Takšen ne boš dolgo živel…

Stavek, katerega sem slišal že dolgo, dolgo časa nazaj.

 

Ko bi se z osebo, katera mi je stavek izrekla, srečal, denimo v sedanjem času, bi ji najprej povedal, da se ji prerokba ni uresničila. Še vedno sem tu…

 

Nato bi ji povedal, da, zanesljivo, besede življenje ne razumevava na enak način…

 

Res je, nisem ves čas svojega obstajanja živel, res je, a je dejstvo, da sem kar nekaj življenja zajel, in da sem ga, zanesljivo, zajel krepko več, kot ga je dano zajeti nekemu povprečnežu! Krepko več.

 

Življenje ni biti, in zlasti ne biti samemu sebi v namen, življenje je krepko več. Je zgodba, katero si moraš znati ne samo zamisliti, pač pa jo tudi spisati.

 

Kar nekaj zgodb sem spisal, izkazal, in redki so, med vsemi, katere sem srečeval, da so neke svoje zgodbe pisali. Večina jih niti brati ne zna, kaj šele, da bi jih zmogla v spisanosti izkazati.

 

Dolžina življenja, celo obstajanja, mi nikoli ni bila neko vodilo, nek cilj, h kateremu bi težil, s katerim bi se obremenjeval. Daleč od tega. Raje živim kratko, kot da bi životaril, v prazno obstajal, v praznem, v nedogled. Nisem med tistimi, ki zagovarjajo prizadevanja znanosti za podaljševanje časa obstajanja. Nikakor! Čemu, čemu naj bi nekaj, kar dobesedno ničemur v prid ni, ničemur ne koristi, živelo dlje, kot mu je naravno dano živeti?! Čemu?! Za povzročanje zgage?!

 

Moje življenje nikoli niso bili zidovi. Neki konji, močni, pod pločevinastim pokrovom. Neka tuja perja, s katerimi nezmožni lastnih svoj »pomen« izkazujejo. Nikoli!

 

Moje življenje zna biti preprost spev nekega kosa, obsedelega vrh ciprese, v spokoju dihajočem večeru, in v pozdravu »odhajajočemu« soncu.

 

Moje življenje zna biti žubor potočka, prek drobnih, čistih kamenčkov hitečega svojemu koncu naproti.

 

Moje življenje zna biti tisto, kar v sebi občutim, in kar me »sili« v to, da v besedah izlijem.

 

Moje življenje je bilo, predolgo časa, razdajanje sebe, dobesedno sleherniku, za katerega sem menil, da je moje pomoči, mojega časa vreden. Ja, napaka, mi je, taisto to, moje življenje, iz časa v čas vse bolj oči odpiralo, dokler jih ni do konca odprlo, v ugotovitev, da so takšni redki.

 

Skušam živeti podobno Metki in Janku, pa na svoji poti neke drobtinice za seboj puščam. Upajoč, da bodo vsaj mravlje nasitile, vsaj za nekaj časa.

Naučil sem se, kakor sta se tudi Metka in Janko, da ni vse, kar se kot sladkost ponuja, sladkanja vredno. Da se marsikaj grenkega, grdega, slabega za premnogimi obeti, tozadevno sladkimi, skriva. Da, tudi čarovnice niso redke, tiste zle, le dobrih je sila malo.

 

Moje življenje je to, da smem vsakomur v oči pogledat! In tudi to, da marsikomu niti pogleda ne namenim.

 

Moje življenje so neki drugi, za katere tudi vem, da sem jaz del njihovih življenj.

Pa tu ne mislim samo na otroke, in na neko nesrečo, tako bedno žalostno, da bolj bedno žalostna biti ne more, pač pa mislim na neke tiste, katere sem že z mladega občudoval, jih spoštoval, skušal njih prizadevanjem slediti, na svoj način, a kljub temu. In mi je celo uspelo, te, od mojega mladega občudovane, spoznati, biti ob njih in z njimi.

 

Moje življenje so moji otroci. Za Malo je še krepko prezgodaj, da bi karkoli oprijemljivejšega o njej trdil, za starejše vem, da so redki njim podobni! V dobrem, kakopak, podobni. In pri tem si, domišljav, celo nekaj malega zaslug lastim.

 

Moje življenje je, v bistvu, nekaj povsem nevrednega. Ničesar zanj ne iztržim, a kaj, ko nikoli tudi na prodaj ni bilo, za en sam trenutek ne!

Res je, »prodajal« sem svoje znanje, svoje zmožnosti, svoje delo in izdelke, a samega sebe, svojih vrednot, pojmovanj, nikdar. Tako da…

 

Takšen, kakršen sem, živim, vsaj tu in tam. Ne vem, ali živim dolgo, ali živim kratko, vem le to, da se mi obstajanje vse bolj vleče. Zlasti v zadnjih časih. In da ne čutim niti najmanjše želje po tem, da bi predolgo, celo dolgo, obstajal. Brez življenja.