Ti
povem? Smešno, celo sila smešno je to, da sem – edini, ki te lahko v red
spravi, še več, sem edini, ki te lahko, znova, v življenje popelje! Drugega ne
vidim, nikjer. In ga ne morem videti, ker ga ni. In ga ne bo. Nikoli. Vsaj v
tvojem prostoru in času ne, celo v nekem širšem prostoru, takšnega, ki bi v
sebi združeval vse tisto, in tako, kar, in kakor, združujem jaz.
Ja,
dopuščam, da se ti trditev zdi neumna, domišljava. Ni sile, vajen, tega, da me
ima prav domišljava neumnost za neumnega, in domišljavega, čeprav…
Za
razliko od te neumnosti, sem kar nekaj krepko, krepko, in še bolj krepko
zmožnejših spoznal, od povprečja, in marsikaj so premogli, v sebi, marsikaj
zmogli, a da bi se izkazovali z vsem, s čemer sem se jaz, tebi, že, kar dolgo,
izkazoval, ne, takšnega pa, med njimi, niti slučajno nisem srečal. Če drugega
ne, jim je krepko pešalo na področju umevanja mišljenjskih značilnosti, in še
posebej na področju umevanja psihičnih stanj.
Res je,
edini. Ni zanimivo? Tako zanimivo, da utegne celo smešno biti?! Če ti je, potem
se smej, na glas, krohotaj se, jamčim, ne boš dolgo čakala, ko te bo volja do
krohotanja, do smeha, minila…
Ko sem
razmišljal o tem, sem se spomnil, kako si mi, nekoč, pripovedovala o dveh, ki
sta stala, sedela, na veji, katero sta – žagala! In, kakopak, njun podvig se je
končal tako, da sta telebnila na tla.
Ob
pripovedovanju si se smejala, in njuno početje označila kot ne samo neumno, pač
pa dobesedno butasto. In tudi je, bilo, celo na smeh goneče butasto. Še več,
moraš biti dobesedno idiot, da pod lastnimi nogami vejo žagaš, čeprav...
Če si
se že zresnila, od prejšnjega smeha, temelječega na moji trditvi o meni-edinem,
potem, te prosim, če mi lahko poveš, to – kaj pa ti počneš, če ne tega, da, na
enako butast način, žagaš vejo, na kateri edini lahko dospeš ne samo do
obstajanja, pač pa tudi do življenja?!
Saj
veš, kaj pojmujem pod besedo obstajanje. Biti, dihati, obstajati, pač. Hoditi v
službo, plačevati položnice, jesti, piti, seksati, početi tisto, kar zmore
vsaka žival, početi, dokler obstaja. In kar si počela že v neki svoji daljni
preteklosti, in kar počneš sedaj. Čeprav…
Tudi to
obstajanje naj bi bilo zadovoljno, potemtakem naj ne bi vodilo do tega, da
zaradi njega roko nad samega sebe dvigaš, medtem ko – si jo ti dvigovala, v
tistem daljnem nekoč. Ja, ne samo dvignila, enkrat, pač pa dvigovala. In jo boš
spet…
Življenje
pa – uh, kako daleč je življenje od nekega golega obstajanja! Življenje so neke
vsebine, do katerih ne dospevaš na tržnici. Pravzaprav večina do teh vsebin
nikoli ne dospeva, še pozna jih ne.
Da,
vidiš, oboje, tako zadovoljno obstajanje, kakor tudi zadovoljno življenje, si
imela, kar nekaj časa. Vse od nekega decembra 2011, pa do takrat, do tistega
dne, ko je Malčica na svet prispela…
Ne, ni
ona kriva, za to, da tudi porode, oziroma rojstva, med sprožitelje uvrščajo.
Ni, Mala ničesar ni kriva, čeprav bo plačevala, vse svoje življenje, za – tvojo
krivdo!
Upam,
da ti je bilo branje tega zapisa v zabavo. Ne želim te v slabo voljo
spravljati, nikakor, do razmisleka, priznam, bi te hotel, a kaj, ko vem, da –
kdor vejo, na kateri sedi, žaga, ni najbolj primeren za razmišljanje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar