Utrujen…

Večer. Že mrak leži.

Tihoto psa kazita,

nenehno se jezita

na nek kdo-vedel-bi…

 

V peči nič ne prasketa.

Srce ji, v hladu, speče,

brez ognja, in brez sreče,

ki se s toplino vsa razda…

 

Roké, nogé boleče,

in križ nič ne odlaša,

prav pridno se oglaša,

pod nos mi leta meče…

 

Utrujen že, utrujen, star.

Me k tlom tiščijo pota,

na njih nenehna zmota,

ki meče ves moj čas v nemar…