Ko zgodba izzveni…

Vsaki zgodbi, zagotovo, konec se prikaže,

bolj jo mučiš, bolj jo ženeš, prej se bo izpela,

vsaka packa, še najmanjša, ji sijaj umaže,

več je pack, z večjo lahkoto v nič bo izzvenela…

 

Vsaki zgodbi ni te sreče, da veselo poje,

najde se, kar sence meče, in drobovje para,

pa ko enkrat, vse do zadnje, stoči solze svoje,

o ničemer, še o sebi, slišati ne mara…

 

Je veselje čudna voda, bi kar žuborela,

a odnaša, in odnese, ko z dlani uteka,

ko bo zadnja kap v temino neko izpuhtela,

druge ni, ostane tisto, kar le bije, seka…

 

In se spremeni v nasprotje, v svoje ne-veselo,

in preklinja dan ko smela je drugačna biti,

pa čeprav se to drugačno ji samo je zdelo,

ker se znalo je dodobra pod površjem skriti…

 

Ja, so zgodbe, do katerih ne bi smelo priti,

prav nikdar, za hipec samcat, v rokah utvare,

ne bi jih bilo moč kleti, žalosti tešiti,

najbridkejša je resnica boljša od prevare…

Vsega ne vidim…

Vsega ne vidim, vsega ne vem,

a to, kar zmorem, prek glave sega,

pa vse manj me nek čas potem

v dvome spravlja, vse manj bega…

 

Vsak sebi išče svoj odraz,

s traku enakih je nešteto,

sem bil, in bom ostal zgolj jaz,

mi med neštetim nič ni sveto…

 

Jaz zmorem sam, že celo pot,

bi prijalo v dvoje, vem,

a čist, bi čist odšel od tod,

pa na poti smradu ne grem…

 

Vsega ne vidim, in ni nuje,

vsega ne vem, hvala bogu,

vem, kje umazano kraljuje,

in vem kje je začetek zlu…

 

Ne vidim, res, vse svinjarije,

vseh sprijenosti, vseh laži,

a vem – kjer rilec z rilcem v blatu rije,

iskati mi ničesar ni.

Oportuno, oportunisti...

Živali ne poznajo načelnosti, so oportune.

Zaradi oportunistov padajo ideje. 

Če že imam možnost izbire...

Ne zatekam se k sovraštvu, prezir mi je ljubši.

Ne zgolj na oder...

Pot do resnice vodi za kulise.

Zgolj mimogrede...

Nikoli ne zaupaj tistemu, kateri se ti izkaže z lažjo, zahrbtnostjo, »izposojanjem«!

 

"Božja roka"?!

Ne verjamem v »božjo roko«, verjamem v »roki« podzavesti in vesti. Znata biti kruti.

Mala!

Zelo na kratko: tam, kjer lahko škoduješ sebi in drugim, boš ti ubogala mene, v vsem ostalem bom jaz ubogal tebe!

 

In, prosim, bodi prizanesljiva, ker, veš – od tistega, ki te ne želi gledati odraščati v podobi plevela, zelo veliko potrpežljivosti, in živcev, terjaš. Jaz pa živcev, po vsem prestanem, nimam v neomejenih količinah.

Slej ko prej…

Vsak čas se izteče, tu nič ne pomaga

nek žal mi je, ki se prikaže,

kdor samemu sebi pokoro nalaga,

brez nje se nikdar ne izmaže…

 

Kar greš naložiti, to moraš nositi,

ga ni, da bremena ti sname,

če zmoreš, pač, zmoreš, če ne, greš toniti,

ko enkrat hudič v tace vzame…

Solidarnost

V petek je Mala prispela z virozo. Danes sva jo začela solidarno deliti.

Oblakogram

Rdeč oblak, prek širnega neba,

en sam v vsej sivini,

za napačnega vsem velja,

a v soncu kopa se edini.

Kurbenbal

Kjer časti ni, ne sramu,

drek je v dreku prek vratu,

kurbenbal je, sprijen svet,

ki le v smradu zna živet…

 

Ni zadržka, ni pravila,

tam, kjer v gnilem bitja gnila

sebi iščejo radosti,

brez še najmanjše kreposti…

 

Blatu v blatu je lepo,

blato z blatom gre v nebo,

blato blatu se prileže,

bolj smrdi, bolj v blato seže…

 

Kjer časti ni, ne sramu,

kjer še beda je na dnu,

tam za hipec ni iskati,

ne vzeti, ne dajati.

Kjer ni, tam ni

Ni dobro z dejstvi se igrati,

pretvarjati se, si lagati,

se, slej ko prej, tako zgodi,

da ti hudič odpre oči…

pa bolje videti je prej.

 

Kjer ni, tam ni, tam ni iskati.

Ničesar upati, snovati.

Ni res, da prav v vsem dobro biva,

ko se za slabim nečim skriva…

je bolje vedeti to prej.

 

Kjer ni obraza, ki velja,

ki vselej v isto se ravna,

tam ni, ničesar ni iskati,

kar zmoglo bi zares veljati!

Bolje, še kako bolje!

Bolje ob sebi imeti nič, kot obilo niča.

Počasi, drobižek…

Te gledam, drobižek, na krilih veselja,

ko letaš, kot ptica, in smeh te krasi,

ukaz, nepekleč, mi je sleherna želja,

že z rojstvom, ko se zaiskri iz oči…

 

Kdaj bi, če ne zdaj, te crkljal, in razvajal,

ti, z leti, vse manj moj objem bo veljal,

da bi, v podporo, korak ti obdajal,

tolažil trenutke, ko čas te bo žgal…

 

Le kdaj bi ubogal, kot zdaj, ko te žene,

da skupaj živiva veliko srce,

se kmalu navadiš drugače, brez mene,

tako, pač, v življenje nenehno pot gre…

 

Počasi, drobižek, ne bo nič zbežalo,

nebo te počaka, in zvezde na njem,

veliko ne bo, od sedaj, ti ostalo,

življenje ni travnik, dišeč, razcveten…

 

Zdaj vse se kot pravljica lepa ti kaže,

ti svet je igrišče, in dan nasmejan,

a pravljica rada se, zlahka, umaže,

namesto veselja le kup nekih ran…

 

Počasi, drobižek, ne hiti v višino,

naj čim dlje otroštvo brezskrbno ti bo,

prekmalu, prekmalu spoznaš bolečino,

ki sega v drobovje, ugaša oko…

 

Ko zmogel bi, čas bi ti dal na polzenje,

da skoraj po polžje v neskončnost bi štel,

zdaj živi, uživaj, in dihaj življenje,

kasneje nek veter drugače bo vel…

 

Počasi, drobižek, prav vse te počaka,

bi te tudi jaz, a mi ni te moči,

predolgo se v žilah mi tožnost pretaka,

vse bližje je jutro, ki me ne zbudi…

 

Te gledam, drobižek, na krilih donečo,

ne veš kaj mi daješ, kako me topliš,

si up moj, in strah, in rad zbujam ti srečo,

tako kakor ti jo, v objem ko hitiš…

 

Počasi, drobižek, ne bova ujela

vsega, kar lahko bi, preveč mi je let,

uživaj, počasi, prekmalu dospela

boš sama, brez tate, v odraslosti svet…

Pomagam že, pomagam, samo...

Če mojo pomoč iščeš, mi moraš zaupat. Če moje besede zavračaš, ne išči moje pomoči.

Težave…

Težave same po sebi ne obstajajo! Vedno se pojavljajo v odnosu nekoga ali nečesa do nekih objektivnih stanj. V nezmožnosti, tega nekoga ali nečesa, da bi ta stanja bodisi obvladal, bodisi zaobšel.

 

Če zapišem drugače, potem zapišem, da težave ustvarjamo sami, sami si jih porajamo. Pa je skrajno nerodno, takrat, kadar si porajaš neka stanja, ki se v podobah težav izkazujejo, in je še bolj nerodno takrat, kadar iz teh stanj sam ne zmoreš najti izhoda, pač pa, nasprotno – dlje kot se nahajaš v takšnih stanjih, večje so težave, ki (ti) zaradi tega nastajajo. Potemtakem je vse večji tudi razkorak med željo po iti iz težav, na eni strani, in nemočjo za kaj takega, na drugi. Zaradi navedenega niti ni tako težko sklepati, da – dlje kot se nahajaš sredi težav, večje je tudi nezadovoljstvo, prav zaradi tega porojeno.

 

Težave torej poraja naša nezmožnost soočanja z dejstvi, zato je zadeva sila nerodna, zapletena, takrat, kadar se, nezmožen soočanja z dejstvi, podaš reševati težave, kajti tudi težave so dejstva!

 

Ni za rep privlečena trditev, če zapišem, da je pri psihičnih in duševnih okvarah oziroma boleznih že samo obstajanje – velika težava! Tudi takrat, ko so za to obstajanje zagotovljeni vsi potrebni predpogoji, pa se, denimo, ni potrebno spraševati o tistem »od kod naj vzamem«, ali »s čem bom plačal«, kajti v teh primerih obstaja neka konstantna (in vsaj, najmanj) razdvojenost, znotraj istega telesa, razdvojenost, ki ni zmožna iskati nekih srednjih poti, nekih kompromisov, pač pa ločuje samo med »belim in črnim«, »svetlim in temnim«, skratka, samo neke, med seboj izključujoče se zadeve ji pridejo v poštev. Življenje pa ni zgolj ena ali druga skrajnost, pač pa je, nasprotno, nekakšna zmes, mešanica, tako belega in črnega, kakor svetlega in temnega. Pa ko svetlo »kupiš«, z njim tudi »temno« prejmeš.

 

Kakopak, v vsakem normalnem (brez navednic, ker NE mislim na običajnost, pač pa na raz/umskost) obstaja nenehno merjenje, nenehno spraševanje, nenehno izbiranje, v podobah iskanja nekih lastnih ravnanj, ki bodo zdaj eni, kdaj drugič pa drugi strani dajala prednost, pri čemer, ja, absurd, a je dejansko stanje, zmore razumsko bitje odreči se lastni neposredni prednosti, in to naredi izključno radi tega, ker v okviru svojih pojmovanj ne/dopustnega izkaže pravico – moralnemu! Pri čemer, dodaten absurd, zaradi takšnega načina obstajanja, taisto bitje ne čuti nezadovoljstva, kajti zaveda se, da so mu vrednote krepko višje, kot mu je neko lastno ugodje, pa do le-tega dospeva na posreden način – z (samo)odpovedjo nekemu neposredno doseženemu ugodju dospem, posledično in posredno, do drugega, vrednejšega mi ugodja, ker vem, da sem pravilno ravnal!

 

Hudič je, kadar se psihično ali duševno, ali pa oboje, obolelo bitje poda, samo, po lastnih »presojah«, v razreševanje težav, katere samemu sebi povzroča, in katere ga pestijo. Razkorak, ki poraja nezadovoljstvo se povečuje, navkljub vsem trenutkom, v katerih zmore, z določenimi mašili, dospevati do občasnega, kratkotrajnega »zadovoljstva«, bolj praznega, nevrednega, kot ne, pa v bistvu takšna oseba ne počne ničesar drugega, kot da samo sebe potiska vse globje in globje, v vse večje težave, znotraj katerih zmore, niti ne tako težko, priti tudi do stanja, v katerem (temu bitju tako izkazujoča se) brezizhodnost vodi do tega, da skuša prekiniti lasten fizičen obstoj.

Vodna

Ni vode, ki se ne bi umirila, a je vprašanje, če zmore žejo tešiti.

Tvoje solze...

Tvoje solze sem, ko še nisva bila skupaj, spoznal. V drugo me ne bodo ganile.

Zgolj predstava

Baje je življenje nekakšna predstava,

predstava pa mora nenehno naprej,

izkazane vloge čas več ne priznava,

v pozabo gre hitro, če ne celo prej…

 

Odbrenkaš, kar v brenkanje dano bilo je,

za hrbtom ostane, kjer oder živi,

ne moreš drugače, ne da se na dvoje,

je treba naprej, če nazaj moč ti ni…

 

Zamahneš z rokó, kaj potem, več ne šteje,

kaj štelo bi ti, kar, za hrbtom, umre,

v spominu, morda, za nek hipec, ogreje,

če ni, da mrcvari, trpinči, in žge…

 

Ja, takšna je sreča, za hipec vztraja,

zato, da le žgala bi, ko je več ni,

zaman, kdor po srečo se tjakaj podaja,

kjer oder po svoje predstavo vrti…

 

Za srečo živeti je treba imeti

vsaj dušo, ki poje, in solze pozna,

in tudi srce, ki živi, da sme greti,

da zvezde ne klati s prostranstva neba…

Tako, Malo…

… spet sedim, ob kavi, za tipkovnico, in ti sporočam, da je – obljuba izpolnjena! Resda je nikoli slišala nisi, pa o njej ničesar ne moreš vedeti, a sem jo izrekel. V sebi, sem jo izrekel, zgolj. A tudi takšna šteje. Še kako šteje, tam, kakopak, kjer beseda nekaj velja! Samo tam, ker, veš – tam, kjer besede v prazno letijo, tam, nikoli, ničesar ne išči, ker ne boš našla, ničesar, omembe vrednega. Ker tega, vrednega, preprosto, ni!

 

Da, tudi na tretjo teraso je odprta pot! In je prehod, po celi dolžini, očiščen, pa – kjer je bilo žagati, je odžagano, kjer kositi, pokošeno. In sta tudi motorka in kosa danes prišli na svoj račun, čeprav se je tudi lisičji rep vrtel, in to tako vrtel, da, verjemi, dobro čutim…

 

Predstavljati si ne moreš, kako sem se nasprehodil po bregu! Je bilo potrebno tudi pospraviti. In – mreže na prvi kup, les za ogrevanje na drugega, pokošeno na tretjega, na četrtega pa odpadno vejevje in steblovje. Samo za to, da sem orodje nazaj, k hiši, spravil, sem moral trikrat gori-doli…

 

Kakorkoli že, utrujen, resda, a zadovoljen! Malček me sicer motijo neke bodice in trni, kateri so se mi, kljub rokavicam, v dlaneh, in v prstih, naselili, a so krepko manj moteči, ti trni, in boleči, od tistih, ki so mi bili globje, do samega dna globine, zasajani. In se, še vedno, zasajajo. Na mojo »srečo« na izjemno »uvideven« način, da, »uvideven«, lahko bi celo zapisal, da na »ljubeč« način, tisti »do zadnjega diha« način. »Ljubeč«. Čeprav… pozabiva, na to, zdaj, in tukaj. Pustmo stat, bi dejal Iztok, pustmo stat…

 

Komaj čakam, da jutri prispeva domov. In da vidim, ter gledam, tvoj žareč obraz, nasmeh na njem, razvlečen med ušesoma, in iskrice, v tvojih očeh, ko ugotoviš, da je tata povečal tvoje igrišče. Občutno povečal. Že res, da se, to igrišče, nahaja v nekem zakotju, sila bednem zakotju, v katerem tvoj, še bolj beden, tata živi, a si, kljub temu, zadovoljna, tudi kadar si tu. Ja, glasno je slišat tvoje zadovoljstvo, tvoj smeh, sijoče videt tvoj obraz!

 

Pač, očitno nisi prezahtevna, nasprotno, si z majhnim zadovoljna. Pa ti celo tata, butec, beden butec, in njegovo še bolj butasto srce, zadoščata, za pesem, da v tebi poje! Res te ne razumem – kako, za vraga, ti je to lahko dovolj, ko pa je tatino srce, od nekdaj, v okvari, z napako, in drugega, kot samo to, da zmore imeti rado, zares rado, ne zna?!

 

Čudno si, dete moje milo, popolnoma čudno! A, kljub temu – Seronja moj lepi, mili, dobri, rad te imam!

Ti, ti Albert!

Albert, veš, da si butec? Pametni so ja – pametni!

Uš z ušjo

Uš z ušjo le zna živet.

Uš le uši je ves svet.

In ljubezen, vse, kar šteje,

kar srce ušivo greje.

 

Uš obstaja. Uš živi.

In povsod jih mrgoli.

Jim ušivo je – ušivo,

bolj je rajsko, bolj smrdljivo!

Potemkinova vas

Kdor mi z nehvaležnostjo vrača, naj v nehvaležnem srečo išče.

 

V moji postelji ni prostora za cesto, krog mize gnoja ne nalagam.

 

Kadar sprejemaš vse, kar ti je dano, ti prav nič vrednega ne more biti.

 

V nevrednosti je le nevrednosti vredno.

 

Ves svet je Potemkinova vas. Za bliščem fasad beda niča.

Za razliko od tebe

Samo enkrat živim. Pa gledam, kako to počnem.

Nekaj je narobe s teboj...

Kadar se z grdim izkazujem, z veseljem, in zlahka, drugačen od grdega biti ne morem.

 

Kadar vame pljune smet, si štejem v čast. Na srečo me zvezde ne pljuvajo.

 

Lahko me bodo označevali za čudaka, bedaka, a smradu mi ne bodo mogli očitati!

 

Smejim se jim, ki hoditi ne znajo, a bi me hoje učili.

 

Praviš, da si moralen, načelen. In ti je živetje lepo. Nekaj je narobe s teboj!

V prazno naloženo...

Naj imajo svoja živetja. Nikoli me niso vlekla. V prazno.

 

Kadar ti je nekaj vredno, se za to potrudiš. In s tem živiš.

 

V početju zmore biti krepko več veselja, kot v spočetem.

 

Kjer ne šteje pot, pač pa cilj, je vprašljiv vsak korak.

 

Nikdar do sreče ni dospeti, če sreči ne, kar je imeti.

Smešno

Prav smešno, do vraga, kako se vrti,

ko krog svoj zastaviš, v neskončnost se zdi,

pa snuješ, in delaš, nenehno hitiš,

in z vsakim korakom minevaš, puhtiš…

 

Vse, čemur je priti, te bolj veseli,

v rokah običajna nevrednost leži,

nenehno premalo, nenehno bi več,

in z vsem tem nenehnim le vodi te preč…

 

Ni časa, da v času za hip bi postal,

srce mu namenil, in dušo vanj dal,

da potok, šumeče, in ptica z neba,

popelje te tja, kjer dovolj je vsega…

 

Prav smešno, do vraga, a vsak nov korak,

v nenehnem stremljenju, spreminja se v zrak,

in dlje kot je priti, ti manj je v dlaneh,

če ni ti radosti v samih poteh…

 

Vse bolj krog se krajša, ko v konec brzi,

za hrbtom nešteto zgolj praznih je dni,

ne da se dospeti do sreče nikdar,

če ti že dospelo nevredna je stvar…

 

Nenehno ti nekaj poraja želje,

medtem ko v prazno po svoje krog gre,

in potok odteka, se ptica spusti,

ničesar ni videt, ko zreš v dlani…

 

Prav smešno, do vraga, kako se vrti,

zato, da mineva brez slednje sledi,

pa prideš do konca, in jutri več ni,

za hrbtom pa prazno, le prazno leži.

»Kaj bodo mislili o tebi…«

Kar nekajkrat sem že doživel, to, da mi je bilo zapisano vprašanje izrečeno. In, priznam, vselej se, ob tem vprašanju, znajdem v zagati, ker…

 

Kaj bodo mislili o meni tisti, ki so enako miselno »zmožni«, kot je tisti, ki mi to vprašanje zastavi, ali pa – kaj bodo mislili tisti, ki miselno so zmožni, a jih spraševalec sploh pozna ne, pa niti slučajno ne more vedeti o tem, kaj bodo – mislili o meni…

 

Za prve, odkrito, mi je popolnoma vseeno! Naj mislijo, kar želijo. Predolgo, dokler jih nisem spoznal, sem se, tu in tam, z njih mnenji zmogel tudi obremenjevati, zdaj mi je popolnoma vseeno glede tega, kaj neumnost misli o meni! Naj, karkoli želi!

 

Tistih drugih, ki ne sodijo v povprečje, daleč od tega, sem nekaj srečal. Kar nekaj. Nisem dobil vtisa, da bi karkoli napačnega, meni neugodnega – o meni mislili. In to mi povsem zadošča.

 

Kadar določene zadeve pojasnjujem, argumentirano, in kadar v povrat prejmem ta »kaj bodo mislili o meni«, zato, pač, ker govorim, kar govorim, takrat takšnega vprašanja nikakor ne morem šteti za upoštevanja vreden ugovor, kaj šele za to, da bi mi bil v podobi nekega argumenta, s katerim bi se podajalec vprašanja soočal, zoperstavljal mojim trditvam. Namreč…

 

Kar nekaj je bilo, posameznikov, na tem butastem planetu, ki so trdili popolnoma drugače, kot je trdila bebava občost, in katere je taista bebava občost imela za neumne, celo nore, a je čas pokazal, da – so ti posamezniki IMELI PRAV, dočim je občost, kakor to vselej, in nenehno, počne, izkazovala zgolj lastno NEZMOŽNOST RAZUMEVANJA, in, posledično, LASTNO NE-VEDENJE!

 

Tako da – kaj bo kdo mislil o meni, glede tega mi je zares tako vseeno, da mi bolj vseeno biti ne more!

 

Kaj praviš, Albert, si tudi ti (bil) mahnjen, ker si o neskončni neumnosti občestva trdil?!

"Vsi vse vemo..."

Povprečje = občost = absolutna večina = mentalna beda = neumnost = NErazumskost.

 

Njihov »vsi vse vemo« je kretenizem prve vrste, in glede vedenja, dejanskega, o dejanskem, bi bil zapis pravilen: Vsi ničesar ne vedo, vedo redki, izjemno redki posamezniki!

 

Mislim, da je o tem nekaj »malega« tudi zgodovina že povedala, o tem, kako »vsi vse vedo«.

Naučiti se ponavljati, nekaj, karkoli, NI enako kot vedeti o tistem, kar ponavljaš!

Vse nelogično…

Vse, kar je nelogično, ne more biti resnica, nikoli!

Celotna Narava, v katero, mimogrede, sodijo tudi družbeni odnosi, temelji na določenih zakonitostih, in te zakonitosti so – čista logika!

 

Prav radi tega, ker so zakonitosti logične, jih je RAZUMU oziroma LOGIKI moč razumeti, do njih prodirati, jih »odkrivati«, spoznavati, ugotavljati… v podobi pravil, zakonov, nekih dogajanj, ki se, v enakih okoliščinah VEDNO na enake načine izkazujejo. Vedno!

 

Neumnost, v katero sodi tudi »norost«, logike NE premore, NE premore razuma! Zato se neumnost izkazuje s tistim svojim »po svoje«, v okviru katerega vsakdo »po svoje« vidi, »dojema«, in »ve«. Kakopak razen v primeru čutnim zaznavam dosegljivih stvari, in stvari, pri katerih je stvar okusa tisto, kar odnos do njih opredeljuje in izkazuje.

 

NI čevljarske, mesarske, trgovske… logike, NI. Obstaja ena sama logika, vse ostalo je zgolj posledica zlorabljanja besede logika, ki, mimogrede, ni edina, katera, kadar se v »rokah« neumnosti znajde, zmore, vsakokrat »po svoje« o načeloma istem govoriti na popolnoma drugačne načine!

Račun

Vse, prav vse, kar v življenju se počne,

na račun nekakšen ti, gotovo, pride,

da poplačaš, kar storiš, prav nikdar ne ubežiš,

ni odloga, v plačevanju dolg poide…

 

Vse, prav vse, dokler čas ti ne zamre,

v obračunu nekem se, gotovo, piše,

bolj plačuješ, več ostaja, več ostaja, da razkraja,

šele zadnji dih do konca dolg ti zbriše…

 

Vse, prav vse, vsak korak, ki vodi te,

zabeležen je, in ni mu moč uiti,

ne pomaga ti bežanje, ne pomaga ti kesanje,

ko odloči se, da krene mir kaziti…

 

Vse, prav vse, kar v življenju se počne,

za teboj prav rado še nek čas ostaja,

da v lepem ti posveti, za grdo te gre prekleti,

in nad zarod tvoj enako se podaja.

 

Ko bi imel na razpolago »tehniko«, delujočo, seveda, bi jo zdajle že snemal…

Utrujen…

Večer. Že mrak leži.

Tihoto psa kazita,

nenehno se jezita

na nek kdo-vedel-bi…

 

V peči nič ne prasketa.

Srce ji, v hladu, speče,

brez ognja, in brez sreče,

ki se s toplino vsa razda…

 

Roké, nogé boleče,

in križ nič ne odlaša,

prav pridno se oglaša,

pod nos mi leta meče…

 

Utrujen že, utrujen, star.

Me k tlom tiščijo pota,

na njih nenehna zmota,

ki meče ves moj čas v nemar…

Veš, kaj je – smešno?!

Ti povem? Smešno, celo sila smešno je to, da sem – edini, ki te lahko v red spravi, še več, sem edini, ki te lahko, znova, v življenje popelje! Drugega ne vidim, nikjer. In ga ne morem videti, ker ga ni. In ga ne bo. Nikoli. Vsaj v tvojem prostoru in času ne, celo v nekem širšem prostoru, takšnega, ki bi v sebi združeval vse tisto, in tako, kar, in kakor, združujem jaz.

 

Ja, dopuščam, da se ti trditev zdi neumna, domišljava. Ni sile, vajen, tega, da me ima prav domišljava neumnost za neumnega, in domišljavega, čeprav…

Za razliko od te neumnosti, sem kar nekaj krepko, krepko, in še bolj krepko zmožnejših spoznal, od povprečja, in marsikaj so premogli, v sebi, marsikaj zmogli, a da bi se izkazovali z vsem, s čemer sem se jaz, tebi, že, kar dolgo, izkazoval, ne, takšnega pa, med njimi, niti slučajno nisem srečal. Če drugega ne, jim je krepko pešalo na področju umevanja mišljenjskih značilnosti, in še posebej na področju umevanja psihičnih stanj.

 

Res je, edini. Ni zanimivo? Tako zanimivo, da utegne celo smešno biti?! Če ti je, potem se smej, na glas, krohotaj se, jamčim, ne boš dolgo čakala, ko te bo volja do krohotanja, do smeha, minila…

 

Ko sem razmišljal o tem, sem se spomnil, kako si mi, nekoč, pripovedovala o dveh, ki sta stala, sedela, na veji, katero sta – žagala! In, kakopak, njun podvig se je končal tako, da sta telebnila na tla.

Ob pripovedovanju si se smejala, in njuno početje označila kot ne samo neumno, pač pa dobesedno butasto. In tudi je, bilo, celo na smeh goneče butasto. Še več, moraš biti dobesedno idiot, da pod lastnimi nogami vejo žagaš, čeprav...

 

Če si se že zresnila, od prejšnjega smeha, temelječega na moji trditvi o meni-edinem, potem, te prosim, če mi lahko poveš, to – kaj pa ti počneš, če ne tega, da, na enako butast način, žagaš vejo, na kateri edini lahko dospeš ne samo do obstajanja, pač pa tudi do življenja?!

 

Saj veš, kaj pojmujem pod besedo obstajanje. Biti, dihati, obstajati, pač. Hoditi v službo, plačevati položnice, jesti, piti, seksati, početi tisto, kar zmore vsaka žival, početi, dokler obstaja. In kar si počela že v neki svoji daljni preteklosti, in kar počneš sedaj. Čeprav…

 

Tudi to obstajanje naj bi bilo zadovoljno, potemtakem naj ne bi vodilo do tega, da zaradi njega roko nad samega sebe dvigaš, medtem ko – si jo ti dvigovala, v tistem daljnem nekoč. Ja, ne samo dvignila, enkrat, pač pa dvigovala. In jo boš spet…

 

Življenje pa – uh, kako daleč je življenje od nekega golega obstajanja! Življenje so neke vsebine, do katerih ne dospevaš na tržnici. Pravzaprav večina do teh vsebin nikoli ne dospeva, še pozna jih ne.

 

Da, vidiš, oboje, tako zadovoljno obstajanje, kakor tudi zadovoljno življenje, si imela, kar nekaj časa. Vse od nekega decembra 2011, pa do takrat, do tistega dne, ko je Malčica na svet prispela…

Ne, ni ona kriva, za to, da tudi porode, oziroma rojstva, med sprožitelje uvrščajo. Ni, Mala ničesar ni kriva, čeprav bo plačevala, vse svoje življenje, za – tvojo krivdo!

 

Upam, da ti je bilo branje tega zapisa v zabavo. Ne želim te v slabo voljo spravljati, nikakor, do razmisleka, priznam, bi te hotel, a kaj, ko vem, da – kdor vejo, na kateri sedi, žaga, ni najbolj primeren za razmišljanje!

Malo, uspela sva!

Toliko, da sem kavo skuhal, namesto zajtrka ali malice, in pred kosilom oziroma večerjo – ne morem jesti, kadar sem utrujen, trenutno pa sem malodane crknjen, od utrujenosti – in toliko, da sem se znebil preznojenih oblačil, pa sem sedel za tipkovnico, da najprej nekaj vrstic tebi, kasneje pa še mami, zapišem…

 

Da, uspela sva! Že v petek boš, zagotovo, lahko, ne da bi prek stopnic hodila, dospela tudi na prvo in drugo teraso! Resda moram še ostanke robidovja, in ostalega šavja, ki je raslo v ograjo, pokositi, a je to, v kolikor kosa ne bo nagajala, malenkost, v odnosu do narejenega…

 

Sicer sem nameraval še več narediti, pa tudi do tretje terase pot odpreti, a kaj, ko…

Spal sem samo tri ure, pa sem zjutraj malo dlje potreboval, da sem, ob kavi, »k sebi prišel«. In v nabavo sem šel, kar mi je tudi dve uri, vsaj, vzelo. A imava sedaj vse potrebno doma, pa glede tega nobene skrbi ni, obenem pa…

 

Marsikaj sila preprosto deluje, preden se lotiš delati. Veš, tista ograja, stara, katero so že prejšnji lastniki postavili – ko smo delali terase, je bagerist spodnji del te ograje, po vsej njeni dolžini, z zemljo zasul. Predstavljati si ne moreš, koliko raznega koreninja se je, skozi mrežo, razraslo. Pa je bilo veliko odkopavanja, in žaganja, pa, spet, koplji, žagaj… da sem s težavo voljo zbral, da sem vztrajal. Zaradi tebe. Pravzaprav zaradi sebe, ker sem se tebi namenil veselje pripraviti, da v njem tudi sam do njega dospem… in je, sedaj, krepka večina ograje, namenjene odstranitvi, na tem, vmesnem delu, dobesedno iztrgana iz rok matere Narave!

 

Kakorkoli že, odstranjeno mrežovje je lepo zloženo na garaži, v čakanju, da Cigo pride po staro železo, dočim so vsi stebriči in prečni deli, leseni, zloženi pod streho, čakajoči na to, da se še nekaj malega nabere, preden se lotim tega, da nabrano v drva spremenim.

 

Ja, komaj čakam, da tvoj obraz vidim, ko se bova podala na najino delovišče, kamor, vsaj zadnje čase, rada zahajaš, pa ko boš zagledala to, da ti je – pot, v neko, vsaj tebi, mali, širjavo, odprta! Potem pa…

 

Ja, tudi to je v opisu del in nalog, tatinih – teci za Drisko, in pazi, da se, prek nabrežine, na nižje ležečo teraso ne zvrne, skotali…

 

Rad te imam, serasto moje bitjece, natanko toliko, kolikor imam tudi ostale tri, rad, do neba, in še dlje, čeprav vsakega na njemu ustrezen, poseben način.

 

Jutri potemtakem košnja, obenem pa bom skušal tudi s tretje terase odstraniti prepreko. Že res, da radi tega ne bom pospravil, v hiši, in bova, pač, teden dni preživela v družbi nekaj pajčevin, in njih lastnikov, a naju to ne bo motilo, vem. Imava rada živalice, v kolikor niso – živali?!

Uživaj, uživaj…

Uživaj, če ti že užitek je dan,

se že, vsaj za ščep, umiriš,

takrat pa podaš se iskati zaman,

kar zdaj poteptati hitiš.

 

Ker tisti tvoj »dom moj je tam, kjer si ti«,

že dlje je brez neke osnove,

se bolj kaže tam, kamor se ti mudi,

brez prav vseh zadržkov, v nečednosti nove.

 

In tisti »do zadnjega diha s teboj«,

oprosti, nesramno se sliši,

mi ni, da bi bil le od stotih nek tvoj,

da smrad se naseli mi v hiši.

 

Ja, tebi, morda, vse to čudno se zdi,

češ »trpi, če rad me imaš«,

oprosti, a tam, kjer srce res živi,

ne tolčeš, ne mučiš, ne žgeš, ne teptaš!

 

Uživaj, če ti že užitek je dan,

prav smešno, a pelje v trpljenje!

Imela si svet, ki ti prej ni bil znan,

imela si zvezde, imela življenje.

Vražja sreča

Spet vražja sreča, noč nespeča, misel se vali,

hudičevi so kremplji dolgi, sploh jim konca ni,

pa se mi kaže, ko se laže, zroč mi v oči,

v srce mi rije, da izpije zadnjo kap krvi…

Ko srečaš vraga, ne pomaga, vselej bo ostal,

da bo pokvaril, in mrcvaril, v dno še razdejal,

preveč mu prija hudobija, bit ne zna vesel,

če se do kraja ne podaja, da bi strl, zmlel…

So upi prazni, vsi porazni, vražji lik smejoč,

obraz jebade in naslade, in vonj nemogoč,

ga ženem stran, naj gre, hudič, do pekla, in še dlje,

a vrag ostaja, da razkraja, da me v dušo žge!

Pred jutrom

Pred jutrom se misel poraja.

Prav nič ni hvaležna, prav nič ni vesela,

pa ne bi plesala, in ne bi zapela,

le grize, razjeda, razkraja…

 

Do konca izrabljen, iztrošen, izžet.

Očitno je teknilo moje življenje.

Vsa moja snovanja, in sanje, stremljenje.

Čemu ne bi vzel, kdor poda se vzet?!

 

Čemu bi iskreno, kjer podlost uspeva?!

Čemu v obraz, ko za hrbtom leti?!

Čemu ne bi vrgel, preprosto, v smeti,

ko vidiš, da ti vsa korist že mineva?!

 

Ja, misel, nemarna zadeva.

Prelepo spoznanje. Zanj sploh ni besede.

Ko v rokah praznine, ničevosti, bede,

v zaman ti življenje mineva!

Sila preprosto...

Besede, ki o grdih ravnanjih pričajo, ne morejo biti lepe. In grda ravnanja si lepih besed tudi ne zaslužijo.

Naj ti bo…

Naj ti bo, kot hoče biti,

v niču, z ničem, hladen nič.

Mi hudiča ni častiti,

v tebi pa živi hudič!

 

Goni se, kot se ti hoče,

goni, goni kot žival!

Resda v meni vse se joče,

a nekako bom prestal.

 

Ti že veš, kaj ti je vredno,

blatu ni letet v nebo.

A ko ti bo najbolj bedno,

blato naj ti da rokó!

 

Ja, lepo, naj ti prodira,

v praznino, vsak prašič!

To, da V MENI VSE UMIRA,

NE POMENI TI prav NIČ!

Malo, še več veselja bo…

Ja, dete, milo, zlato, dobro, danes sem zastavil, in uspelo mi je, vzdolž celega brega, ki nad prvo teraso leži, odstraniti ograjo. Tako da bi lahko že sedaj, načeloma, z najinega delovišča dospela na trato, ležečo tik pod drugo tatinolilino hiško. Ne da bi zaradi tega hodila naokoli, in po stopnicah. Načeloma, kajti…

 

V prihodnjih dveh dneh nameravam še nekaj ograje odstraniti, čim več, kolikor jo je, zaenkrat, v odstranjevanje namenjene, pa da boš lahko, že v petek, ko prideš, tudi na prvo in drugo, če bo po sreči, celo na tretjo teraso dospela, z najinega delovišča. Da ti povečam površine, ravne, na katerih se boš lahko sprehajala, raziskovala, tekala. In bo tvoj smeh donel, jaz pa ga bom, po koščkih, »kradel«, da mi bo za gorivo, za to, da sploh sem, da sploh še zmorem biti. Mimogrede…

 

Kar nekaj svežih krtin čaka. Na tvojo kapko, in kanglico, ter predvsem na tvojo vnemo. Ja, tudi pralni stroj je v pripravljenosti, vedoč, da je potrebno vse, kar imaš oblečeno, dati v pranje, ko se z zemeljskimi deli izkazuješ… in, marsikdaj, tudi sicer.

 

Kakorkoli že, jutri nadaljujem, čeprav, veš – jutri tata »praznuje«, enega od štirih »prelepih«, ja, svojih »praznikov«. Bi jih bilo sicer pet, a kaj, ko je tata pozabil datum, dan, v katerem je svoje besede vzpodbude na nek blog pripisal. Butec! Da, prav si prebrala, tvoj tata je butec, gromozanski butec! Ne verjameš? Beri do konca, morda ti bo lažje verjeti…

 

Jutri, potemtakem, delovno »praznujem«, v kolikor bo vreme zdržalo, in v kolikor neka višja sila vmes ne poseže. In v sledečih desetih dneh, da, samo v desetih dneh, se bodo odvili vsi moji »prazniki«. Pravzaprav gre za obletnice nekih dogajanj, katera sem imel čast doživeti v vsega desetih dneh, minulega leta. V desetih dneh, v katerih sem izvedel marsikaj, če ne vsega, o tistem, o čemer bi raje videl, da ga sploh bilo ne bi!

 

Ja, dete, v desetih dneh sem izvedel, da mi je bilo poprej, več kot deset let, za to, ker sem verjel vsaki besedi, ker sem brezmejno zaupal, ker sem pomagal, podpiral, vlekel in izvlekel, predvsem pa zato, ker sem imel zares, povsem nesebično rad, vračano, poleg tistega iskrenega, kakopak, katerega niti zmorem, niti želim zanikati – z lažmi, zahrbtnostmi, z nečednostmi, takšnimi, za kakršne upam, da niti slišala ne boš o njih, kaj šele doživela jih! V desetih dneh sem izvedel, da sem deset let živel pravljico – v svinjaku! Ali pa s svinjakom, ne vem, katero od obojega je pravilneje.

 

Kakorkoli že, ti, moji »prazniki«, so enkratne narave. Ne želim jih nikomur, niti tebi! In – letos jih »odpraznujem«, potem pa nikoli, nikoli, nikoli, tisočkrat, in še več, nikoli več. NI-KO-LI!

 

Da, drži pesti, da vreme zdrži! Jaz pa, obljubim, bom vse svoje moči vpregel, da ti bo še več površine dane na razpolago. Resnici na ljubo se tega tudi bojim, malo, ker nenehno letam za teboj, da se ti kaj ne bi pripetilo, pa se zavedam, da s tem svojim početjem, ko ti širino ustvarjam, svojim nogam, in križu, nikakršne usluge ne delam. A kaj, ko je tvoj tata butec, pa se zaveda, tega, da – kadar imaš nekoga rad, takrat ti je njegovo zadovoljstvo pomembnejše od lastnega!

Na lepem svetu

Na tem lepem svetu, ki z ničem se kaže,

da maže, po vrsti, prav vse, kar lahko,

na svetu resnice, ki, zlahka, se laže,

v čistem kazati se sme le nebo…

 

Na tem lepem svetu goltave prikazni,

ki žene v nazaj, le v lasten propad,

ni moč ubežati, nikakor, ti kazni,

za to, zgolj za to, ker imeti znaš rad…

 

Na tem lepem svetu, kjer pravljice mrejo,

medtem, ko želijo, kar dano jim ni,

na tem lepem svetu nikakor ne smejo

živeti globoke, in tople oči!

Nisem žival

Nenehno, nenehno o tem se sprašujem,

čemu mi je biti, čemu mi trpeti,

v iskanju odgovora vsak dan kljubujem,

temu, čemur pravijo, oni, živeti…

 

Zato sem, da žrem, da pijem, občujem,

zato, ker, pač, sem, ker mi dano je bit?!

Ne, ne, sem v svetu popolnoma tujem,

pa zmorem ga s samim seboj le kazit!

 

Saj nisem žival, da živalsko bi gnalo,

so misli mi dane, da iščem poti,

da skušam vsaj seči, za hipec, vsaj malo,

do tja, kamor njim nikdar segati ni!

Kaj, ko bi enkrat že ugotovili...

Znanost – človek ni nastal iz opice, »človeštvo« je nastalo iz bratranca šimpanza.

Vsakdo "po svoje"...

V svetu ničevosti je greh biti ne-oni. V malem svetu človeka je ničevost greh.

Malo moje, ljubo, milo!

Samo enkrat živiš, in zato je potrebno živeti tako, kot ti najbolj prija. Prepričanje, s katerim se malodane vsi izkazujejo…

 

Narobe, Malo. Tako narobe, da bolj biti ne bi moglo!

Ja, res je, enkrat samkrat živiš. Pravzaprav ti je zgolj živetje, obstajanje dano, za samo življenje pa mora vsakdo poskrbeti. Sam. S seboj, s svojimi ravnanji, s svojimi izkazovanji, s svojimi zmožnostmi.

 

Življenje, dete moje, ni obstajanje. Obstajanje je zgolj predpogoj življenja. Njim, večinskim, pa je obstajanje končni dosežek.

Vse kar obstaja, potrebuje neko svojo hrano, potrebuje neko svojo varnost, potrebuje, skratka, okoliščine, znotraj katerih zmore, in sme, obstajati. Vse. In vse, kar obstaja, hiti v največji možni meri te okoliščine izrabljati, sebi v prid, v lastni nezmožnosti, da bi tem okoliščinam vračalo, da bi te okoliščine spreminjalo. Ja, tudi znotraj teh okoliščin je tisto, kar hoče obstajati, pa nikakor tega ne zmore v zadovoljstvu doseči, v nenehnem boju, v katerem slednja posamičnost sebi terja, in jemlje, na način, da taisto drugim onemogoča, odvzema.

 

Človek, sončece moje zlato, je v drugačne namene porojen! Ne v sebičnost, ne v neuvidevnost, ne v goltavost!

Človek ni porojen v to, da samo izrablja okoliščine, pač pa predvsem v to, da jih spreminja, da jih, vsaj skuša, takšne narediti, da bodo celoti, vsem, zagotavljale čim bolj nemoteno obstajanje. Ja, obstajanje, kajti – za življenje mora vsakdo sam poskrbeti, v kolikor ima s čem, kakopak.

 

Samo enkrat živiš. Res je. Vsemu je usojeno samo eno živetje, vsemu. Tudi kamen, ki se od skale odkruši, zato, da se v pesek drobi, in v mivko, pa da se potem spet v skalo tvori, in nek, tozadevno svoj, krog vzdržuje, da, tudi kamen, katerikoli, nikoli več isti ne more postati. Nikoli. Potemtakem…

 

Če je porojeno, vse, na tem svetu, v podobah posamičnosti, v podobah, katere naj bi, vsaka na svoj način, o nekih, vsaj obrobnih, drugačnostih govorile, potem naj bi, bržčas, veljalo to, da – če si, vsaj v malenkostih, nekaj zase, nekaj, kar nič drugega, nihče drug ni, potem je velik greh, kadar živetje preživiš natanko tako, kot ga preživi vse ostalo. Kot ga preživi kamen, cvet, drevo, srna…

 

Veš koliko kamnov je že živelo, na tem svetu? Koliko cvetov je že cvetelo, in odcvetelo? Veš, koliko dreves je raslo, da so do svojih smrti dospela? Koliko srn, ne nazadnje, koliko teh, katerim je njih biti smisel njihovega bivanja, je že tlačilo ta planet? Nešteto! Da, nešteto! In veš, morda, kaj je za vsem tem ostalo? Poleg nekih kamnov, in vse bolj zbledelih napisov na njih? Nič. Popolnoma nič! Le neko potomstvo, za katero dobesedno vse, kar obstaja, od kamna naprej, zmore poskrbeti. Nič!

 

Res je, Malo, svetlo moje bitjece, enkrat samkrat živiš. In zato, prav zaradi tega, ti mora biti bolj pomembno to, kar iz svoje zmožnosti obstajanja narediš, to, da iz svojega živetja do življenja dospeš, kot to, da v prazno, v zaman, da dobesedno v nič obstajaš, in da to čim dlje počneš. Da, krepko bolj bi ti moralo, in naj ti bo, biti pomembno to, KAKO živiš, kot tisti KOLIKO, časa, boš obstajala, hiteč proti neizogibnemu koncu. Pa…

 

Če že nisi porojena kot kamen, neka roža, neko drevo, srna, ali katerikoli od teh da-mi-je-čim-lepše, potem skušaj, v čim večji možni meri, slediti svoji zasnovanosti, stremeti k temu, da se drugače, od vsega ostalega, izkazuješ, da se izkazuješ kot – človek! Kateremu ni namen zgolj biti, pač pa krojiti. Kateremu goltava sebičnost nikoli ni vodilo, nasprotno, mu je tuja, nesprejemljiva.

 

Da, Malo, samo enkrat živiš. In samo eno ime, en obraz si, ob rojstvu, prejela. Pa skušaj paziti, na to svoje ime, in na svoj obraz! In ravnati tako, da ne zamažeš, da nikoli ne dospeš niti do pomisleka o tem, da je svet s teboj popolnoma enak, kot je z vsemi ostalimi. Da nikoli ne podvomiš v to, da si z drugačnim namenom porojena, kot je namen, s katerim je porojeno kamenje, rastje, živalstvo.

 

Pijem malo, a dobro. Na prvi pogled trditev, ki v to moje zapisovanje ne sodi. A sodi, pa še kako sodi! Ta trditev namreč izpostavlja dobro, mu daje prednost, pred količino popitega. In tudi živetje je zgolj neka danost, v pitje, v izpitje dana. Naredi iz svojega živetja življenje! In obstajaj, kolikor je, pač, potrebno za to, da boš s svojimi nekimi zgodbami izpričala to, da nisi, še zdaleč nisi takšna, kot so vsi tisti, ki se, v malenkostih, omembe nevrednih, resda razlikujejo med seboj, vsebinsko gledano pa so vsi, brez izjeme, tako enaki, da bolj biti ne bi mogli. In le del gmote tistih – za katerimi nič, ampak prav nič ne ostaja! In…

 

Če nič ne o(b)stane, za tvojim časom, povej – čemu potem sploh si?!

Narcise

V sončevem spevu, v njegovih dlaneh,

narcise goreti hitijo,

razdajajo sanje, in svoj krhek smeh,

v razdajanju še odcvetijo…

 

Prav vsaka po svoje, enako obenem,

v dan, kot jim dano je iti,

s pogledom jih božam, in z njimi vred venem,

ko mislim hitim se deliti…

 

V sončevem spevu, pod nebom živetja,

zdaj tu, prav nič več hip zatem.

Obilo kamenja, in bolj malo cvetja,

je sojeno mojim potem.

V dalji dete

V dalji neko dete sanja,

v sanjah se sladkó smeji,

nosijo ga potovanja,

v neke čudežne smeri…

 

Tja morda, kjer breg zeleno

v radosti korak mehča,

kjer iz popkov razcveteno

zna dišati do neba…

 

Kjer gugalnica sameva,

čakajoč veselja čas,

kjer ves dan v šir odmeva,

dobre volje, smeha glas…

 

Tja, morda, kjer sova poje,

ko čez dan poleže noč…

Sanja, dete, milo, moje,

moje sonce, moja moč.

Kot dim v nebo

Dovolj mi je bede, dovolj mi je dreka, dovolj mi ničevih nravi,

na svetu le redke so čiste drobtine, le redke so čiste poti,

in prej kot spoznaš ga, prej nehaš živeti, pa trudiš se, rineš, bentiš,

tolažiš se s srečo, neumno do kraja, češ – dobro, da sploh še stojiš…

 

Dovolj mi za hrbtom, dovolj mi laganja, dovolj mi nesnage, smradu,

očitno napaka me je kaznovala, očitno sploh nisem od tu,

pa ni mi drugače, kot dejstva sprejeti, v čakanju na to, da spuhtim,

in da, ko me plamen v objem svoj vzame, kot dim v nebo poletim.