»Kaj bodo mislili o tebi…«

Kar nekajkrat sem že doživel, to, da mi je bilo zapisano vprašanje izrečeno. In, priznam, vselej se, ob tem vprašanju, znajdem v zagati, ker…

 

Kaj bodo mislili o meni tisti, ki so enako miselno »zmožni«, kot je tisti, ki mi to vprašanje zastavi, ali pa – kaj bodo mislili tisti, ki miselno so zmožni, a jih spraševalec sploh pozna ne, pa niti slučajno ne more vedeti o tem, kaj bodo – mislili o meni…

 

Za prve, odkrito, mi je popolnoma vseeno! Naj mislijo, kar želijo. Predolgo, dokler jih nisem spoznal, sem se, tu in tam, z njih mnenji zmogel tudi obremenjevati, zdaj mi je popolnoma vseeno glede tega, kaj neumnost misli o meni! Naj, karkoli želi!

 

Tistih drugih, ki ne sodijo v povprečje, daleč od tega, sem nekaj srečal. Kar nekaj. Nisem dobil vtisa, da bi karkoli napačnega, meni neugodnega – o meni mislili. In to mi povsem zadošča.

 

Kadar določene zadeve pojasnjujem, argumentirano, in kadar v povrat prejmem ta »kaj bodo mislili o meni«, zato, pač, ker govorim, kar govorim, takrat takšnega vprašanja nikakor ne morem šteti za upoštevanja vreden ugovor, kaj šele za to, da bi mi bil v podobi nekega argumenta, s katerim bi se podajalec vprašanja soočal, zoperstavljal mojim trditvam. Namreč…

 

Kar nekaj je bilo, posameznikov, na tem butastem planetu, ki so trdili popolnoma drugače, kot je trdila bebava občost, in katere je taista bebava občost imela za neumne, celo nore, a je čas pokazal, da – so ti posamezniki IMELI PRAV, dočim je občost, kakor to vselej, in nenehno, počne, izkazovala zgolj lastno NEZMOŽNOST RAZUMEVANJA, in, posledično, LASTNO NE-VEDENJE!

 

Tako da – kaj bo kdo mislil o meni, glede tega mi je zares tako vseeno, da mi bolj vseeno biti ne more!

 

Kaj praviš, Albert, si tudi ti (bil) mahnjen, ker si o neskončni neumnosti občestva trdil?!