Smešno

Prav smešno, do vraga, kako se vrti,

ko krog svoj zastaviš, v neskončnost se zdi,

pa snuješ, in delaš, nenehno hitiš,

in z vsakim korakom minevaš, puhtiš…

 

Vse, čemur je priti, te bolj veseli,

v rokah običajna nevrednost leži,

nenehno premalo, nenehno bi več,

in z vsem tem nenehnim le vodi te preč…

 

Ni časa, da v času za hip bi postal,

srce mu namenil, in dušo vanj dal,

da potok, šumeče, in ptica z neba,

popelje te tja, kjer dovolj je vsega…

 

Prav smešno, do vraga, a vsak nov korak,

v nenehnem stremljenju, spreminja se v zrak,

in dlje kot je priti, ti manj je v dlaneh,

če ni ti radosti v samih poteh…

 

Vse bolj krog se krajša, ko v konec brzi,

za hrbtom nešteto zgolj praznih je dni,

ne da se dospeti do sreče nikdar,

če ti že dospelo nevredna je stvar…

 

Nenehno ti nekaj poraja želje,

medtem ko v prazno po svoje krog gre,

in potok odteka, se ptica spusti,

ničesar ni videt, ko zreš v dlani…

 

Prav smešno, do vraga, kako se vrti,

zato, da mineva brez slednje sledi,

pa prideš do konca, in jutri več ni,

za hrbtom pa prazno, le prazno leži.