Težave…

Težave same po sebi ne obstajajo! Vedno se pojavljajo v odnosu nekoga ali nečesa do nekih objektivnih stanj. V nezmožnosti, tega nekoga ali nečesa, da bi ta stanja bodisi obvladal, bodisi zaobšel.

 

Če zapišem drugače, potem zapišem, da težave ustvarjamo sami, sami si jih porajamo. Pa je skrajno nerodno, takrat, kadar si porajaš neka stanja, ki se v podobah težav izkazujejo, in je še bolj nerodno takrat, kadar iz teh stanj sam ne zmoreš najti izhoda, pač pa, nasprotno – dlje kot se nahajaš v takšnih stanjih, večje so težave, ki (ti) zaradi tega nastajajo. Potemtakem je vse večji tudi razkorak med željo po iti iz težav, na eni strani, in nemočjo za kaj takega, na drugi. Zaradi navedenega niti ni tako težko sklepati, da – dlje kot se nahajaš sredi težav, večje je tudi nezadovoljstvo, prav zaradi tega porojeno.

 

Težave torej poraja naša nezmožnost soočanja z dejstvi, zato je zadeva sila nerodna, zapletena, takrat, kadar se, nezmožen soočanja z dejstvi, podaš reševati težave, kajti tudi težave so dejstva!

 

Ni za rep privlečena trditev, če zapišem, da je pri psihičnih in duševnih okvarah oziroma boleznih že samo obstajanje – velika težava! Tudi takrat, ko so za to obstajanje zagotovljeni vsi potrebni predpogoji, pa se, denimo, ni potrebno spraševati o tistem »od kod naj vzamem«, ali »s čem bom plačal«, kajti v teh primerih obstaja neka konstantna (in vsaj, najmanj) razdvojenost, znotraj istega telesa, razdvojenost, ki ni zmožna iskati nekih srednjih poti, nekih kompromisov, pač pa ločuje samo med »belim in črnim«, »svetlim in temnim«, skratka, samo neke, med seboj izključujoče se zadeve ji pridejo v poštev. Življenje pa ni zgolj ena ali druga skrajnost, pač pa je, nasprotno, nekakšna zmes, mešanica, tako belega in črnega, kakor svetlega in temnega. Pa ko svetlo »kupiš«, z njim tudi »temno« prejmeš.

 

Kakopak, v vsakem normalnem (brez navednic, ker NE mislim na običajnost, pač pa na raz/umskost) obstaja nenehno merjenje, nenehno spraševanje, nenehno izbiranje, v podobah iskanja nekih lastnih ravnanj, ki bodo zdaj eni, kdaj drugič pa drugi strani dajala prednost, pri čemer, ja, absurd, a je dejansko stanje, zmore razumsko bitje odreči se lastni neposredni prednosti, in to naredi izključno radi tega, ker v okviru svojih pojmovanj ne/dopustnega izkaže pravico – moralnemu! Pri čemer, dodaten absurd, zaradi takšnega načina obstajanja, taisto bitje ne čuti nezadovoljstva, kajti zaveda se, da so mu vrednote krepko višje, kot mu je neko lastno ugodje, pa do le-tega dospeva na posreden način – z (samo)odpovedjo nekemu neposredno doseženemu ugodju dospem, posledično in posredno, do drugega, vrednejšega mi ugodja, ker vem, da sem pravilno ravnal!

 

Hudič je, kadar se psihično ali duševno, ali pa oboje, obolelo bitje poda, samo, po lastnih »presojah«, v razreševanje težav, katere samemu sebi povzroča, in katere ga pestijo. Razkorak, ki poraja nezadovoljstvo se povečuje, navkljub vsem trenutkom, v katerih zmore, z določenimi mašili, dospevati do občasnega, kratkotrajnega »zadovoljstva«, bolj praznega, nevrednega, kot ne, pa v bistvu takšna oseba ne počne ničesar drugega, kot da samo sebe potiska vse globje in globje, v vse večje težave, znotraj katerih zmore, niti ne tako težko, priti tudi do stanja, v katerem (temu bitju tako izkazujoča se) brezizhodnost vodi do tega, da skuša prekiniti lasten fizičen obstoj.