Z lažjo sem živel…

V kar upaš, je smešno, ker sama podiraš,

kot domine upe, prav kruto, na tla,

ko se, kot žival, prav na nič ne oziraš,

in prav vsaka smet več kot jaz ti velja!

 

V kar upaš, je lažno, ti laž je domača,

ni moč ti verjeti, kdor že te pozna,

kot sonce, v naslednjem trenutku kot kača,

kot sanje, a hipec za tem kup gorja!

 

Nabiraj jih, pridno, a z njimi boš sama,

in več kot jih bo, bolj te gnalo bo stran,

a kaj, ko podrla si prav vse med nama,

skazala, da vate vsak up je zaman!

 

Odevala bi me v svojo toplino,

v to, ki se, v dreku, za drek zlahka da?!

Oprosti, a smrad sega še v globino,

in meni po smradu ni nekih želja!

 

Čutila bi rada vso mojo bližino?!

Vedo to, ki legajo ti med nogé?!

Če z njimi ti zmore takrat, ko je fino,

naj bo še takrat, ko razjedati gre!

 

Ja, sama podiraš si upe, in želje,

in sama v ničevosti iščeš poti,

pa naj čim dlje traja ti bedno veselje,

a v njem, še za kanček, ti sanjati ni!

 

Mi žal je, res žal, a ne zmorem dajati,

vsaj tistemu ne, ki mi pljuva v obraz!

Pa najdeš, verjemi, kar šla si iskati…

A jaz? Jaz takrat bom povsem nek drug jaz!

 

Nič več kot nekoč, da zaupam, verjamem,

da roko za nože bi v hrbet dajal!

Ti ene besede v zakup ne vzamem,

z lažjo sem živel, in z lažjo crkoval!