Dejstvo,
boleče dejstvo, a, kljub temu – dejstvo…
Niti
delčka, ja, enega samega delčka tistega, kar sem naredil tebi in zate, nikoli,
ampak zares nikoli ne boš mogla povrniti! Enega samega delčka ne! Nikoli!
In za
en sam delček tistega, kar si povzročila, kar povzročaš, in kar še boš
povzročila, Mali, in meni, se ne boš mogla odkupiti, nikoli, pa če v
neskončnost živiš! Živiš?! Ne, ne živiš, zgolj obstajaš, bedno obstajaš, čeprav
nekoč temu ni bilo tako! A zdaj je, in za to, kar je, in kakor je, se ne
potrebuješ naokoli ozirati, zadoščalo bi, ko bi pred ogledalo stopila, in se
soočila s tistim, kar bi v njem videla! Ko bi se zmogla, kakopak, soočiti s
samo seboj. Že veš, čemu se ne moreš!
Povej, en
sam razlog, ki bi, v tem trenutku, obstajal, zaradi katerega bi si, znova,
zaslužila tisti nekoč?! Zaradi katerega bi si, znova, zaslužila mojo roko, moje
upoštevanje tebe, mojo podporo, mojo pomoč?! En sam razlog!
To,
kakor se izkazuješ, to, kot KAJ se izkazuješ, me namreč, v popolnosti,
sleherne, še tako majhne, neznatne, obveznosti odrešuje.
Tisto,
kar je bilo, si sama popljuvala, zavrgla, prek vseh meja dobesedno zasvinjala!
Sama! Poteptala, tako poteptala, da ko bi se trudila, bolj ne bi mogla! Ja,
sama si povedala, da ti tisti nekoč nič ne pomeni, prav nič! V redu, sprejmem.
Mala?
Nanjo sem se skliceval mesece dolgo, in to počel povsem zaman! Še več,
pripisala si mi, zaradi tega, nekaj, s čemer se v življenju, za razliko od
tebe, nisem izkazoval! Enkrat samkrat ne! Izsiljevanje! Beda, beda vseh bed!
Ja, res
je, v tem trenutku zmore samo Mala biti ta razlog. Samo in izključno ona. Ne
ti, ne jaz. Mene je bore malo ostalo, za tisti nekoč. Ti si pokazala, da ga
sploh vredna nisi.
Res je,
za tiste, katere imam rad, sem pripravljen tudi »drek« goltati. In svoje otroke
imam rad! Vendar – nisem pripravljen vsakega »dreka« pogoltniti, in še manj od
vsakogar! Od tistih, ki so me z »drekom« dodobra nasitili, in mednje sodiš tudi
ti, pa še kako sodiš, na sam vrh, in daleč v ospredje, od tistih ga nisem
pripravljen goltati. Nič več! Pa potemtakem tudi tako, kot je bilo, ne more
biti, nič več. In predvsem ne more biti ne laži, ne zahrbtnosti, zlasti pa, pod
mojo streho, ne more biti prav nič več svinjarij, sprijenosti, živalskosti
najslabše vrste! Še Tisa, ja, sem ti že nekajkrat povedal, se izkazuje človeku
krepko bolj podobno, kot se izkazuješ ti! Pa kriva ali ne, se izkazuješ!
Popolnoma
vseeno mi je, kako ti, v vseh svojih podobah, ali v katerikoli, pojmuješ, »razumevaš«
ali razumevaš, »vrednotiš« ali vrednotiš, popolnoma vseeno! Vem, kaj vidijo
moje oči, vem, kaj zmorejo moji možgani ugotavljati, in ugotoviti. In, jamčim,
lažnivec me, zagotovo, ne bo za lažnivca delal, neumnež ne za neumnega, bolnik
ne za bolnega! Vse ima svoje meje, tudi moje potrpljenje, tudi moja
pripravljenost, ne nazadnje – tudi moje življenje! In ne nameravam ga, nič več,
v nevredno metati! Pravzaprav…
Vse,
kar sem počel, o vsem tem si bila seznanjena. In o tem, kar sem počel v zadnjem
letu, sem ti tudi, v naprej, povedal. Ne tako kot ti, ki dobesedno pred zid
postaviš, ko v zadnjih trenutkih sporočaš, in pričakuješ razumevanje.
Pravzaprav ga izsiljuješ, in izsiliš. Ja, izjemno uvideven, človeški odnos… s
katerim se zmore sleherna beda izkazovati!
Lani
sem ti, avgusta, povedal, da bom, s septembrom, »obrnil list«. In sem ga. Pa ti
ni bilo najbolj všeč. Letos sem ti povedal, da z aprilom poslednjega »obračam«.
Nobenih več, »listov«, ni ostalo, enega samega ne! In tudi tokrat ti ne bo
všeč. A je to tvoj problem, kakor si dovoliš to, da tvoje početje predstavlja,
zaenkrat še, moj problem. In kakor si dovoliš, da bo tvoje početje
predstavljalo, pa ne tako daleč v bodočnosti, otrokov problem! Da bo otrok
trpel zaradi tvojega početja! In to »samo« zato, ker se sama sebi zdiš
samoumevna, nesporna, sprejemljiva! Pa praviš, da »se boriš«! S kom, se boriš,
s čem se boriš, kako se boriš?! Bi se želela zares boriti?! Zato, da najprej
zase poskrbiš, da boš smela vsaj v oči pogledati, otroku in meni?! Zato, da
otrok ne bo, vse svoje življenje, deležen posmeha, posledično trpljenja, zaradi
tebe, in tvojega početja?! Bi, se zares borila?! Potem – poišči zdravnico, ali
zdravnika, ki ne bo izšolan/a papagaj/ka. Vse ostalo bo šlo, malodane samo od sebe,
naprej. In bo šlo tako, da boš smela živeti kot človek! Če bi se zares rada
borila, in ne zgolj »borila«, tako, kot se sedaj »boriš«! Ja, nerodna zadeva, a
izkazovanja govorijo resnico, vedno je videti izkazana dejstva, dočim besede,
zlasti tvoje, in tebi podobnih, sila rade laži izpričujejo! Kadar se borim,
takrat je moj boj videti, takrat ravnam v nasprotju nekega podleganja, takrat
ne počenjam natanko istega, zoper česar »se borim«! NE boriš se, žal, niti malo
se NE boriš! Čakaš… »smrt mi je blizu, mi sestra je draga, morda me odreši,
morda mi pomaga«… čakaš, da bo samo od sebe minilo, medtem, ko, sočasno, trpiš,
obenem pa tudi – uživaš! Ko ne bi uživala, v svojem početju, ga NE bi
izkazovala!
Resnica,
ja, zna biti sila kruta zadeva, za tiste, kateri je niso zmožni prenesti!
Enajst
let je tega, kar sem ti rekel, da v sebi poiščeš »terierja«, ki bo grizel, se
boril. Enajst let! In ti – še vedno čakaš, da bo minilo, samo od sebe, medtem
ko – ja, tudi uživaš! In misliš, da je to, s čemer se izkazuješ, nekaj
popolnoma normalnega?! Misliš, da je kdorkoli dolžan to sprejemati, in
sprejeti. Za razliko od tvojih pizdunov, kakopak. Misliš, da ti je dovoljeno
teptati tiste, ki so ti edini, kdajkoli, izkazovali svoj rad/a-te-imam?! Res?!
Je to tvoj način, je to tvoj rada-imam, tak, da uničuješ, ubijaš tiste, kateri
so dobri do tebe, in s teboj?! Če je, potem – široko ti polje, pojdi kamorkoli
želiš, kakorkoli želiš, kajti niti Mala ne bo več razlog za to, da bi, MORDA,
in pod določenimi pogoji, kakopak, kadarkoli znova mojo pomoč dočakala! Ne, ne
bo!
Misliš,
da si ti tista, ki zapira in odpira vrata?! Motiš se, hudo se motiš! Niti sebe
nisi zmožna obvladovati, kako bi obvladovala šele težave, ki te bodo, vse bolj
in bolj, pestile?! Ne nazadnje – očitno je tudi s tvojim spominom nekaj narobe,
če niti tega ne pomniš, kaj si že doživela, in doživljala, preden sva se
spoznala, v čem si že bila, in tonila, še pred najinim nekoč. Ja, taisto te
čaka, neizogibno te čaka, z razprtimi rokami, vedoč, da dobesedno siliš tja! In
tokrat utegne biti popolnoma drugače, kot je bilo takrat, nekih enajst let,
malček več, nazaj. Popolnoma drugače!
Ni komentarjev:
Objavite komentar