Mašila, vražja zadeva…

Ja, mašila so določena izkazovanja, značilna za nezadovoljstva, tudi, ali predvsem, pri težjih psihičnih obolenjih in pri duševnih boleznih.

 

Mašila so načini, na katere skuša nezadovoljstvo samo sebe odpraviti, brez ustrezne, in predvsem strokovne, pomoči. In to skuša početi ne samo brez uspešnega odpravljanja nezadovoljstva, pač pa popolnoma nasprotno – tako, da nezadovoljstvo samo narašča, dokler ne preide prek še znosnih meja.

 

Težava z mašili je v tem, da je potreba po njih vse večja, pomeni, da se morajo izkazovanja vse pogosteje udejanjati, obenem pa je moč, delovanje teh mašil, vse bolj kratkotrajno, vse manj učinkovito, pa že zaradi tega, ker prihaja do stanja nikoli-dovolj, nezadovoljstvo narašča, se težave samo večajo. Kadar pa so izkazovanja, v podobah teh mašil, v nasprotju z nekimi željami, zapisanimi »nekje znotraj«, v nasprotju s pojmovanjem o tistem tako-je-pravilno, pa je večanje nezadovoljstva, in s tem težav, samo še toliko bolj pospešeno, spodbujano.

 

Ja, lahko bi se reklo, da so mašila nekakšen začaran krog, katerega lahko v nedogled vrtiš, pa nikoli do želenega ne boš dospel, do odprave nezadovoljstva oziroma do vzpostavitve zadovoljstva, pač pa nasprotno, stanje se samo slabša, in slabša, vse dotlej, dokler ne pripelje do točke, ko – ni videti, nikjer, nobenega, še najmanjšega ne, izhoda! Točka, na kateri se pojavi najprej misel, nato pa tudi pristop k temu, da, preprosto, zaključiš svoje fizično obstajanje!

 

Kakopak, to je nemogoče dopovedati že neumnosti, kot neki naravni danosti, kaj šele psihično obolelemu, ali celo duševnemu bolniku. Za obe vrsti bolezni ni druge rešitve, kot da sta najprej ugotovljeni (tisti nekaj-je-narobe), nato prepoznani (postavitev diagnoze), naknadno pa tudi ustrezno obravnavani, potemtakem bodisi zdravljeni, bodisi nadzorovano vodeni, obvladovani.

Psihične bolezni je, načeloma, moč zdraviti, in ozdraviti, tam, kjer obstaja razumska zasnovanost, in obstaja, posledično, v okviru bolezni, vsaj nekaj minimalne zmožnosti razumevanja. V takšnih primerih je moč psihične bolezni docela ozdraviti, jih odpraviti, posledično tudi vsa njihova izkazovanja, denimo neka psiho-somatska stanja, obolenja.

V primeru nagonske zasnovanosti pa je moč vsaj preusmeriti, »reorganizirati«, predresirati obolelo osebo na način, da ji sicer neki vzroki obolenja ostanejo »znotraj«, s tem ostane tudi neka slabša kakovost živetja, a so vsaj odpravljene sprotne težave, ki se porajajo prav zaradi poprejšnjega stanja. Ja, na primer, pri tistih hvala-ne-pijem-sem-zdravljen-alkoholik odpadejo vsaj težave, neposredno povzročene z uživanjem alkohola.

 

Dognanja na področju duševnih bolezni so dokaj napredovala, pa je moč obvladovati marsikatero bolezen. Tudi, če je ni moč odpraviti, ozdraviti, jo je moč vsaj nadzorovati, jo miriti oziroma umiriti, ji, na najmanjšo možno raven omejiti porajanje nezadovoljstva, posledično trpljenja. S pomočjo »kemije«, kakopak. Pri teh boleznih namreč terapija, beseda, nima moči. V podobi zdravljenja, ima pa še kakšno moč v smislu omogočanja takšnih okoliščin živetja obolele osebe, da zmore le-ta skozi svoj čas iti kolikor toliko zadovoljna.

 

Ja, mašila so vražja zadeva. Nekako podobno katerikoli obliki omamljanja. Tudi pri cigaretah (banalen primer!) začneš z dimom, končaš pri dveh, treh ali več škatlicah dnevno… ako nimaš dovoljšnje moči samoobvladovanja. In psihični ter duševni bolniki nimajo neke posebne zmožnosti obvladovanja samih sebe. Jih obvladuje bolezen.

 

Vsaka fizična bolezen, naj bo še tako huda, je nedolžna zadeva v primerjavi s težkimi psihičnimi boleznimi, ali z duševnimi! Ki tudi lahko privedejo do marsičesa, do oslepitve, na primer, izgube spomina, paraliziranosti, ja, tudi do smrti, bodisi »naravno« vzpodbujene, bodisi v podobi odvzetja lastnega živetja.