Komajda
sem zastavil užitek v počivanju, po uspešnem dokončanju novega dela omreževanja
parcele, ko sta prisopihala moja kosmata demokrata…
To, kar
počneš, ni v redu, sta se, družno, jela pritoževati.
Kako da
ne, sem se začudil. Ograja mora biti, bosta, za njo, varnejša.
Omejuje
nama svobodo, krši najine pravice, sta ugovarjala.
Svoboda,
čudna zadeva, sem skušal pojasniti, deležni naj bi je bili le tisti, ki so jo
zmožni odgovorno živeti. Odgovorno do sebe in, predvsem, do drugih…
Odgovornost
je relativna zadeva, je bevsknil Tar, starejši, medtem ko je Tisa hitela
pridodati, da se, iz dneva v dan, uči, s čemer tudi njena odgovornost
napreduje!
Nič ne
bo s tem, se nisem dal, vaju predobro poznam…
Ampak,
se nista dala, po Deklaraciji o človekovih pravicah…
Marš,
sem vzkipel, priznam. Najprej postanita človeka, nato pa se sklicujta na
Deklaracijo!
Kaj pa
drugi, oni pa lahko, sta trmarila. Poglej kaj se dogaja, tu, pri nas, in povsod
po svetu…
Drugi?!
Za te druge, k sreči, nisem pristojen, mi je, celo, malo mar zanje! Je pa res,
da bi tudi zanje moralo veljati načelo »najprej bodi človek, potem šele se na
človekove pravice sklicuj«!
Ma, saj
smo razrešili vprašanje. Ga vselej. Z mojima kosmatima demokratoma vselej
najdem nek dogovor, in smo vsi zadovoljni. Sta pametnejša, krepko, od svojih dvonogih
sodemokratov.
 | |||
| Predmet spora |
 | ||
| Tar, vodja upora |
 | ||
| Tisa, ki napreduje v domiselnosti |
 | |
| Imel sem srečo, dogovorili smo se. In o tej sreči se je, istega večera, tudi na nebu zapisalo. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar