Odločil sem se, da na tak način (in na obeh spletnih
mestih, katera uporabljam) objavim predmeten rokopis. Založbam sem, domnevam,
“neprofitabilen”, morda celo (preveč) neumen, pa me, zagotovo, ne morejo resno
obravnavati... bralstvu pa, ah, le-to je pa še umnejše od založnikov, in ni, da
bi izgubljal besed, po tem vprašanju.
Rokopis ni pretirano dolg, a je, vseeno, predolg, da
bi ga objavil kot celoto. Zato - del za delom...
O vesolju, življenju,
ne/razumu, ne/zavedanju…
Celoten
zapis zasnujem v podobi krajših sestavkov, tematsko večinoma opredeljenih že v
samem naslovu, pomeni, da obravnavam določena vprašanja, ki se (v vseh časih)
izkazujejo kot temeljna, in od katerih razumevanja, posledično tudi
razreševanja, je odvisen tok našega časa.
Delo je
»poljudno-znanstveno« oblikovano. Nisem znanstvenik, pravzaprav je edino
orodje, s katerim razpolagam (poleg določenih znanj, pridobljenih tekom
šolanja), logičen razmislek, v mnogih primerih (kadar govorim o ne/razumski
zasnovanosti in/ali o psihi) praktično preizkušen in izkazan kot pravilen.
Neskončno vesolje
Obstaja
prepričanje o tem, da je vesolje neskončno. In je zadnje čase moč beležiti
posamezne trditve, ki temu ugovarjajo.
Kaj je
vesolje, iz česa je sestavljeno? Preprosto: vesolje je prostor (določeno
področje), sestavljeno iz materije. Vse, kar obstaja »samo po sebi«, v vesolju,
je materija, tvar, snov. Vesolje, kot tako, ne pozna nematerije, ne pozna »misli«, ne pozna »ideje«. Prvo, torej
»misel«, poznajo vsa bitja, ki sestavljajo t. im. živalsko-človeški svet, vsa
bitja, torej, ki – mislijo, medtem ko drugo (idejo) poznajo le bitja, ki so
zmožna delovati na okolje v smislu njegovega načrtnega spreminjanja (pomeni, da
se, ta bitja, zavedajo lastne ideje, potemtakem tudi lastne misli).
Kaj
je to – misliti?
Mišljenje, razmišljanje je proces ugotavljanja (okoliščin), je opredeljevanje
(ugotavljanje) določenih konkretnosti, njih (medsebojna) primerjava (tudi v
odnosu do »samega sebe«, torej do subjekta mišljenja) in izbira(nje) tistih
načinov odzivanja (na ugotovljeno okolje), kateri naj bi zagotavljali najbolj
uspešno obstajanje (živetje) znotraj ugotovljenega. Pomeni, da je sleherno
izbiranje (med različnimi možnostmi) že mišljenje, potemtakem misli tudi žival
(ko ugotavlja, na primer, katere posamičnosti se bo lotila, znotraj seštevka
vseh posamičnosti oz. črede, da bi z njeno uplenitvijo zadostila svojim
potrebam oz. lakoti oz. tvorjenju energije, potrebne za obstoj, za živetje).
Ali se
žival zaveda lastne misli, ali ne, o tem ne obstajajo konkretnejši dokazi,
vendar je, kljub temu, moč oblikovati (logiki) sprejemljive ugotovitve.
Morda
je težko verjeti, a zapišem, da je do številnih ugotovitev o t. im. človeštvu,
moč priti na temelju poznavanja živalskega sveta, potemtakem je moč tudi v
obratni smeri, ugotavljati značilnosti živalskega sveta, poznavajoč t. im.
človeštvo.
Večino
tega človeštva tvorijo nagonsko zasnovana bitja, bitja, ki zmorejo
funkcionirati v okviru nagonov, pomeni v okviru »navad« (postopkov, odzivanj),
katere je sama Narava »vcepila« v sleherno življenje, in te navade tudi razumno
(razumu, logiki sprejemljivo) oblikovala. Če zapišem drugače: v nagonih obstaja
razumnost, ki se kot taka (torej razumno, logično) izkazuje takrat (in samo
takrat), kadar posamezno bitje živi znotraj okoliščin, v katerih (za katere) je
bilo porojeno. In je povsem samoumevno, normalno, da sleherna posamičnost teži
k lastni rasti, da v okviru te rasti izrablja vse okoliščine, ki pozitivno
delujejo na rast, in se skuša izogibati okoliščinam, ki rast bodisi ovirajo,
bodisi bi jo prekinile.
V
kolikor se posamičnost znajde izven okoliščin, v katere (za katere) je bila
porojena, se znajde v nepremostljivih težavah, takšnih, ki terjajo razum
(zmožnost dejanskega zavedanja celote, in lastne vloge znotraj te celote,
obenem zmožnost tovrstnega delovanja, kateremu bi lahko, preprosto, rekli –
zavestno poseganje v okoliščine, njih spreminjanje v smeri oblikovanja za
pre/živetje potrebnih pogojev). V kolikor ta posamičnost nima zmožnosti
razumevanja (razumskosti), ni zmožna tvoriti sebi ustreznih okoliščin, pomeni,
da ni zmožna »sama od sebe« (na osnovi izključno lastnih zmožnosti) v sebi tujem
(sebi nenaravnem) okolju nemoteno živeti (kaj šele razvijati se, se pojavljati
v lastnem nadgrajevanju). In takšno nezmožnost je moč opaziti pri vseh nagonsko
zasnovanih bitjih, torej tudi pri večini t. im. človeštva!
Da je
trditev pravilna, o tem dokazujeta dve dejstvi. Prvo je »nenehno ponavljajoča
se zgodovina«, ki govori o nekem začaranem krogu, znotraj katerega se iste
vsebine (večni nesporazumi, večna trenja, večni konflikti) ponavljajo, kljub
»tehnološkemu razvoju«, torej kljub dejstvu, da se sredstva oz. načini za lajšanje pre/živetja izboljšujejo (pomeni,
da bi se moralo, posledično, izboljševati tudi samo pre/živetje, pomeni, da bi
z rastjo kakovosti pre/živetja moralo upadati nezadovoljstvo, pomeni, da bi
morali izginjati vzroki že omenjenih večnih nesporazumov, večnih trenj, večnih
konfliktov). In te vsebine so povsem identične kamenodobnim vsebinam: potreba
po »dovolj zase oz. sebi«, s tem potreba po »lastnem teritoriju«, posledično
»ogroženost pred drugimi, in zlasti pred drugačnimi« (povsem enako kot pri
uradno ugotovljenem živalskem svetu).
Drugo
dejstvo, ki govori o nespreminjanju okolja, tam (takrat), kjer (kadar) je
izpričana odsotnost razuma, so odkritja določenih plemen (denimo v brazilskih
pragozdovih), katera še vedno živijo na kamenodobni stopnji. In je njihov govor
sestavljen iz krajših zlogov, zelo skromen, in je njih način življenja natanko
tak, kakršen je bil, v preostalem svetu in pred desettisočletji, način
življenja prednikov »sodobnega človeka«*. Pomeni, da človek-razumno bitje (Homo
Sapiens) v preteklosti ni segel do področij, na katerih omenjena plemena
živijo, kajti – ko bi, potem bi tudi na teh področjih poznali povsem enake
načine (podobe) življenja (poljedelstvo, živinorejo, sadjarstvo), kakršne
obstajajo na preostalem svetu. In bi tudi znali uporabljati pripomočke, podobne
(ali enake) pripomočkom, ki so v uporabi povsod drugod.
Da,
človek-razumno bitje (Homo Sapiens) je bil edino bitje, ki se je v (pra)davnini
podalo prek sveta (vsa ostala, torej vsa nagonska bitja so, kakor je to še
danes v »naravi«, poznala le prostorsko in časovno omejene, in iz leta v leto
ponavljajoče se migracije, od izhodiščnega terena (stalnega bivališča), prek
sezonskih terenov in nazaj k izhodišču. Zato tudi niso čudne ugotovitve o
»piramidah, ki se /na različnih koncih Sveta/ pojavljajo v domala istem času«,
kajti: tako, kot to počnejo »misijonarji« (ki, poleg vere, širijo svoje simbole
in »dosežke« svoje »civilizacije« po Svetu), tako je tudi Homo Sapiens širil
svoje znanje (zmožnosti) povsod, kamor je prispel!
Tudi
ideja je misel, le
da je nadgrajena misel, torej misel, ki je določena ugotovitev, usmerjena v
hotenje (torej zavestno) po spreminjanju konkretnosti, obstoječega. Kakopak vse
ideje niso enake, in se vse ne izkazujejo kot realne (uspešne). Med realnimi
(izvedljivimi) in nerealnimi (neizvedljivimi) idejami ločnico vleče –
razumevanje (torej dejansko poznavanje, potemtakem tudi dejansko zavedanje
realno poznanega oziroma, drugače: razum /oziroma njegova odsotnost)!
Ideje
bi lahko, pogojno, delili na »osebne« in »obče«, v odvisnosti od stopnje
(načina, obsega, dejanskosti) posameznikovega zavedanja (realnosti). Seveda se
vse ideje pojavijo znotraj posamičnih glav, potemtakem so vse osebne (čeprav so
si lahko podobne, celo enake, z idejami nekih drugih, torej z »nemojimi«),
vendar nisem mislil na to vrsto idej (torej nisem mislil na sam način nastanka,
porajanja idej/e), pač pa na »zmožnost ideje po tem, da postane realna, da se
zamišljeno /in načrtovano/ v lastni posledičnosti izkaže v praksi realno,
uspešno izvedljivo«.
*»sodobni človek«, termin, ki se je v
znanosti pojavil ob spoznanju, da planeta ne poseljuje izključno človek-razumno
bitje (Homo Sapiens Sapiens).
V
kolikor ni zmožnosti razumskosti (v kolikor ni razuma, in tega ni pri vseh
nagonsko zasnovanih bitjih), potem ni zmožnosti ugotavljanja realnosti, pač pa
je le zmožnost ugotavljanja posameznih delčkov realnosti. In – v kolikor ni
razumskosti, potem tudi ni enovite zavesti (zmožnosti sočasnega zavedanja
posamičnih delčkov realnosti), potem tudi ni dejanskega poznavanja neke
(katerekoli)
celote,
njenega delovanja v okviru spreminjajočih se (torej med seboj različnih)
okoliščin. Oziroma, povedano v pravi smeri, od vzroka proti posledici:
NEenovita zavest (zavedanje) pomeni NEzmožnost
sočasnega
zavedanja različnih (posamičnih) izkazovanj (značilnosti, podob) ene in iste
posamičnosti, je torej NEzmožnost sočasnega celovitega razumevanja te
posamičnosti, in ta nezmožnost poraja tudi NEzmožnost poenotenega, načelnega
odnosa do te posamičnosti (pa tako prihaja do ravnanj po principu »pogojnega
refleksa«, do ravnanj, značilnih za vsa nagonska oziroma NErazumska bitja). Do
tovrstne ugotovitve (o NEenoviti zavesti) je moč priti poznavajoč določene
primere psihične obolelosti, primere, zaradi katerih se sicer razumsko
zasnovano bitje obnaša enako, kot se obnašajo nagonska bitja (v primeru t. im.
»osebnostne razslojenosti« se obolelo bitje izkazuje v več /med seboj
različnih/ osebnostnih podobah, in ker se te podobe medsebojno /druga druge/ ne
zavedajo, obolela oseba nima /v času obolelosti/ enovitega spomina, potemtakem
tudi nima enovitega zavedanja).
Potemtakem
je povsem logično, da v takšnih stanjih (in v stanjih nagonske zasnovanosti) tudi
ni zmožnosti zavedanja posledic lastnega izkazovanja (delovanja), pa ne ostaja
drugo kot – ponavljanje zgodovine, nenehno vrtenje v začaranem krogu, nenehen
princip »ping-pong« žogice: od enega loparja (zidu) proti drugemu, od ene
(politične, ekonomske, življenjske) usmeritve k drugi.
Da, le
misli in ideje so tisto, kar del svojega obstoja ne živi v materialni podobi, a
pridobi materialno podobo že s tem, ko določeno misel, na primer, zapišemo na
papir (papir je materialen, črka je materialna, beseda je materialna, tudi
nezapisana, zgolj izgovorjena).
Torej –
vesolje je določen prostor, napolnjen z materijo.
Kaj
je materija? To je
tvar, snov, neposredno ali posredno dostopna našim čutnim zaznavam. Potem je
materija dobesedno vse, kar nas obkroža, znotraj česar živimo (in je naše
pre/živetje od tega tudi neposredno odvisno), tudi tisto, česar zaznavanja se
neposredno (zaradi naših omejenih zmožnosti) ne zavedamo.
Kako
lahko obstaja nekaj, česar se ne zavedamo, kako je ta »nekaj« lahko materialen?
Preprosto, sila preprosto! Primer »zraka« (kisika), denimo, in primer nekega
»plina«, ogljikovega oksida (CO, splošno znan kot ogljikov monoksid): pri
»zraku« naše zaznave zmorejo zaznavati spremembe (vsak »visokogorec« zaznava
»redčenje zraka«, čuti oteženo dihanje), hkrati zmoremo ta »zrak« proizvajati,
ga (u)loviti (shranjevati v jeklenkah), pomeni, da je »otipljiv«, je
materialen; pri ogljikovemu oksidu naše zaznave odpovedo (in se ga ne moremo
zavedati), saj je (našim zmožnostim zaznavanja) neviden, brez vonja in okusa,
vendar – če ga zmorejo zaznavati ustrezne aparature (detektorji ogljikovega
oksida), potem ima ta plin svoje, konkretne značilnosti, torej je »viden in z
vonjem in z okusom dosegljiv« aparaturam. In ga, tako kot kisik, zmoremo
proizvajati, in to tudi počnemo (plin se namreč sprošča pri izgorevanju, torej
tako pri ogrevanju stanovanjskih površin, kakor pri industrijskih procesih). In
ga proizvaja tudi sama »narava«, pri slednjem požaru, pri slednjem delujočem
vulkanu.
Katere
so temeljne značilnosti materije (materialnega)? Najprej to, da ima sleherna
materija svoje življenje. Se poraja, se spreminja (živi, se »razvija«), odmira.
Kdor ne verjame, naj pomisli na kamen. In na proces, na t. im. »tokokrog«, ki
»spreminja v kamen« in ki »kamen razblinja«. Kako nastane kamen, kaj je kamen?
Je zgolj in samo odkrušek nečesa večjega, neke čvrste, bolj ali manj trde gmote
(del terena, lahko v podobi skalnatih tal, kakršna so, na primer, značilna za
Kras, lahko v podobi »s površja izbljuvane gmote«, torej v podobi gora).
Pomeni, da je kamen »gmota v odmiranju« (če se nekaj kruši, pomeni, da postaja,
postopno, manjše, pomeni, da se razvija, v določenem /daljšem/ obdobju, v lastno
izginotje).
Tudi
kamen se (tako kot skala, tako kot skalnat teren) s časom kruši, postaja vse
manjši, se od njega krušijo manjši delci (zrnca, ki se tudi luščijo / delijo,
dokler ne postanejo pesek, kasneje še drobnejši material, mivka), pomeni, da
tudi kamen učaka lastno smrt, trenutek, ko ga, preprosto, več ni, vendar – vsi
ti (najdrobnejši) okruški se nalagajo v plasti, te plasti skozi čas postajajo
vse bolj zbite, kompaktne, pridobivajo na čvrstosti ter se tako, znova,
spreminjajo v – skalne gmote! V natanko takšne gmote, iz katerih se bodo tudi v
bodoče (in v nenehnost, dokler bo obstajala tovrstna materija) luščile neke
nove skale, iz njih neko novo kamenje. Večen krog, značilen za vso materijo, za
vso tvarnost (vendar ne tudi za življenje kot tako), nekakšno »rojevanje iz
umrlosti« (vendar ne v podobi »reinkarnacije«, vsaj ne na način, na katerega si
verujoči predstavljajo nerealno, Naravi in logiki neizvedljivo obnavljanje
/posamičnega/ življenja).
Druga
značilnost materije je ta, da je (neposredno in/ali posredno) »otipljiva«, da
jo je moč zazna(va)ti, bodisi z lastnimi čutili, bodisi z »umetnimi«,
narejenimi. Pomeni, da ima materija svoje značilnosti, pomeni, da se znotraj
določenih okoliščin ustrezno obnaša, pomeni, da se znotraj enakih okoliščin vedno
– enako obnaša! In jo lahko, načeloma vsaj, tako proizvajamo, kakor tudi
uničujemo, razkrajamo, v okviru konkretnih opredelitev, zanjo značilnih, vendar
je ne moremo izničiti, kajti vedno se bo spremenila v »nekaj drugega«, vedno bo
zavzela določeno svojo podobo (drobiš kamen, dobiš pesek, drobiš pesek, dobiš
mivko; zažigaš drva, dobiš pepel in pline, zažigaš nafto, dobiš neizgorel
preostanek in pline…).
Kako
lahko proizvajamo materijo? Preprosto, pomisli na kompostiranje, pomisli, kako
iz organskih odpadkov nastaja prst (zemlja). Pomisli na dosežek znanosti, na
izdelavo »umetnega« zrezka (mesa). Potemtakem – iz nič(a) ne zmoremo ničesar
narediti, a iz »osnovnih elementov« (iz molekul) pa smo zmožni narediti vse,
kar je dosegljivo našim zmožnostim.
Tretja,
za razumevanje »neskončnosti vesolja« najpomembnejša značilnost materije pa je
ta, da ima materija svojo maso, pomeni, da ima svoje telo! Z drugimi
besedami: obstaja v določeni količini, obstaja v določenih okoliščinah, obstaja
ulovljiva, »otipljiva«, kot predmet ugotavljanja (prepoznavanja). In vsaka
stvar, ki »ima svojo količino«, je omejena (s to svojo količino), vsaka stvar,
ki materialno obstaja, ima svojo snovnost (s tem svoje telo), pomeni, da je
vsako telo le »skupnost« (celota) nekih količin, iz katerih je tvorjeno. Pa –
če je vesolje tvorjeno iz materije (če se prijetneje bere, potem iz različnih
materij), potem mora imeti svojo količino (torej tudi količinsko omejenost),
mora imeti svojo telesnost (in, kot vsako telo, svoj obseg, s tem tudi meje),
potem, preprosto, NE more biti Neskončno, kajti neskončnost NI količinsko
(in/ali z mejami) opredeljivo stanje! Pomeni, da je vesolje končnost.
Ampak,
če je vesolje končnost, znotraj česa potem obstaja?
Zlahka
priznam, da ne zmorem seči do stanja zmožnosti odgovarjanja na sleherno
vprašanje. Veliko je zadev, katerih si niti predstavljati ne zmorem, vsaj ne na
način, ki bi zadostil v podobi končnega spoznanja, odgovora. In zmorem zgolj
sklepati, sledeč določeni logiki, o marsičem, torej tudi o (za sedaj še)
nepoznanem. Pomeni, da zmorem domnevati, o določenih stvareh, nikakor pa ne bi
upal lastnih tovrstnih domnev
prepoznavati v smislu »svetih«, absolutno veljavnih resnic. A, kljub temu…
Najprej,
močno dvomim, da obstaja samo eno (»naše«) vesolje! Nikjer doslej še nisem
opazil ene same stvari, pravzaprav ta stvar sploh ne bi zmogla obsta(ja)ti,
skozi čase, v kolikor bi bila ena sama. Ni ene same vrste tal, vode, ozračja,
ni ene same vrste življenja, kajti – ko bi bilo tako, v samost nastrojeno obstajanje
živetja, potem bi se kot nerealna izkazala trditev, da materije »ne moremo
izničiti, kajti vedno se bo spremenila v »nekaj drugega«, vedno bo zavzela
določeno svojo podobo«! V kolikor bi obstajal ta »en(o) sam(o)«, potem bi se
porajala določena praznina, takrat, ko bi faza umrlosti določene posamičnosti
(konkretnosti, tvarnosti) začela izkazovati fazo porajanja. In ker je vsaka
stvar (posamičnost) sestavljena iz lastnih nasprotij (tudi Zemlja iz
gora/visokega in dolin/nizkega, tudi dan iz dnevnega/svetlega in
nočnega/temnega, tudi temperatura iz nizkega/mrzlega in visokega/vročega…), ker
prav zaradi teh (lastnih) nasprotij sploh živi (zmore živeti, in ne le obstajati),
in ker seštevek med seboj različnih (nasprotnih si) posamičnosti tvori neko
»celoto na višji« (prostorsko, količinsko gledano) ravni, upam trditi, da
podobna načela veljajo tudi v širšem planu, torej v širšem okolju, in da
obstaja »vesolje vseh vesolj«, torej neka tvorba, ki je seštevek vseh
posamičnih (tudi »našega«) vesolj.
V čem
(znotraj česa) pa obstaja to »vesolje vseh vesolj«, o tem pa ne bi upal
konkretneje, z izjemo sledečega: za praznino (kot pojem) je značilno to, da je
prazna (da v njej ničesar ni), pomeni, da »vesolje vseh vesolj« ne more
obstajati v praznini (ga ne more »obkrožati« praznina), ker NEprazna praznina
(nekaj, kar vsebuje »vesolje vseh vesolj«, to NI prazno!) NE obstaja, obenem pa
– ko bi bilo nekaj dejansko prazno, potem ne bi imelo svoje vsebine, svoje
sestavljenosti, svojega telesa, svojih meja, potem tega »nečesa« NE bi bilo,
kajti tisto, česar ni, NE obstaja.
Tako
da, sledeč izkazani smeri, lahko domnevam le o tem, da obstaja neskončnost
različnih vesolj, pri čemer si takšnega stanja ne zmorem predstavljati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar