Spet
vražja sreča, noč nespeča, misel se vali,
hudičevi
so kremplji dolgi, sploh jim konca ni,
pa se
mi kaže, ko se laže, zroč mi v oči,
v srce
mi rije, da izpije zadnjo kap krvi…
Ko
srečaš vraga, ne pomaga, vselej bo ostal,
da bo
pokvaril, in mrcvaril, v dno še razdejal,
preveč
mu prija hudobija, bit ne zna vesel,
če se
do kraja ne podaja, da bi strl, zmlel…
So upi
prazni, vsi porazni, vražji lik smejoč,
obraz jebade
in naslade, in vonj nemogoč,
ga
ženem stran, naj gre, hudič, do pekla, in še dlje,
a vrag
ostaja, da razkraja, da me v dušo žge!
Ni komentarjev:
Objavite komentar