štela barva
dlake, in dolžina repa posamezne živali ali vrste, štelo bi izključno to, kaj
»nosiš v sebi«, kaj zmoreš »iz sebe dati«, kaj »iz sebe daš«. Zmožnosti,
vsebina.
Moj svet
bi imel eno samo merilo, temeljno, ki bi uravnavalo in presojalo vsa početja –
ETIKO. Pa elite, če bi že morale biti, tistim, ki potrebujejo vodiče in vzore
in primerjave, ne bi bile takšne, kakršne so dandanes, ko so v »elitah«
vsi, ki sežejo na lestvicah »prodornosti« dovolj visoko, in dospejo do položaja
ali imetja, pri čemer je še najmanj pomembno to, kako, na kakšen način to
naredijo.
Vem,
tema, ki sem jo zastavil, je sila nerodna. Vsaka stvar, ki se pokaže kot
problem, terja namreč tudi tisti kako
rešiti. Ne ukvarjam se z iskanjem odgovora, na to vprašanje, namenoma ne.
Prav zaradi ETIKE, ki sem jo omenil, zaradi vsebine, brez katere razumen
človek, prepričan sem, ne zmore niti obstajati, kaj šele opravičevati samega
sebe. Na svetu so različnosti, svet je skup nasprotij, celota nekega sobivanja,
znotraj katerega ima sleherno življenje pravico do biti, do tega, da živi in se ohranja skozi čas, dokler v druga
življenja nasilno ne poseže. Resnično, ne ukvarjam se z iskanjem rešitev na (meni
in trenutnemu času) nerešljiva stanja.
Pogovor
NN: Jaz
sem pameten!
Radovednost: Kako pa veš, to, da si pameten?
NN: Kako
ne bi vedel, bral sem Platona.
Radovednost: Se bojim, da samo branje ni dovolj. Jaz berem o življenju v
morju, pa ne zmorem, brez škrg...
NN:
Seveda, da ni dovolj, da prebereš, tudi zapomniti si moraš kaj!
Radovednost: Kaj si moraš zapomniti?
NN: Ja,
kako kaj, to vendar, kar je Platon rekel!
Radovednost: Čemu, za vraga, pa si moraš to zapomniti, kaj boš s tem?!
NN: Si pa
butasta, da veš, Radovednost! Kako čemu, preprosto
zaradi tega, da bodo tudi drugi vedeli, da sem pameten!
Radovednost: Po čem bodo pa to vedeli?
NN: Groza
nedopovedljiva! Ja, po tem, ko jim bom govoril to, kar je Platon rekel!
Radovednost: Ampak, to lahko vsakdo prebere, če želi, ne potrebuje tebe, da mu
govoriš.
NN: Saj v
tem je fora, ker vsakdo ne (pre)bere, pa je dobro, da se, vsaj občasno, pametni
najdemo nekje, da ostalim povemo.
Radovednost: In potem, ko jim poveste, vi, pametni, potem tudi ostali
postanejo pametni?
NN: Ja,
itak da, ker tudi oni vedo, kaj je Platon povedal!
Radovednost: Dobro, pa veš...ne, drugače bom, si bral Platonovo Državo ?
NN:
Seveda, da sem jo, kako ne bi, bi brez nje ne mogel biti pameten.
Radovednost: Dobro, dalo bi se, teoretično, biti pameten tudi brez branja
Platonove Države, ampak vseeno...daj, mi lahko poveš, katero je temeljno
sporočilo, ki ga je mislec izkazal v svoji "državni teoriji"?
NN: Ne
vem, na kaj misliš, veliko je tega...
Radovednost: Resnično, veliko je besed v knjigi zapisanih, ampak vseeno, iz
nekega spoznanja je izhajal, filozof, ko je s svojo teorijo ponujal rešitev
osnovnega problema, ki tare človekovo sobivanje.
NN: A, to
misliš! Ja, seveda, da vem, rekel je, da morajo biti tisti zgoraj pametni!
Radovednost: Vidiš, jaz pa mislim, da se motiš, in je rekel samo to, da ti, in
tebi podobni, nikdar ne bi smeli tja "gor" priti.
»Človeški svet«
Bojda je
takšen, kakršen »se nam kaže«. Pametnejši neumnejšim, neumen pametnejšim. V
iskanju smisla in v opravičevanju lastnega obstoja modrim. In, absurd, ne samo,
da »se nam kaže«, še prikriva se nam, v največji svoji meri, pa slehernim
rodovom razkriva za odtenek več ene in iste barve, v katero se je, med vsemi
ostalimi, odel, jo celo pred naše poglede izpostavil, čakajoč, da vidimo, kaj
skozi njo pronica do naših zmogljivosti. In mi na njem smo višek, višek dna,
višek neke domišljave (samo)prepričanosti o domnevni neki naši veljavi, v
bistvu pa smo nič, ki je samega sebe uspel pregovoriti, da je – nekaj.
Nič kaj
prijetno ni spoznanje, ko stopiš prek črte, in ugotoviš, da njih vse razumeš, in razumeš celo to, na
kakšen način so lahko prepričani v lastno znanje, čeprav – ne znajo. In se niti tega ne zavedajo, da ne dojemajo, kaj šele, da
bi razumeli besede, ki jih sam uporabljaš, domnevno tudi iz njihovega jezika,
besede,
ki o povsem drugih, drugačnih vsebinah govorijo, kot so tiste, ki jih oni poznajo, in kakršne, domnevno,
poznajo. Ljudje, tozadevno razumna bitja.
Ugotavljaš,
da si vse bolj sam, da je vse manj vsebin, o katerih se lahko z njimi pogovarjaš. Vreme, šport,
izleti…povsem neke banalne stvari, ki so vsakomur v dojemanje omogočene, ki jih
vsakdo po svoje doživlja, in je povsem normalno, da jih sme, in celo zna, po
svoje razlagati. Stvari, o katerih se ti ne da, saj si o njih že neštetokrat,
in se bolj ali manj ponavljajo neke ugotovitve, in je bolj ali manj dolgočasen,
nezanimiv, pogovor o njih.
Vse na svetu je relativno, edini absolut je –
relativnost!
Naj bi
bilo tako, tam, pri tistih, ki vedo, zares vedo, v smislu dojetja, da obstajajo
zakonitosti, za slednjo drobtinico, ki so-tvori vse, nam znano in tisto
večinsko, nam ne-znano. Učijo se, oni,
o tem, učijo se o času, ki teče, o
dnevih, ki se v staranje, v minevanje nabirajo, o tem, da se vse spreminja, in
celo gledajo te spremembe, nenehne in nenehno, a jih ne zmorejo – videti! Ne, njim je vse absolutno, vse jim je
zapovedano, že v zibeli položeno kot do/končno spoznanje, in edina relativnost
pri njih so – oni sami; vselej tako, kot se je »treba znajti«, kot velevajo
zakoni narave, da je v boju čim lažje preživeti.
Svet, en
sam? Še zdaleč ne! So trije, ti svetovi: svet,
kakršen je, svet, ki se nam razkriva v svoji delni prepoznavnosti, in nam
počasi, skrivnost za skrivnostjo, pripoveduje zgodbe o tem, da nekaj zgolj obstaja, v bistvu neodvisno
od nas samih, obenem v našem delnem sooblikovanju; svet, kakršnega zmore razum prepoznavati, pod odgrnjenimi
tančicami, in se izkazuje kot povsem logično
delujoča prepletenost raznoterih malenkosti, celo tako majhnih, da vseh ne
zmoremo niti videti, niti s preostalimi čutili zaznavati, pa lahko o njih zgolj
domnevamo; svet, kakršen se njim kaže, svet otipa, vonja, vida, slišanega,
okušenega, svet neposrednih zaznav, posamičnih podob, ki vsaka zase stojijo v njihovih spominskih shrambah, in so, oni, celo zmožni posamične v določene
vsebine povezovati, v skromne, izključno njim
verodostojne in uporabne celote. Kolikor jih sploh zmorejo po svoje razumeti.
Vse na tem svetu ima svoj »zakaj«, in vsak med
»njimi«, nedojemljivimi, ima predpisane »zato-je«!
Že v
mladosti sem ugotovil, da sem – čuden.
Od nekdaj funkcioniram na način, ki je povsem nasproten načinu, na katerega
živijo oni. Nikdar nisem želel prek
poznanstev sebi utirati poti, vselej sem imel potrebo po tem, da se izkažem,
najprej, s svojim znanjem, preden dopustim domnevo o tem, da – znam. Nikdar
nisem samemu sebi priznaval določenih »dosežkov«, in vselej sem bil prvenstveno
zahteven do sebe, pa sem potreboval dosti časa, za vsako izkazano zmožnost,
preden sem privolil ugotovitvam tistih,
ki so znali krepko bolje od mene, ter pristal na to, da sem tudi sebi
pripisal – usposobljenost. Nikdar se nisem opredeljeval do stvari, ki jih nisem
poznal (razumel), le neka načelna mnenja, temelječa na logičnih povezavah, sem,
v podobi previdnega mnenja, dajal. In nikdar me niso veselila veselja, ki so njim polnila srečo ter jim dajala
občutke tipa zmagali smo – dobri smo,
takrat, kadar so »neki drugi« tekmovali, v imenu nekega športnega kluba, ali
države. In nikdar nisem bežal pred odgovornostjo, nasprotno, tako, kot sem znal
deliti zasluge, tako sem znal priznati tudi lastne napake.
Nikdar
mi ni bila merilo večina, neka
povprečnost, vselej sem se oziral proti redkim, tistim, ki so se že izkazali, dokazali, z nekimi
konkretnimi »vsebinami« in z njih izvajanjem. Manj kot jih je bilo, teh, ki so
mi za merilo šteli, bolj sem vedel, da rastem.
Oni zrastejo
takoj, v istem hipu, ko iz zibeli stopijo. Že vedo, vse, že znajo, vse,
in že se svet krog njih vrti, slab,
kadar njim »slabo naredijo« ;
običajen, kadar taisto oni drugim
počno; in dober, svet, kadar je po njih
volji. Po volji njih, ki ne zmorejo
zaznavati, da bi prepoznavali, da bi prepoznali, pa jim je potrebno
zapovedovati »spoštovati je treba vsakogar«, da vse, enakovredno, »spoštujejo«,
in da nikogar, prav zares, ne cenijo, ne upoštevajo, ne prepoznavajo kot
avtoriteto, moralno (ali strokovno) avtoriteto.
Kako bi jim pomenila morala, ko pa na
etičnem temelji, za »biti etičen« pa je potrebno »biti konstanten«, »biti
načelen«, biti z »enim samim obrazom«!
Ne, njim zmore biti avtoriteta zgolj nekdo,
ki dovolj visoko seže, da položaj zaseda, položaj, ki bi ga tudi sami hoteli,
položaj, s katerega utegne zapretiti, božja ali posvetna moč. Človek-nagonsko bitje.
Različno
so jih pojmovali in opredeljevali, a
vsem enake zmožnosti pripisali: nezmožnost razumskega delovanja, zmožnost
»površinskega videnja«, zmožnost enostavnih »miselnih operacij«.
Baje je Neandertalec izumrl..
Živim,
od nekdaj, med njimi. Dolgo sem se
zgolj čudil, kako to, da tako enostavnih
stvari ne razumejo, dolgo ogorčenje gojil, ob domnevni dvoličnosti, dvojnem
pojmovanju enih in istih stvari, po principu »kar, kadar in kakor mi prija«,
kasneje pa pričel tudi seštevati, ugotavljati, se spraševati čemu so takšni? Po katerih zakonitostih delujejo? Gre za vprašanje naravnih danosti, ali je »zgolj«
vzgoja kriva?
Imel sem
srečo, v nesreči, srečo, ki je samo sebe pokopala, ne nazadnje, privedla me je
do spoznanja o »človeštvu«, o tem, da je tvorjeno iz dveh, povsem različnih si
vsebin!
Vselej
me je zanimal svet živali (svet
naravnih zakonitosti), poznam svet
majhnih otrok (povsem ustrezen svetu živali), učil sem se iz filozofije in
sociologije, nekaj malega iz psihologije, predvsem pa sem gledal življenje z odprtimi očmi, temelječ na dvomu v vse
»dorečenosti« in gnan z radovednostjo iščočega.
Imel sem
srečo, pa sem najprej na sebi spoznal, kako zmore delovati psiha, nato pa dobil vpogled
tudi v psiho sočloveka. Povsem
slučajno sem odkril »dar«, ki to pravzaprav niti ni, pač pa je zgolj posledica
nekega »spleta okoliščin«, neke spojitve ustreznih (spo)znanj, o naravi in o
človeku, ter zmožnosti logičnega, sintetično-analitičnega razmišljanja. In
sploh vedel nisem, da zmorem, dokler se niso začeli kazati konkretni rezultati,
v podobah objektivnih izboljšav konkretnega stanja neke konkretne osebe. In
šele tedaj, ko so se ti rezultati nabirali, in ko so s svojo količino odpravili
razlago v smislu »naključij« (naključja so enkratne narave, konstantnost
izkazovanega pa priča o zmožnosti), sem dognal, da znam, da vem, da razumem to,
kar raz/rešujem.
Imel sem
srečo, v nesreči, da sem uspel prodreti tja, kamor slehernik pri sebi ne zmore,
v samo globino, v podzavest, in da sem spoznal, da niso samo nagoni tisto, kar nas celovito
opredeljuje, pač pa še največji delež našega izkazovanja usmerja, dobesedno zapoveduje
– »vzgoja«, neki povsem konkretni »miselni« (in ravnanjski) vzorci, ki se
prenašajo iz generacije na generacijo, že tisočletja, in je njihova temeljna
odlika v tem, da zagotavljajo predvsem, če ne celo izključno, neko – »plemensko
pripadnost«. Od tod tisti večni »naši« in »ne-naši«. In od tod tudi večni boji
med posameznimi volčjimi krdeli, in nenehna potreba po vsiljevanju »našega« načina razmišljanja, življenja, po obvladovanju in nadvladovanju vsega drugačnega,
v skrajnem primeru – potreba po njegovem izničenju. Človek-nagonsko bitje.
Ni je druge možne »svobode«, kot je svoboda, v
okviru katere si zmožen samega sebe, svoje živalske nagone obvladovati, v prid
skupnosti, v prid so-bivanja, posledično tudi v lastne koristi. Spusti z vajeti
človeštvo, razglasi mu vsesplošno »svobodo«, in drug prek drugega bodo hiteli,
najprej z besedami, nato z dejanji, na zadnje tudi z gorjačami…izkazovati to,
kar so, obrita živalskost.
Smisel življenja
Brez teme bi zvezde ne prišle do izraza, a
kljub zvezdam nebo prekriva tema.
Kaj je
tebi, zate, smisel življenja?
- Da preživim svoje življenje.
- Da mi je čim bolj lepo.
- Da imam otroke in da… (kdorkoli že, lahko
tudi »mi« ali »naši«)…ne bomo izumrli.
Kateri
cilji so ti najpomembnejši, v življenju?
- Da bom imel(a) dom in družino.
- Da bom imel(a) dobro službo.
- Da bom imel(a) otroke.
Človek, tozadevno
razumsko bitje. Posvetimo se, malček, odgovorom, ki so bili najpogostejši med
slišanimi.
Da preživim svoje življenje. To naj bi bil smisel življenja, mnogim. Smisel, ki izkazuje – popoln nesmisel,
popolno odsotnost razumskega delovanja, kajti – ne poznam enega samega primera
življenja, ki ne bi sebe živelo vse dotlej, dokler ne – umre! Pomeni, da je
»živeti do konca lastnega življenja« neka danost, naravna samoumevnost, ki je
zagotovljena slehernemu bitju, pa v njej sploh ne kaže zase in sebi smisla
iskati, celo »naravi« ne, kajti nikjer v naravi ničesar ni zgolj zaradi tega, da je! Vse, ampak zares vse, ima neko svojo
nalogo, poslanstvo, in šele z opravljanjem tega poslanstva je »naravi«
smiselno.
Da mi je čim bolj lepo. Človek, bitje, ki naj bi bilo razumsko,
tvorno. Bitje, ki naj bi bilo vrhunec »naravnega dosežka«. Smisel življenja,
»da mi je lepo«?!
Življenje
ni igra, in pri nobenem drugem bitju, razen
pri človeškem, ni moč zaznati –
nerazumskih ravnanj! Človek je, ne nazadnje, tudi »družbeno bitje«, živi v
določenih, manjših in večjih, skupinah, če hoče v njih (pre)živeti, se jim mora
tudi prilagajati, živeti po določenem redu, po nekih vsem veljavnih zapovedih,
pa si zaradi tega ne more zadati za smisel lastnega življenja to, da »mi je
lepo«! Kaj pa bo imel, kdorkoli, ne nazadnje »svet«, narava, od tega, da bo
tebi lepo?!
Da imam otroke in (…) ne bomo izumrli. Grozljivo, dobesedno grozljivo, takšno
»razmišljanje«! Če sta prvi dve odločitvi, o tem, kaj je »smisel življenja«,
zgolj izkaza umske zaostalosti, potem je ta, konkretna, izkaz dodatno zmanipulirane
umske zaostalosti! Je izkaz nekega povsem neetičnega odnosa, nekega
»nekoga«, ki že itak povsem zbegana bitja, nesamostojna, čredno naravnana… dobesedno
zakoliči v njih osnovni zadolžitvi:
razplod, da bo pleme preživelo, obstalo, raslo!
Dobro, s
stališča »narave« bi bil razplod celo pripoznan, kot del nekega življenjskega
smisla, ne nazadnje, tudi rastline in živali se – plodijo in razmnožujejo,
vendar to razmnoževanje poteka samo po sebi (in, vselej, v naravi, upoštevaje
okoliščine, potemtakem, z naravne strani, odgovorno!), pomeni, da je danost kot
taka, pomeni, da naj ne bi bilo smisel posameznikovega življenja (ali življenja
skupnosti, seštevka posameznikov). Je lahko »smisel mojega življenja v tem, da
imam noge« (ko pa jih že imam, so mi samoumevne, se zanje ne rabim po/truditi,
da bi jih imel) oziroma – so življenja, ki potekajo brez nog, nesmiselna?!
Smisel življenja, v »naravi«? Mar ni to nekaj, kar in kakor sam
živim, da imajo drugi nekaj zase, od tega »mene« in »mojega živetja«, da
sobivanju (skupnosti) doprinašam, in da lahko potem (naknadno, posledično) tudi
sam pre/živim, kot del te skupnosti (celote, Sveta)? In je to, da živim, zgolj moja možnost da od sebe dajem,
medtem ko sam sočasno dobivam od nekih »drugih«, in od »njihovega živetja«.
Poglejmo, za primer, srno, in volka.
Srna. Živi
zaradi tega, da preživi, da ji je čim bolj lepo in da se razplodi? Verjetno, da to ni njen osnovni namen, potemtakem tudi ne more biti – smisel njenega
življenja, karkoli od naštetega. Še najbližje mu je, temu smislu, to, da se
razplodi, ampak samo – posredno blizu, kajti: ko se ne bi razplodila, ne bi bilo
nekih drugih srn, ki bi po smrti lastne matere nadaljevale s – poslanstvom (smiselnostjo
obstoja oz. živetja) srne!
Kaj
počne srna? Muli travo. Muli vršičke. Pomeni, da je naravni kosec in obrezovalec, pomeni, da prispeva k temu, da rastje
ne bi vsega preraslo, uničilo. Pomeni, da s tem, ko muli travo, skrbi za
razrast njenih korenin, jo krepi. In ko poje sadež, nek, katerikoli, se
premakne nekam drugam, pa tam, čez čas, izloča vse tiste snovi, ki jih zase ne
potrebuje, tudi semena (iz taistega sadeža). S tem gnoji zemljo (hrani zemljo, in vse rastje, ki je njej, srni, v
hrano), obenem pa »skrbi« za to, da drevo, katerega sadež je pojedla,
»prepotuje« določeno razdaljo in svoje seme poseje tam, kjer ima več prostora
za rast, nekje »stran od samega sebe«. Pomeni, da srna sodeluje tudi v
razmnoževanju drevesa!
Da, in
znajde se na krožniku, enkrat, tudi sama. Na krožniku, s katerega nasiti, vsaj
enkrat, številne želodce. Morda medvedovega, volčjega, lisičjega, krokarjevega,
črvovega…pa še bakterijam gre v slast, in prek njih zopet – hrani zemljo.
In
zaradi tega je srna na svetu, to je smisel njenega življenja, jesti, piti,
poskrbeti za obstanek vrste (da bo tudi v bodoče imel kdo početi »smisel
srninega življenja«), širiti semena, nasititi neke druge. Srna je del –
prehranjevalne verige, obenem pa še določena »obstranska« opravila opravi, da
se izkaže »naravi smiselna«, koristna. Seveda, privoščimo ji, da ta čas, ki ga
oddela, čim lepše preživi…
In volk, kaj on počne? Tuli v luno in
pobija ovce, da s tem nam, ljudem, škodo dela? Tudi, tudi s tem se izkazuje,
vendar to ni njegovo »poslanstvo«. Volk je, tako kot srna, in kot vse ostale
živali, celo rastline, del prehranjevalne verige, obenem pa ima neko posebno
nalogo, nalogo »popravljavca«, nalogo »izbiralca«, celo nalogo zdravnika, ki se preventivno ukvarja s
tem, da se določene bolezni ne bi preveč razširile med živalmi, ki sestavljajo
njegov jedilni list. Torej celo skrbi (tako kot srna, z muljenjem trave in
vršičkov) za neko »stanje vzdržnosti«, za tako imenovano naravno ravnovesje.
Izbira,
zalezuje in lovi predvsem tiste živali, pri katerih bo za to, da jih upleni,
potrošil najmanj energije, pri katerih bo, ko jih bo obvladoval, izpostavljen
najmanjšemu tveganju, torej izbira in lovi živali, za katere presodi, da so
najbolj slabotne, morda celo bolne. In s tem dobesedno izloča bolezen iz zasledovane črede, obenem pa skrbi, posredno, za
to, da v čredi ostanejo močnejše, odpornejše živali, ki bodo imele – močnejše,
odpornejše potomstvo!
In,
kakopak, kakor vse ostalo, tudi volk nekoč pristane na nekem krožniku, nazadnje
tudi v »jedilnici« matere Zemlje.
Da, tudi
volk se plodi, in razmnožuje, ne boste verjeli, celo krepko bolj odgovorno to
počne, kot človek-nagonsko bitje. Pa zmore tudi po nekaj let zaporedoma ne
imeti mladičev, če objektivne okoliščine (npr.
količina hrane na področju krdela) ne zagotavljajo ustreznih pogojev. In ne
samo to, tudi otroško varstvo ima krepko bolj razvito, kot je to v navadi pri
ljudeh, v krdelu vsak odrasel član skrbi za mladiče!
In –
človek, ter njegov smisel? Da jem in
pijem, da mi je lepo, da izločam?! Da, nekoč še, zagotovo, ko se ni povzdignil,
povsem nekritično in nerazumno, nad »naravo«, ko je bil zgolj in samo (tudi
on!) del prehranjevalne verige, kaj pa danes? Da je, in - da izloča?!
Ni poti, če je nisi prehodil, in nisi cilja
dosegel, če stopinj nisi pustil, za seboj.
Bi se
upali poigrati, pa vsaj skušali razmisliti o smislu lastnega živetja? Seveda bi se, to celo nenehno počnemo,
nekateri, če ne drugje in drugače, potem tam in takrat, kadar se znajdemo na
nekih razkrižjih poti, pa vse smeri obetajo, a morda le ena tudi zagotavlja, da
ostaneš to, kar si, samemu sebi zvest (in, s tem, drugim prepoznaven)!
Njim so
takšne težave prihranjene, oni gredo
po najlažjem, oni so svet »na glavo obrnili«!
Čemu to trdim,
in – kako so lahko oni svet obračali,
ko pa so v večini, in je svet, po logiki, njihov?!
Zmota, strašanska zmota! Svet, na katerega se vsi sklicujemo, kadar omenjamo
neke »dosežke človeštva«, še zdaleč ni njihov.
Oni se niso podpisali pod eno samo
iznajdbo, doslej, pod en sam načrt, pod eno samo formulo, v kateri so dejstva
zapopadena, pod eno samo umetniško podobo, vrstico…njim te stvari pomenijo izključno toliko, kolikor so uporabne v
materialnem smislu, kolikor lahko nasitijo lačne potrebe, tudi tiste, ki jih
ženejo v boj za neka mesta na njihovih
hierarhičnih lestvicah, sicer pa se oni
niti v temeljnem sobivanju niso zmožni tvorno izkazovati, in je njihov
prispevek samo v »vodenih aktivnostih«, pa – če jih graditelj usmerja, bodo
gradili, če rušitelj, bodo pa – rušili!
Čemu trdim
tako? Preprosto, zaradi objektivnih dejstev, zaradi nekih naravnih danosti,
zaradi katerih drugače niti biti ne more. O teh danostih, ki njih opredeljujejo, pa kasneje.
Smisel življenja, morda…
Če nisem
več del prehranjevalne verige, vsaj ne na način, na kakršnega sem bil nekoč, in
če ne želim živeti kot žival, potem moram, bržčas, najti neke vsebine, neka
ravnanja, izkazovanja samega sebe, preko katerih bom smel vsaj upati na to, da
ima občestvo, da ima »svet« vsaj nekaj malega od mene, da doprinašam k nečemu.
In tu se razpira nešteto možnosti, v okviru katerih lahko dobesedno slehernik
primakne svoj del, vsaj delček. In se nudita le dve poti, ki te delčke
razvrščata, na etičen in neetičen prispevek, na človečnost in na izkazovanje človeka-nagonskega bitja.
VSE, na
kar se sklicujemo, s čemer se »ponašamo«, vse, na temelju česar se delimo in razvrščamo,
vse to je prispevek nekih posameznikov,
ki so zmogli globlje, višje in dlje od večine, in so prispevali lastna
življenja v nastanek in razvoj jezika,
kulture, znanosti, civiliziranosti, tehnološkega
napredka. Posameznikov, katerim ni bil »smisel življenja« lepo in dobro in zabavno preživeti, jesti,
piti, izločati !
Današnji svet je svet Homo sapiensa, mislečega,
razumskega človeka. Realnost ali zgolj – domneva?
Da bom imel(a) dom in družino, dobro službo in
otroke… poglavitni,
najpogostejši »življenjski cilji«
večinskega dela »razvite« človeške populacije, tudi v 21. stoletju!
Poglejmo
malo bolje, od bližje, na kaj se nanašajo ti »cilji«.
Imeti dom in družino, imeti krov nad glavo in svojo temeljno,
celično pripadnost. Imeti svojo votlino, v njej ognjišče, in žensko, ki bo
nalagala na večni ogenj, da ne ugasne tačas, ko se bom mudil na lovu.
Imeti
osnovno varnost, pred ujmami in mrazom, imeti možnost podelitve skrbi in
strahov, imeti občutek nekoga-pri-roki. Tipično človeško? Ne, sploh ne, tipično
– »naravno«! Cilj, h kateremu stremi dobesedno sleherno življenje, tako pri
rastlinah (ki tudi potrebujejo nek »svoj prostor«, da zmorejo na njem obstati
in se razvijati, in potrebujejo »nekega svojega«, da zmorejo z njegovo pomočjo
doseči lastno oprašitev), kakor pri živalih (ki imajo svoja zatočišča in svoje
pare, da z družnimi močmi bodisi ščitijo gnezda/brloge pred vsiljivci, da z
družnimi močmi preskrbijo hrano, da drug ob drugem in drug v drugem iščejo in
najdejo tisto, kar potrebujejo za preživetje ne samo vrste, pač pa sebe, kot
nekih »socialnih, družečih se
bitij«). Potemtakem gre za neke temeljne življenjske potrebe,
za neka izhodiščna stanja, na katerih
naj bi gradili nadaljevanja,
vzpostavljali neko nadgradnjo, ne pa za cilje,
za neko končnost, s katero se zadovolji žival, a se ne bi smelo zadovoljiti razumsko bitje, razen… razen v primeru,
da sploh ni tako razumsko, in zlasti tako snovalsko,
tvorno, kot si pripisuje, da je! V primeru, še huje, da sploh ni ne razumsko, ne snovalsko, ne tvorno, pač pa
zmore le razumeti določena navodila,
napotke, načrte, in se po njih
ravnati ter se izkazovati izključno v
podobi izvajalca, na tej ali oni stopnji, lahko celo »fizičnega delavca na
področju prenašanja učnih vsebin« (nekega »učitelja-obrtnika«, ki zmore zgolj
prenašati tisto /in tako/, kar /in kakor/ je bilo preneseno njemu)!
Dobra služba, dobro lovišče, dober pašnik, dovolj za jesti in za piti, sitost
želodca, zadostitev temeljnih fizioloških potreb. Vnašati hrano, jo
predelovati, uporabiti potrebne sestavine, višek pa izločiti. Vsa umetnost.
Oplemenitena, pri določenem številu njih,
z verovanjem, da gradiš lastnega duha
iz sestavin, ki jih vnašaš v svoje telo, pa – če želiš imeti zdrav duh, moraš tudi »zdravo jesti«…
Kakorkoli
že, ustrezen prostor, ustrezna svetloba, ustrezna sestava tal… posledično čim
bolj ustrezna izraba teh prostora, svetlobe, sestave tal = »dobra služba« za
sleherno rastlino! In ustrezen prostor, ustrezen veter, ustrezna kritja… posledično
čim bolj ustrezna izraba teh prostora, vetrov, kritij = »dobra služba« za
sleherno žival! In obe, tako rastlina, kakor žival, imata določene temeljne
potrebe, jim skušata zadostiti, s tem zadoščanjem skrbita za preživetje, rast,
razvoj, razplod, obstoj, lasten in vrste. In prav tako (vsaj po verjetju animistov) pretvarjata zdravo hrano v
zdrav duh! Ampak…človek, tozadevno razumsko bitje, da bi mu lahko bil
temeljni cilj zgolj – zaslužiti za dovolj hrane in vode? Ne, zagotovo, da ne, fiziološke potrebe so le neko naravno
dejstvo, so neka neizogibna nujnost,
in potreba po njih zadovoljevanju je samoumevnost in nikakor ne more
biti cilj nekega tvorno delujočega, živečega bitja! Njegov cilj je vendar –
tvornost!
Otroci? Da, radost, sreča pravzaprav, tistemu, ki jih ima rad, tistemu, ki
se je lastnega življenja pripravljen odrekati zanje… in nikakor razplodna
komponenta, tistemu, ki komaj čaka da »spravi otroke do kruha«, tistemu, ki
»ima otroke zato, da narod ne bo izumrl«, tistemu, ne nazadnje, ki v odsotnosti
lastne usposobljenosti zagovarja tako imenovano »svobodno vzgojo«, vzgojo po
sistemu »bo že prerasel, zdaj je v takšnem obdobju, počakati je treba, ga bo že
minilo«.
A, ne
glede na to, ne glede na različne starševske usposobljenosti in vzgojne
pristope, da bi bil cilj mojega
življenja – imeti otroke? Želja, da, radost, da, obveznost in veselje, da, a
cilj? V kakšnem smislu, naj bi bil to nek življenjski
cilj, morda v razplodnem? Nepotrebno, celo neumno bi bilo tako, kajti
razplod kot tak, ohranitev vrste je že med cilji, za katere je »narava« sama
poskrbela, s tem, ko nam je dala naše nagone! Za realizacijo teh ciljev ne
potrebujem mišljenja, zgolj sledim nagonu, za obvladovanje posledic teh nagonov
pa… ja, tu pa prihajajo do izraza določene usposobljenosti, zmožnosti, zlasti
razumske. Vendar, kakorkoli že, tudi rastline in živali imajo otroke!
Ni komentarjev:
Objavite komentar