Ja,
dete, milo, zlato, dobro, danes sem zastavil, in uspelo mi je, vzdolž celega
brega, ki nad prvo teraso leži, odstraniti ograjo. Tako da bi lahko že sedaj,
načeloma, z najinega delovišča dospela na trato, ležečo tik pod drugo
tatinolilino hiško. Ne da bi zaradi tega hodila naokoli, in po stopnicah.
Načeloma, kajti…
V
prihodnjih dveh dneh nameravam še nekaj ograje odstraniti, čim več, kolikor jo
je, zaenkrat, v odstranjevanje namenjene, pa da boš lahko, že v petek, ko prideš,
tudi na prvo in drugo, če bo po sreči, celo na tretjo teraso dospela, z
najinega delovišča. Da ti povečam površine, ravne, na katerih se boš lahko
sprehajala, raziskovala, tekala. In bo tvoj smeh donel, jaz pa ga bom, po
koščkih, »kradel«, da mi bo za gorivo, za to, da sploh sem, da sploh še zmorem
biti. Mimogrede…
Kar
nekaj svežih krtin čaka. Na tvojo kapko, in kanglico, ter predvsem na tvojo
vnemo. Ja, tudi pralni stroj je v pripravljenosti, vedoč, da je potrebno vse,
kar imaš oblečeno, dati v pranje, ko se z zemeljskimi deli izkazuješ… in,
marsikdaj, tudi sicer.
Kakorkoli
že, jutri nadaljujem, čeprav, veš – jutri tata »praznuje«, enega od štirih »prelepih«,
ja, svojih »praznikov«. Bi jih bilo sicer pet, a kaj, ko je tata pozabil datum,
dan, v katerem je svoje besede vzpodbude na nek blog pripisal. Butec! Da, prav
si prebrala, tvoj tata je butec, gromozanski butec! Ne verjameš? Beri do konca,
morda ti bo lažje verjeti…
Jutri,
potemtakem, delovno »praznujem«, v kolikor bo vreme zdržalo, in v kolikor neka
višja sila vmes ne poseže. In v sledečih desetih dneh, da, samo v desetih dneh,
se bodo odvili vsi moji »prazniki«. Pravzaprav gre za obletnice nekih dogajanj,
katera sem imel čast doživeti v vsega desetih dneh, minulega leta. V desetih
dneh, v katerih sem izvedel marsikaj, če ne vsega, o tistem, o čemer bi raje
videl, da ga sploh bilo ne bi!
Ja,
dete, v desetih dneh sem izvedel, da mi je bilo poprej, več kot deset let, za
to, ker sem verjel vsaki besedi, ker sem brezmejno zaupal, ker sem pomagal,
podpiral, vlekel in izvlekel, predvsem pa zato, ker sem imel zares, povsem
nesebično rad, vračano, poleg tistega iskrenega, kakopak, katerega niti zmorem,
niti želim zanikati – z lažmi, zahrbtnostmi, z nečednostmi, takšnimi, za kakršne
upam, da niti slišala ne boš o njih, kaj šele doživela jih! V desetih dneh sem
izvedel, da sem deset let živel pravljico – v svinjaku! Ali pa s svinjakom, ne
vem, katero od obojega je pravilneje.
Kakorkoli
že, ti, moji »prazniki«, so enkratne narave. Ne želim jih nikomur, niti tebi!
In – letos jih »odpraznujem«, potem pa nikoli, nikoli, nikoli, tisočkrat, in še
več, nikoli več. NI-KO-LI!
Da,
drži pesti, da vreme zdrži! Jaz pa, obljubim, bom vse svoje moči vpregel, da ti
bo še več površine dane na razpolago. Resnici na ljubo se tega tudi bojim,
malo, ker nenehno letam za teboj, da se ti kaj ne bi pripetilo, pa se zavedam,
da s tem svojim početjem, ko ti širino ustvarjam, svojim nogam, in križu,
nikakršne usluge ne delam. A kaj, ko je tvoj tata butec, pa se zaveda, tega, da
– kadar imaš nekoga rad, takrat ti je njegovo zadovoljstvo pomembnejše od
lastnega!
Ni komentarjev:
Objavite komentar