Nekoč
sem v tebi up budil,
in tebi
tebe vračal,
podpiral
te, in te gradil…
prav
vse drago sem plačal!
Nekoč
sem zvezde ti sejal,
v oči,
v nasmeh, v nebo,
in vsak
trenutek svoj ti dal…
je v
blato vrženo!
Nekoč
je isti bil korak,
in v
enem dva, celota,
drug
drugemu bila sva zrak…
a zdaj –
samo strahota!
Nekoč,
nekoč, ja, ta, nekoč,
ko družno
sva čutila,
v
tožnosti, in pa smejoč…
vse,
prav vse si ubila!
Ni komentarjev:
Objavite komentar