Počasi, drobižek…

Te gledam, drobižek, na krilih veselja,

ko letaš, kot ptica, in smeh te krasi,

ukaz, nepekleč, mi je sleherna želja,

že z rojstvom, ko se zaiskri iz oči…

 

Kdaj bi, če ne zdaj, te crkljal, in razvajal,

ti, z leti, vse manj moj objem bo veljal,

da bi, v podporo, korak ti obdajal,

tolažil trenutke, ko čas te bo žgal…

 

Le kdaj bi ubogal, kot zdaj, ko te žene,

da skupaj živiva veliko srce,

se kmalu navadiš drugače, brez mene,

tako, pač, v življenje nenehno pot gre…

 

Počasi, drobižek, ne bo nič zbežalo,

nebo te počaka, in zvezde na njem,

veliko ne bo, od sedaj, ti ostalo,

življenje ni travnik, dišeč, razcveten…

 

Zdaj vse se kot pravljica lepa ti kaže,

ti svet je igrišče, in dan nasmejan,

a pravljica rada se, zlahka, umaže,

namesto veselja le kup nekih ran…

 

Počasi, drobižek, ne hiti v višino,

naj čim dlje otroštvo brezskrbno ti bo,

prekmalu, prekmalu spoznaš bolečino,

ki sega v drobovje, ugaša oko…

 

Ko zmogel bi, čas bi ti dal na polzenje,

da skoraj po polžje v neskončnost bi štel,

zdaj živi, uživaj, in dihaj življenje,

kasneje nek veter drugače bo vel…

 

Počasi, drobižek, prav vse te počaka,

bi te tudi jaz, a mi ni te moči,

predolgo se v žilah mi tožnost pretaka,

vse bližje je jutro, ki me ne zbudi…

 

Te gledam, drobižek, na krilih donečo,

ne veš kaj mi daješ, kako me topliš,

si up moj, in strah, in rad zbujam ti srečo,

tako kakor ti jo, v objem ko hitiš…

 

Počasi, drobižek, ne bova ujela

vsega, kar lahko bi, preveč mi je let,

uživaj, počasi, prekmalu dospela

boš sama, brez tate, v odraslosti svet…