Sum
Posumil
sem že dolgo nazaj. Da je nekaj narobe.
Seveda, s kom le, če ne z menoj?! Normalno, vsaj bilo naj bi tako, da najprej
neke »priročnejše« možnosti obdelaš, nekaj, kar naj bi tudi logiki najbolj
ustrezalo. Mislim, kako bo narobe z njimi,
ko pa so povsod krog mene, v gromozanski večini, da na »samega sebe«, na bitje,
ki bi mu bil (bi ono bilo meni) podoben, vsaj malo, izjemoma »naletim«. Bržčas
bo narobe z menoj. Ampak, kako, ni opaziti nikakršnih znakov, ki bi govorili o
tem, da zaostajam, v dojemanju, v svojem izkazovanju, le nekoliko drugačen sem, nekoliko po svoje razmišljam, očitno sem
»filozof«, za filozofe je pa itak značilno, da sanjarijo, in razpredajo… in se,
mlad, nevešč, celo privadiš, za nek čas, na takšno njihovo pojasnilo, celo logično
se ti zazdi. Kako ne bi, oni so povsem normalni, običajno tiste redke,
katerim se zavrti, v umobolnice spravijo, oni,
večina…
Kasneje
opazuješ, beležiš, primerjaš, ugotavljaš… spoznavaš, da ti sicer razumeš njih besede, katere ti govorijo, le ne razumeš vsebin, o
katerih ti (s temi, svojimi besedami) sporočajo, kajti v vseh uradnih
opredelitvah so te besede povsem drugače pojasnjene! A uspeš, kljub temu, z
dodatnimi napori, in prek pojasnjevanj, priti do tistega, o čemer ti sporočajo.
In takrat šele ugotoviš, kako napak je to, kar ti govorijo! Popolnoma skregano
z vsemi dognanji, kot da bi pljuvali prek vsega, kar je človekov razum skozi
tisočletja ugotavljal!
Seveda,
obenem ugotavljaš približno podobno stanje tudi v obratni smeri, bojda razumejo tvoje besede, a ne
razumejo vsebin, ki za njimi stojijo, pa, v končni fazi, ugotoviš tudi to, da ne
razumejo niti besed! Kar je meni upoštevanje,
uvidevnost, je njim spoštovanje,
kar je meni položaj, moč, je njim avtoriteta, in kar je meni avtoriteta, je zanje nek izgubljen
profesor, kakšen beden filozof, morda celo pesnik, ki, namesto, da bi kaj
pametnega počel, trati svoj čas za povsem neuporabne stvari! In še to počne –
na račun nas, davkoplačevalcev!
Čudni so časi, v katerih je več pesnikov kot
pesmi, več poznavalcev kot znanja, več sposobnih kot sposobnosti.
Pač, je
tako, si misliš nekaj časa. Kaže, da gre za neizobraženost, bi kazalo nekaj
narediti na področju izobraževanja… pa, očitno, imajo tudi razna prepričanja
prste vmes, se vlečejo, ta prepričanja, skozi tisočletja, ljudje so naivni,
nasedajo raznoraznim »resnicam«, s
katerimi jim hipoma vso radovednost zadostijo, jim odgovorijo na vsak (in vse)
»zakaj-e«…
Ko bi
bilo zares tako! Ko bi bilo zares tako, bi bilo čudovito, kajti – nevednost se
da »ozdraviti«, da se jo (pod)učiti, pa se postopoma v vednost spremeni.
Vendar, ne…
Figurice
Hej, zdravo, kako si? Kam pa jo mahaš?
Ah, veš, se mi mudi, grem še v tisto
trgovino, kjer indijsko in afriško robo prodajajo, par figuric kupit, jih Lojz
zbira, všeč so mu, pa rojstni dan ima, potem grem pa na protest.
Figurice da zbira, res? Nisem vedel. To
je pa lepo, da ga boš tako razveselil. V katero trgovino pa greš?
V tisto za vogalom, malo stran od
bifeja.
Zakaj pa ravno tja, ti ni predaleč, pa
še ovinek delaš. Verjetno bi tudi v Maxiju kaj našel.
Si nor, veš kakšne cene so v Maxiju!
Pravi oderuhi, ti povem! Tam, v tisti trgovini je pa vse poceni. Lansko leto
sem dal za kipec, pa vsaj štirideset centimetrov je bil visok, iz lepega,
belega kamna izklesan, vsega trideset evrov. Lojz je bil navdušen!
Trideset?! Ah, ne, verjetno si zamešal,
to je pravzaprav nemogoče, veš kako malo je to, za takšno stvar?!
Če ti rečem, trideset, še nekaj centov
manj. Saj veš, da znam z denarjem. Spomin me pa tudi še služi.
Pa kako, za vraga, to je dejansko
drobiž, za takšno stvar?! Kako to, da jih po takšnih cenah prodajajo?
Verjetno ima kakšen poštenjakar tisto
štacuno, pa ne odira vsevprek...
Ampak, čakaj, tudi, če jo ima
poštenjakar...mora plačati najemnino, za prostor, ki ga trgovina zaseda, pa vse
režijske stroške, plačati mora za izdelke, ki jih prodaja, svojim prodajalcem
plačo izplačuje, njemu mora nekaj ostati. Potem je tu še posrednik, ki mu robo
dostavi, pa prevoz, ta tudi stane. Vmes je še tisti, ki v Indiji in v Afriki od
izdelovalcev te stvari odkupuje, pa material morajo plačati, ljudje, ki te
stvari izdelujejo, in tudi oni morajo nekaj zaslužiti, da preživijo! Verjetno
ne delajo brezplačno?!
Seveda, da ne delajo brezplačno, si nor!
Kdo pa bi delal brez plačila. Tudi oni morajo živet, pa položnice plačevat!
Ampak...kako potem znese? Kako lahko za
trideset evrov kupiš stvar, ki jo je nekdo, zagotovo, vsaj cel delovni dan
izdeloval, če ne celo dlje?!
Ne vem, misliš, da je res toliko rabil?
Ah, verjetno se motiš, veš, ko enkrat znaš, potem gre hitro. Ampak, daj,
greva...pojdi z menoj, se bova po poti pogovarjala. Veš, se mi mudi.
Kam?
Ja, kako kam, sem ti prej povedal. Grem
na protestni shod!
Kakšen protestni shod?
Nisi slišal? V Zvezdi se bomo dobili,
bomo protestirali proti izkoriščanju delovne sile. Veš, v azijskih in afriških
državah ljudi tako izkoriščajo, da malodane za pest riža ves dan garajo.
Ni dovolj, da hodim skozi gozd, če ga želim
spoznati, se moram vzpeti na vzpetino, in ga tudi »od zunaj«, celega, imeti
pred očmi.
Kasneje
sem začel ugotavljati, da oni niso
zmožni posameznih podatkov povezovati v neke smiselne, logične celote. Da
zmorejo »seštevati« le neka neposredno povezana stanja, nek zadnji vzrok in neko prvo posledico (taistega vzroka), ne
zmorejo pa skleniti povsem preprostih »tokokrogov«, kakršni so tokokrogi, ki
tvorijo dobesedno VSE na tem svetu,
potemtakem tudi »družbena dogajanja«. Tako tudi ne zmorejo drugače, kot da
trdijo, kako »so njim, neki drugi,
pokradli državo, kako so njih, neki
drugi, pripeljali v položaj osebne ogroženosti…«, obenem pa NISO ZMOŽNI
prevzeti tisti del so-odgovornosti, ki bi ga morali prevzeti, ker so sami dopustili (celo pripeljali stanje v
konkretne razmere) to, nad čemer se naknadno zgražajo! In se ne zavedajo niti
tega, da bi jih lahko te so-odgovornosti odrešilo le sprotno izkazovanje nasprotovanja določenim
družbenim odločitvam, praksam, torej neko ravnanje, ki pa ga niso bili zmožni
udejanjati! Kajti: ti si volilec,
ti si volil, ti si
izbiral in izbral, ti si jim omogočil položaje odločanja, ti
si molčal, ko so se ŽE
izkazovali, tebi so bili povsem »normalni«, običajni, samoumevni in ustrezni, natanko
takšni, kakršni so se ti kasneje izkazali kot »barabe«, ker…ti sam
(zares) ne veš kaj je to »prav«,
kaj je to »dobro«, kaj je to »pošteno«, kaj je to »etično«, kaj je to
»človečno«… pa nisi zmožen v slabih prepoznavati drugega, kot to, da so natanko
TAKŠNI, kakršen SI tudi sam, TI! Z eno samo razliko: oni so dobili priložnost, da
se izkažejo v svojih pravih podobah (TI si jim jo dal!), medtem ko TI te priložnosti, vsaj takšne nimaš, pa
posluješ na nižjih ravneh, in preko »zvez ter poznanstev« sebi iščeš VEČ, kot
ti dejansko pripada!
(op.p.
primer navajam izključno zaradi tega, ker dvomim, da bi obstajal kdorkoli, ki
ne bi, v vsesplošni poplavi tovrstnih mnenj, že slišal »argumentiranja« v
podobi »neki drugi, neki grdi…so Nam
uničili, pokradli«…in, da bi bila zadeva še bolj Nerazumska, absurdna, se
vanjo vplete neko, sila preprosto, dejstvo: KAJ so TEBI ukradli, če pa si SVOJ
del »družbenega premoženja« dobil »izplačanega« v podobi t. im. »certifikatov«,
če, potemtakem, tega »družbenega premoženja« sploh ni, saj je bilo v
preteklosti razdano?!).
Neandertalec je zmogel enostavno, konkretno,
vzročno-posledično mišljenje. Homo sapiens zmore celovito, kompleksno,
abstraktno mišljenje.
V prvi
trditvi je napaka, ena sama. V času. V tistem »je zmogel«.
Hudo je,
ko ugotoviš, da ne zmorejo, oni,
povezovati povsem preprostih dejstev, v neke preproste (a dejanske) celote,
podobe (zaključke, ugotovitve)!
Hudo je,
ko vidiš, da ne zmorejo nositi
odgovornosti, in je vselej »nekdo drug« kriv za njihove napake, nezmožnosti. Vsaj »sistem«, če ne »nekdo drug«,
vsaj »šolski sistem«, ker jih, baje,
ni »naučil misliti«. Ampak, VSI smo
hodili v ISTE šole, VSI smo se učili pri ISTIH učiteljih, VSI smo se z nekimi ISTIMI
vsebinami srečevali, pa kako to, da je meni
nekaj dojemljivo (in tistim, s katerimi se družim, pogovarjam, in celo razumemo drug drugega!), in se mi kot
sila preprosto, razumljivo zdi, njim
pa je drugače. Ne nazadnje, zgodovina (iz katere se ničesar ne naučimo) je ja tako preprosta, konkretna veda, samo neke
podatke niza, in »samo« povezovati jih je treba, da lahko predvidevaš…
Neumnost?
Ja, je, prisotna, vselej in obvezno,
pri njih. A zanjo so sami krivi. Pojasnim,
vsaj skušam pojasniti.
Neumnost
NI nevednost! Nevednost je le odsotnost nekega znanja. Nevednost je povsem
normalen, naraven pojav. Ni ga, ki bi ne bil neveden, zlasti na področjih, ki
ne vzbujajo njegovega zanimanja, da bi se o njih (po)učil. Neumnost je kombinacija, je oplemenitena nevednost,
je nevednost, ki JE PREPRIČANA v to, DA VE
(čeprav dejansko ne ve!), in je popolna POSLEDICA dveh dejstev: objektivnega, naravnega dejstva, ki
govori o nedojemljivosti, o NEZMOŽNOSTI DOJEMANJA, na eni strani,
in, na drugi (strani) NEPOZNAVANJA (nekih
drugih, drugačnih podob, možnosti, »resnic«), podprtega s (prehitro)
ugotovitvijo, da pripadam človeški vrsti, ki se imenuje Homo Sapiens, in je misleča, razumska vrsta.
Potemtakem,
če sem NEPOUČEN o tem, da obstaja še drugačen razum (od mojega), menim, da
razpolagam s »tistim pravim«. Če NE ZMOREM DOJEMATI, mi nobena razlaga »ne
pride do živega«. Če HODIM V ŠOLO, sem pameten, delam in razmišljam (vedno!)
pravilno… ja, ni prav nič čudnega, sam ne
morem biti kriv, za vse so »krivi tisti drugi« (ki pa so, groza, natanko
takšni, kakršen sem sam, potemtakem – tudi oni ne morejo biti krivi, jim je,
vedno, kriv »nekdo drug«)!
Ampak,
gre resnično za neumnost?! Ne, seveda, da ne gre, čeprav se z neumnostmi
izkazujemo, VSI (občasno), in tudi oni
(nenehno). Neumnost je namreč samo »ena od podob izkazovanja«, ne more pa biti
razlog, vsaj sama sebi ne.
Iskanje
Človekov
mladič je, pri treh letih, na stopnji šimpanza, opice. Kasneje, ko odraste…
Pomnim,
kot otroci smo se radi igrali skrivalnic. Da, tudi to pomnim, nismo uživali v iskanju, pač pa smo poskočili od
veselja, ko smo nekoga našli, in se
pravočasno »pofočkali«. Iskanje…
Kdor hiti, da bi do cilja dospel, ta se na
cilju obrne, ne da bi pot videl.
Tisti,
ki vedo kaj je to snovanje, tisti, ki se zmorejo izkazovati s tvornostjo, z razumskim
delovanjem, tisti vedo, da je
sila zabavno soočati se z izzivi, iskati različne poti, načine, s pomočjo
katerih nekam dospevaš, preizkušati lastne zmožnosti, premagovati prepreke… in
tisti vedo, da je hoja po neki (ustvarjalni) poti dejansko
zabav(n)a, da je v iskanju ves čar nekega dospetja, medtem
ko je samo doseganje cilja le hipno,
trenutno zadovoljstvo, ugotovitev »izpraznitve«, začetek nekega časa, v katerem
se morajo »baterije« znova napolniti. Da, tisti, ki vedo, tistim je posamičen »cilj« zgolj ena od stopnic na stopnišču
življenja. Nič več, nič manj. In da bi »stopnico« častil, se ob stopnici
zaustavljal, si jo celo za smisel lastnega življenja odrejal? Ne, samo stopnica
je, in več, kot jih zmorem prehoditi, bližje bom vrhu, katerega itak nikdar ne
bom dosegel!
Pri njih je povsem drugače, oni svoje
»stopnice« dobijo bodisi takoj, v trenutku, ko dosežejo (ali celo presežejo, po
nekih »otipljivih«, očem vidnih izkazih) svoje starše.
Takoj,
da jih dobijo? Ja, v razumskem smislu dobesedno TAKOJ! Kajti vse resnice, ki jih morajo vedeti, so jim od malega dajane in dane,
prav tako, kot so od malega dajane in dane vse resnice, ki jih mora poznati
sleherna srna, ali volk. To, kar znajo odrasli, to morajo vedeti tudi mladi, in
svet je rešen! Pa če ga je »bog« ustvaril, ni panike, tudi takrat ne, kadar
posamezne »resnice«, božje in svete, padajo, malodane kot domine, skozi čas. In
Zemlja spremeni svojo ploščatost v okroglost, in Soncu prepusti središče
vesolja, in se izkaže celo to, da je v povsem običajnem fizikalnem laboratoriju
moč vzbujati srd božjega gneva ter »izdelovati« strele!
Njim so
»stopnice« nekaj povsem drugega, kot razumnim ljudem! Njim stopnica, vsaka, pomeni »samo-dokazovanje«, oni častijo stvari, kakršne so položaj,
moč odločanja, uniforma, prižnica, mikrofon… medtem ko so vse te stvari
razumnemu človeku le obveza, neka
prevzeta dolžnost, ki jo je treba odgovorno
opraviti, celo, v časih, ko imajo oni
pravico soodločati, breme, gromozansko, strašansko breme, kajti kako boš
sprejemal razumne odločitve, ko pa odloča – nerazumna večina?!
K sreči
(za razumne) razum sploh ne pride do
možnosti odločanja, v »družbenih razmerah«, takrat, kadar so volitve tisti
način, na katerega izbiramo svoj cvet
ljudstva. Da, ni zaman tista stara, da ima
vsako ljudstvo natanko takšne vladarje, kakršne si zasluži, kajti ti, ki si
drugačen od mene, si čuden, raje bom izbral takšnega, ki je meni podoben,
obenem pa je že nekam »splezal«, pomeni, da zna…
Žal, a
količina (odločanja) nikdar ne bi smela biti nad kakovostjo (odločanja),
potemtakem bi tudi pravica do odločanja morala temeljiti na dejanskem vedenju
(poznavanju, razumevanju), in ne na neki formalni opori, denimo starostni meji,
pri kateri »družba« uradno priznava »polnoletnost«.
Kaj, na tem neumnem svetu, nam je zdaj storiti,
če brez glav smo, a fotelji so – prepolni riti?!
Iskanje,
torej. Neko ravnanje, ki se razvlači v neskončnost. Takoj, ko dospeš do neke
ugotovitve, iščeš, najprej elemente, s katero bi jo ovrgel, nato tiste, s
katerimi jo moraš sprejeti kot dejstvo, kajti le na tak način se lahko
prepričaš o pravilnosti ugotovljenega. Pa se ne konča tu, se šele dobro začne,
kajti kaj mi bo vedenje o nečem, če pa ne skušam priti do vzrokov določenega
stanja, da bi ugotovil, če sem, napram temu stanju, »močan« ali – nemočen! Da
bi ugotovil, ali ga smem, celo moram upoštevati kot neko objektivnost, kot
danost, naravno danost, na katero nimam vpliva, pa moram sebi drugačne poti
iskati, da se ji skušam čim bolj izogibati, ali pa gre, morda, za nekaj, kar bi
se dalo popraviti, spremeniti na bolje.
Prav,
ljudje se radi izkazujemo kot nedojemljivi. Pade teza o »človeku-razumskem
bitju«, kajti – kako si razumski, če pa ne dojemaš? Kako si razumski, če pa se
z nerazumskimi dejanji izkazuješ?!
Znanost se ukvarja z vprašanjem »kako to, da je
človek, razumsko bitje, EDINO med vsemi bitji, ki SE IZKAZUJE Z NERAZUMSKIMI
RAVNANJI«…
Človek?
Kateri »človek«, tisti manjšinski, ki se s tvornostjo ponaša, ali tisti
večinski, ki zmore biti zgolj »izvajalec«? Ajnštajn, Tesla, Betoven, Mocart,
Tolstoj, Puškin… so oni tisti, ki se z nerazumskostjo ponašajo, ali, morda,
tisti oni, ki »smo zmagali«
vsakokrat, ko neka športna ekipa (sestavljena iz konkretnih posameznikov,
usposobljenih za tekmovanje) doseže zmago(slavje) »nas«?!
Morda… je,
morda, nerazumsko delujoč Sokrat, ki je »vedel,
da nič(esar) ne ve«, ali smo nerazumski »mi«,
ki VEMO, da VSE vemo, in se, v najboljšem primeru, zadovoljimo z ugotovitvijo,
da »premalo vemo«, tam, in o tistem, o čemer pravzaprav – ničesar NE vemo?!
Nastala
je domneva – večina je nedojemljiva.
Prikazala se je povezava, povsem logična, ki je zmogla to domnevo spremeniti v
ugotovitev, jo pojasniti, vendar - groza grozna, saj gre za povsem »bogokletno«
trditev, v celoti nasprotujočo tistemu, kar se je uveljavilo kot neko vsesplošno vedenje, kot nek občečloveški
konsenz! In ti (op. p. jaz) se boš zoperstavil temu
občečloveškemu dogovoru, in to »samo« na osnovi nekaterih zapisov, »posrednih
izkazov«, ter - na osnovi logike? Nečesa, kar si vsakdo po svoje razlaga,
nečesa, kar večina pravzaprav niti ne premore, zmore?!
In sem
začel, bolje – nadaljeval, s tem svojim iskanjem, z opravičevanjem »prebliska«,
ki se je v domnevo spremenil, le-ta pa je postajala vse bolj podobna
ugotovitvi. In sem zastavil v brskanje po »strokovnih zapisih«, želeč samemu
sebi domnevo (lastno) ovreči.
Neandertalec. Človečnjak. Nagonsko
zastavljeno (človekoliko) bitje. Živel je (tudi) na tleh današnje Evrope, in je
izumrl pred približno 35.000 leti. Nekaj časa je sobival s Homo Sapiensom,
človekom-razumskim bitjem.
Temeljna razlika med obema je (poleg
nepomembnih, zunanjih razlik, telesnih) v mišljenjskih zmožnostih. Neandertalec
je zmogel enostavno, konkretno, vzročno-posledično mišljenje, Homo Sapiens je
zmogel celovito, kompleksno, abstraktno mišljenje. Zato je lahko (za razliko od
Neandertalca, tudi načrtoval, koordiniral, dejstvoval »v širino«).
Homo Sapiens danes, domnevni »sodoben« človek =
96 % človeštva NE zmore abstraktnega mišljenja, mišljenja, značilnega za Homo Sapiensa!
96 % človeštva zmore »tip« mišljenja, kakršnega je zmogel Neandertalec
(enostavno, konkretno, vzročno-posledično mišljenje).
Včasih
besede odmevajo dlje, kot bi želeli. A so le prenašalke, izpovedovalke
določenih dognanj, dejstev, pripoznanih na načine, in s strani verodostojnih
oseb, ki jih ni moč prezreti zgolj zaradi neke njihove (morebitne) nevšečnosti.
Ne nazadnje, kdor se je že srečal z ugotavljanjem
človeških zmožnosti, ta VE, da je moč
VSE pomembne podatke o človeku, njegovem značaju, (raz)umskih (in ostalih)
značilnostih dobiti preko POSREDNIH DOKAZOV, tudi preko (jamskih) risb,
»tehnične« zahtevnosti orodij, zmožnosti komuniciranja, širine besednega
zaklada…
Pa bi se
težko strinjal s tem, da je nekaj povsem naravnega, to, da se je Homo Sapiens
»povlekel korak nazaj«, v lastnem razvoju, in sestopil z »zmagovalne stopničke«,
da se je na isti ravni znašel (dandanes), kot je bila raven, na kateri je bil
Neandertalec. Si predstavljamo »zmagovalni oder«, tisto zgradbo, ki ima skrajno
levi in desni del nižja od sredine… naj bo, ta oder, v našem primeru takšen, da
bosta obe strani na isti višini… pa nanj razvrščamo »zmagovalce«, in razglasimo
njihove dosežke… Neandertalec, tretje
mesto, skrajno leva stran na odru, Homo Sapiens, prvo mesto, srednja,
visoka stopnička, »sodobni človek«…
drugo mesto, in skrajno desna stran zmagovalnega odra? Na isti višini kot
Neandertalec? Ampak, razvoj, spremembe, evolucija, izumrtje…
Znanstveniki so, pri proučevanju Ajnštajnovih
možganov, celo s tehniko »prostega očesa« ugotovili izjemna odstopanja, napram
možganom »običajnih« ljudi. Njegov prednji, čelni reženj, je bil že na pogled
bistveno bolj nagrbančen, obenem pa krepko večji (baje za 15 %) od
čelnih režnjev možganov povprečnega »sodobnega« človeka. Medtem ko so bili
njegovi možgani celo manjši, od povprečnih. Pomeni: pri manjših možganih VEČJI čelni reženj…
Čemu pa
je pomemben, ta »čelni reženj«. Zaradi ene same »malenkosti«, ki se takole
zapiše: čelni reženj je »zadolžen« za abstraktno mišljenje (za taisto mišljenje torej, ki ga ni moč
zaznati pri 96 % odrasle človeške populacije, sodobne, za taisto mišljenje, na
osnovi katerega se je, razumsko, Homo Sapiens RAZLIKOVAL od Neandertalca)!
Če
pogledamo, za ponazoritev, grafični prikaz Gaussove distribucije (ali krivulje
ali tabele), hitro ugotovimo, da se 96 % ljudi, z Nezmožnostjo abstraktnega
mišljenja nahaja – po 48 % na obeh straneh sredinske črte ločnice. Pomeni, da
se skrajno levo (globoko podpovprečje) in skrajno desno nahajata po 2 % tistih,
ki zmorejo abstraktno mišljenje. Pa
se porodi dvom: tudi tisti »skrajno levo«, kaj oni niso povsem nerazumsko
delujoča bitja?
Seveda,
da so, po naših pojmovanjih, povsem nerazumsko delujoči, živijo v svetu nekih
svojih predstav, vidijo razne zadeve,
ki jih ostali ne vidimo, je pa res, da so »izgubili stik z realnostjo«, niso
zmožni (vsaj po naših, obstoječih ugotovitvah) realne presoje stanj, dejstev.
Vendar si umišljajo, domišljajo si,
predstavljajo si vsebine, do katerih ostali ne moremo seči! Pomeni, da
živijo v nekem povsem svojem, abstraktnem svetu, pomeni, da SO zmožni
abstraktnega mišljenja, a kljub temu NISO razumski, kajti niso zmožni zavedanja
realnosti! Da, za »biti razumen« je potrebna zmožnost obojega, tako zmožnost
abstraktnega mišljenja, kakor tudi zmožnost celovitega zavedanja
(zavedanja celote kot take)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar