Malo, uspela sva!

Toliko, da sem kavo skuhal, namesto zajtrka ali malice, in pred kosilom oziroma večerjo – ne morem jesti, kadar sem utrujen, trenutno pa sem malodane crknjen, od utrujenosti – in toliko, da sem se znebil preznojenih oblačil, pa sem sedel za tipkovnico, da najprej nekaj vrstic tebi, kasneje pa še mami, zapišem…

 

Da, uspela sva! Že v petek boš, zagotovo, lahko, ne da bi prek stopnic hodila, dospela tudi na prvo in drugo teraso! Resda moram še ostanke robidovja, in ostalega šavja, ki je raslo v ograjo, pokositi, a je to, v kolikor kosa ne bo nagajala, malenkost, v odnosu do narejenega…

 

Sicer sem nameraval še več narediti, pa tudi do tretje terase pot odpreti, a kaj, ko…

Spal sem samo tri ure, pa sem zjutraj malo dlje potreboval, da sem, ob kavi, »k sebi prišel«. In v nabavo sem šel, kar mi je tudi dve uri, vsaj, vzelo. A imava sedaj vse potrebno doma, pa glede tega nobene skrbi ni, obenem pa…

 

Marsikaj sila preprosto deluje, preden se lotiš delati. Veš, tista ograja, stara, katero so že prejšnji lastniki postavili – ko smo delali terase, je bagerist spodnji del te ograje, po vsej njeni dolžini, z zemljo zasul. Predstavljati si ne moreš, koliko raznega koreninja se je, skozi mrežo, razraslo. Pa je bilo veliko odkopavanja, in žaganja, pa, spet, koplji, žagaj… da sem s težavo voljo zbral, da sem vztrajal. Zaradi tebe. Pravzaprav zaradi sebe, ker sem se tebi namenil veselje pripraviti, da v njem tudi sam do njega dospem… in je, sedaj, krepka večina ograje, namenjene odstranitvi, na tem, vmesnem delu, dobesedno iztrgana iz rok matere Narave!

 

Kakorkoli že, odstranjeno mrežovje je lepo zloženo na garaži, v čakanju, da Cigo pride po staro železo, dočim so vsi stebriči in prečni deli, leseni, zloženi pod streho, čakajoči na to, da se še nekaj malega nabere, preden se lotim tega, da nabrano v drva spremenim.

 

Ja, komaj čakam, da tvoj obraz vidim, ko se bova podala na najino delovišče, kamor, vsaj zadnje čase, rada zahajaš, pa ko boš zagledala to, da ti je – pot, v neko, vsaj tebi, mali, širjavo, odprta! Potem pa…

 

Ja, tudi to je v opisu del in nalog, tatinih – teci za Drisko, in pazi, da se, prek nabrežine, na nižje ležečo teraso ne zvrne, skotali…

 

Rad te imam, serasto moje bitjece, natanko toliko, kolikor imam tudi ostale tri, rad, do neba, in še dlje, čeprav vsakega na njemu ustrezen, poseben način.

 

Jutri potemtakem košnja, obenem pa bom skušal tudi s tretje terase odstraniti prepreko. Že res, da radi tega ne bom pospravil, v hiši, in bova, pač, teden dni preživela v družbi nekaj pajčevin, in njih lastnikov, a naju to ne bo motilo, vem. Imava rada živalice, v kolikor niso – živali?!