»Prilika dela tatu…«

V živalskem svetu, v katerem je temeljno gonilo boj za obstanek, vsaka posamičnost izrabi sleherno priložnost, katera se ji izkaže, za to, da dospe do želenega. Vsaka žival!

 

To NE pomeni tega, da to žival opredeljuje priložnost, pač pa, preprosto, to pomeni, da je vsaka žival opredeljena tako, da – priložnosti izrabi. Ne more drugače, to je v njenih nagonih.

Pomeni, da je vsaka žival neke vrste »tat«, ki se ne ozira na to, ali naj bi mu nekaj pripadalo, po določenih opredelitvah, ali ne, pač pa se ozira samo na možnosti, katere so ji dane.

 

Moja Tisa in Tar, načeloma vsaj, vesta, da svojo hrano dobivata v svojih posodah. In da jima ne pripada z mize, prav nič. In ko bom zraven mize, bosta sicer hodila krog nje, in se z vonjavami naslajala, a vzeti si ničesar ne bosta upala. Če pa bom, samo za nekaj časa, tej mizi hrbet obrnil, se od nje odmaknil, bo Tar skočil na klop, medtem ko se bo Tisa postavila na zadnji taci… in si bosta postregla. Ja, bosta si, kajti izkazala se jima je priložnost, da lahko vzameta nekaj, kar jima je zaprijalo. Tako, pač, je, v živalskem svetu, dočim…

 

Tam, kjer obstaja razum, tam, kjer obstaja človek, tam obstaja tudi zavedanje o ne/prav, o ne/dopustnem, o ne/moralnem; obstaja tudi zavedanje o samemu sebi kot celoti; obstaja tudi tisto, čemur pravimo vest. In, glej ga zlomka, tam prilika NE dela tatu! Ni to zanimivo?! In ga ne bo naredila tudi takrat, kadar so vrata do vzetja širom odprta, in kadar nobenega policaja, tožnika, sodnika ni v bližini!

 

Priložnost prav ničesar NE dela. Priložnost je samo splet nekih okoliščin, neka vsebina, nek prostor in nek čas. Nič več. Nagoni pa so nagoni. In prav tako – nič več!