Pred jutrom

Pred jutrom se misel poraja.

Prav nič ni hvaležna, prav nič ni vesela,

pa ne bi plesala, in ne bi zapela,

le grize, razjeda, razkraja…

 

Do konca izrabljen, iztrošen, izžet.

Očitno je teknilo moje življenje.

Vsa moja snovanja, in sanje, stremljenje.

Čemu ne bi vzel, kdor poda se vzet?!

 

Čemu bi iskreno, kjer podlost uspeva?!

Čemu v obraz, ko za hrbtom leti?!

Čemu ne bi vrgel, preprosto, v smeti,

ko vidiš, da ti vsa korist že mineva?!

 

Ja, misel, nemarna zadeva.

Prelepo spoznanje. Zanj sploh ni besede.

Ko v rokah praznine, ničevosti, bede,

v zaman ti življenje mineva!