Vsaki
zgodbi, zagotovo, konec se prikaže,
bolj jo
mučiš, bolj jo ženeš, prej se bo izpela,
vsaka
packa, še najmanjša, ji sijaj umaže,
več je
pack, z večjo lahkoto v nič bo izzvenela…
Vsaki
zgodbi ni te sreče, da veselo poje,
najde
se, kar sence meče, in drobovje para,
pa ko
enkrat, vse do zadnje, stoči solze svoje,
o
ničemer, še o sebi, slišati ne mara…
Je
veselje čudna voda, bi kar žuborela,
a
odnaša, in odnese, ko z dlani uteka,
ko bo
zadnja kap v temino neko izpuhtela,
druge
ni, ostane tisto, kar le bije, seka…
In se
spremeni v nasprotje, v svoje ne-veselo,
in
preklinja dan ko smela je drugačna biti,
pa
čeprav se to drugačno ji samo je zdelo,
ker se
znalo je dodobra pod površjem skriti…
Ja, so
zgodbe, do katerih ne bi smelo priti,
prav
nikdar, za hipec samcat, v rokah utvare,
ne bi
jih bilo moč kleti, žalosti tešiti,
najbridkejša
je resnica boljša od prevare…
Ni komentarjev:
Objavite komentar