V
sončevem spevu, v njegovih dlaneh,
narcise
goreti hitijo,
razdajajo
sanje, in svoj krhek smeh,
v
razdajanju še odcvetijo…
Prav
vsaka po svoje, enako obenem,
v dan,
kot jim dano je iti,
s
pogledom jih božam, in z njimi vred venem,
ko
mislim hitim se deliti…
V
sončevem spevu, pod nebom živetja,
zdaj tu,
prav nič več hip zatem.
Obilo
kamenja, in bolj malo cvetja,
je sojeno
mojim potem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar