Za marsikaj sem ti hvaležen…

Da, res je, iskreno hvaležen. Sicer bi raje videl, ko določenih zadev, na temelju katerih razreševanja, ali vsaj poskusov le-tega, ne bi bilo, in bi, mimogrede, še vedno obstajalo veliko tistega, kar hvaležnost vzbuja, a mimo dejstev ni moč – so, te zadeve so, in bodo, dokler boš dihala…

 

Najprej sem ti hvaležen, če začnem pri sebi, radi tega, ker sem prav zahvaljujoč tebi, tvojim težavam, dospel do ugotovitve, da tako tisto, s čemer sem se poprej srečeval, in kar sem poprej razreševal, kakor vse naknadno, na področju psihe, ni bilo neko naključje.

Že res, da takrat nisem neposredno vedel, da se s psiho ukvarjam, že res, da tudi takrat, ko sva midva terapijo zastavljala, nisem vedel, da terapijo počenjam, a me je razplet določenih težav, njihovo razreševanje, ob občasnem posvetovanju, preverjanju mojega že izkazanega početja, pripeljal do ugotovitve, da, bržčas, vem, razumem to, v kar sem se podal razreševati, in da, posledično, tudi zmorem razrešiti. Da, nekim objektivnim dejstvom ni moč ubežati, pa tudi izvidi, laboratorijski, tudi ugotovitve stroke (brez navednic zapisano), ne nazadnje, tudi samo izkazovanje obolele osebe, več kot zgovorno pričajo o tem, ali je neko poseganje v bolezen uspešno, ali ni. In če je, potem, po vsej verjetnosti, tisti, ki posega, ve, kaj dela. Tako da…

 

Da, hvaležen sem ti zaradi tega, ker si mi omogočila spoznati, da razpolagam z zmožnostjo, o kateri se mi nikoli poprej niti sanjalo ni, da bi jo premogel. Kakopak, tudi jaz sem »vedel« o psihi, in o vsem, kar se nanjo nanaša, nekako tako, kot »ve« občost, potemtakem ničesar zares nisem vedel, a niti slučajno nisem vedel, da se bom s psiho neposredno srečal, in srečeval, in sem še manj vedel to, da zmorem delovati, vplivati, odpravljati, popravljati.

 

V kolikor nadaljujem z nekim vmesnim delom, preden neposredno k tebi prispem, z delom, ki ni ne ti, in ni jaz, čeprav je, sočasno, tako ti, kot tudi jaz, potem zapišem, da sem ti hvaležen za dete. Čeprav bi, v konkretnih okoliščinah, morda, bilo bolje, ko ne bi bilo, tako moje hvaležnosti, kakor tudi Male.

Ne, tisočkrat ne, NE razumi narobe! Vse svoje otroke imam rad, da jih bolj imeti ne morem, tudi Malo, driskasto, milo mojo zvezdico, sonce! A kaj, ko v meni obstaja strah, do bolečine kričeč strah, da – si ji prenesla bolezen, ki muči tudi tebe!

Vem, zavedam se, vsekakor, da jaz nikoli ničesar ne vem, in da vsi ostali »vedo« krepko več, in krepko bolje, kot vem jaz, tako o tebi, kakor tudi o otroku. In je »normalno«, mar ne, da ti, vsi »ostali«, na temelju nekega bežnega »poznavanja« tebe in otroka »vedo« več, kot vem jaz, ki sem imel, in še imam, možnost z vama leta dolgo preživeti! »Normalno«, zagotovo.

Da, je vrag, kadar vidiš, da obstaja nekaj, kar je v svojem jedru lepo, dobro, plemenito, obenem pa veš, da se bo zaradi težav, katere bolezen povzroča, zmoglo popolnoma nasprotno izkazovati, pri čemer še bolje veš to, da nikoli, ampak zares nikoli lastnemu trpljenju ne bo moglo ubežati! Nikoli! Še več, to trpljenje se bo, skozi čas, samo povečevalo. In še več – »prenašalo« se bo tudi na neke druge, ki bodo predstavljali nek neposreden del Malinega življenja, ki jo bodo imeli radi.

Da, tudi zaradi možnosti obstajanja duševne bolezni otrok nikoli ni bil v načrtu, a kaj, ko – je dogovarjanje, kakršnokoli, z duševno boleznijo popoln nesmisel!

 

Spoznal sem te v stanju umirjene, poležane bolezni. Ne, ni bilo, nikoli, stanja brez nje, te bolezni, žal do tega ni moč dospeti, bolezen le ni nek plašč, da ga, vsaj tu in tam, na obešalnik odložiš! A sem te spoznal v stanju, ko bolezen, v moji navzočnosti, takrat, kadar sva bila skupaj, v prostoru in v času, ni izkazovala svoje destruktivnosti! Še več, enkrat samkrat se ni, neposredno, razločno, izkazala, bodisi v besedah, bodisi v ravnanjih, vse do dvaindvajsetega marca lanskega leta! Enkrat samkrat ne, v več kot desetih letih in treh mesecih! V moji navzočnosti, seveda. Žal, a danes vem, da se je izkazovala za mojim hrbtom. Drugače ni zmogla, drugače ne zmore, je bolezen, prisotna v slehernem atomu, ki te tvori, nenehno, od rojstva, do konca.

 

Vem, še kako vem, in drugače nikoli ne bom trdil, da si po svoji zasnovanosti, da si v svojem jedru, tako dobro, lepo, plemenito bitje, da si, v bistvu, utelešena Dobrota, Lepota, Plemenitost!

Vem, doživljal sem, spoznaval, tvoja silovita, spontana, iskrena, da bolj biti ne bi mogla, čustvovanja, vem, da ne samo zmoreš, pač pa da potrebuješ to, da tvoj imam-te-rada živi, in da živi povsem stran od sleherne sebičnosti, preračunljivosti, laži. Vem! Ko ne bi bilo bolezni, ki te pesti, ne bi bila samo dobra mama, družica, ne, še zdaleč ne, bila bi na samem vrhu, med najboljšimi, kar jih je, redkimi, mamami in družicami! Bila bi, da – ko bi te z reflektorji iskal, sredi belega dne, po vsem svetu, boljše ne bi mogel najti! In zato je še toliko večja škoda, ki jo tvoja bolezen povzroča!

 

Ob tebi sem spoznal moč zaupanja, pripadnosti, volje. Da, brezmejno sem ti zaupal, vse do omenjenega dvaindvajsetega marca, lani, vsako črko, ne samo besedo, sem ti verjel, a tudi ti si, v stanju svoje umirjene bolezni, brezmejno zaupala meni! V nasprotnem ne bi zmogel nikoli, ampak res nikoli, seči tja, koder sem smel seči dobesedno edini, med vsemi milijardami, ki obstajajo. Da, nihče drug ni srečeval tvojih različnih podob, kaj šele, da bi jih srečal več kot tristo, ki so obstajale, nekoč, v nekem letu in pol najinega začetnega sobivanja. Danes jih je manj, krepko manj, a še vedno preveč, čeprav – ja, so »strokovnjakinje«, ki so se, za razliko od mene, šolale, z namenom, da bi razreševale, a kaj, ko jim šolanje, kaže, ne more pomagati, pa »vedo«, da je s teboj vse-v-redu. Pač, si skupnost stanovalcev, tako vešča skupnost, da dobro veš kdaj, in komu, se smeš kazati v neki, konkretni, svoji podobi. Absurd, bi zapisal da celo smešen, a, žal, tako žalosten, da bolj biti ne bi mogel – celo z duševno boleznijo si, zahvaljujoč svoji razumski zasnovanosti, miselno krepko zmožnejša od povprečja! Absurd, a dejstvo, kruto dejstvo!

 

Tvoja pripadnost… nekoč mi je Nina povedala, da si takrat, ko sta sedeli za mizo, jaz pa sem šel v kopalnico, kot psiček obračala svoje poglede proti kopalnici, ob vsakem zvoku, katerega bi bilo moč razumeti kot moj prihod nazaj, kot psiček, ki komaj čaka, da bo ugledal, kar ugledati želi.

Spoznal sem tvojo pripadnost, in vem, da si se, v stanju svoje umirjene bolezni, pripravljena raztrgati za tiste, katere imaš rada! Vem. A, žal, vem tudi kakšna si, ko te bolezen vodi…

 

Volja. Pravijo, da ima volja čudežno moč, da zmore celo ozdraviti! Daleč, daleč od tega, kajti volja, neposredno, prav ničesar ne zmore, ničesar. Ni zdravilna. Ko bi bila, ne bi bili potrebni ne zdravniki, ne zdravila. Je pa res, to, da pa nobeno zdravljenje brez prisotnosti volje po ozdravitvi, ne more biti učinkovito, vsaj dolgoročno ne.

Da, to, da zmoreš zbrati voljo, takrat, kadar bolezen »spi«, da jo zmoreš pognati, pa čeprav s tujo pomočjo, je dejstvo. To sva skupaj ugotavljala, kar nekajkrat, ko sva krče, in fobije, odpravljala, in ko si se nahajala v nekem popolnoma apatičnem, depresivnem stanju, pa te je potrebno bilo najprej sploh v živetje spraviti, šele nato tudi soočati se z neko težavo, drugo, drugačno.

In čeprav si bila, dobesedno, v popolnem psihičnem »dreku«, in daleč od tega, kakor »ve« tvoja »strokovnjakinja«, ki o neki, takratni, lažji psihični okvari govori (da, taista »strokovnjakinja«, ki ti je, leta nazaj, ob zadnjem kontrolnem pregledu izjavila svoj »nikoli nisem pričakovala, da vas bom videla v tako dobrem stanju«… pri LAŽJI motnji tisti, ki zdravi, NE pričakuje odprave motnje?! Kaj pa počenja na delovnem mestu zdravnika?!), da, kljub takšnemu stanju, in kljub dejstvu, da je terapija, vsaj do prvega izkazanega rezultata, izjemno boleča zadeva, dobesedno boleča, kljub temu si vselej uspela zbrati potrebno voljo za to, da sva se skupaj borila! Ja, tudi to vem – ko me ne bi imela rada, tako, kot me v svojem jedru, še vedno, imaš, bi lahko samo sanjal o tem, da ti zmorem kakorkoli pomagati! Potemtakem – da, vem, da me imaš, nekje globoko v sebi, rada, a kljub temu…

 

Če sem ti hvaležen na področju tistega, s čemer vse si se mi predstavila, v stanju umirjene bolezni, kot KDO si se mi predstavila… če sem ti hvaležen za to, da si mi omogočila dospeti do zavedanja lastne zmožnosti uspešnega, učinkovitega delovanja na področju odpravljanja psihičnih težav… če sem ti celo hvaležen za to, da si mi omogočila vsaj nek osnoven vpogled v stanja duševnih bolezni, o katerih vsaj nekaj danes vem, a, žal, ne morem vedeti o moči besede, o tem, kako beseda deluje, pri duševnih boleznih (za kaj takega nimam nekih potrebnih povratnih informacij, nimam nekih možnosti primerjav, da bi na temelju njih ugotavljal, vedoč, kako bi se odvijalo brez teh besed, vedoč samo o tem, kako se odvija ob njih)… ti za vse ostalo, s čemer si se izkazovala, vselej, za mojim hrbtom, in s čemer si se izkazovala vse od Malinega rojstva, ter zlasti s čemer se izkazuješ v zadnjem času, ja, za vse to pa bi ti lahko bil hvaležen samo v primeru, ko bi tudi sam bil bolan, pa bi užival, v nekem mazohizmu, v tem, da bi, ugotavljajoč tebe, dospeval do tega, da bi samemu sebi bolečino, trpljenje porajal. Potemtakem ti za vse ostalo ne morem biti hvaležen! Kljub vsem spoznanjem, bi raje videl, ko ne bi ničesar vedel, a bi ti bila ti, takšna, kakršno te je Narava zasnovala, Dobrota, Lepota, Plemenitost – brez bolezni, kakopak.

 

Tebi, ki si potlačena, »nekje znotraj«, nikoli ničesar nisem zameril. Dobro veš, med nama v več kot desetih letih ene same žal besede ni bilo, enega samega povzdignjenega glasu, kaj šele nekega loputanja z vrati, ali kakršnegakoli drugačnega izkazovanja nezadovoljstva, jeze, nasilja! Nikoli!

Ja, čeprav se butasto sliši, a zamerim tvoji bolezni! Ne morem, pa naj se še tako trudim, mimo tega, da se v stanju vzbujene bolezni izkazuješ z ravnanji, katera so mi vedno bila ne samo nesprejemljiva, nedopustna, krepko več, vedno so mi bila obsodbe vredna, nagnusna, nevredna človeka! In je žalostno, dejstvo, da bolezen ostaja v tebi, do konca, in ostaja, ter se zlahka izkazuje, tudi takrat, ko se umiri. Ja, izkazuje se nekje stran, za hrbtom, in o tem danes, za razliko od nekoč, vem. Da, tudi za to vedenje sem ti hvaležen. In tudi to vedenje sodi med tista, za katera bi raje videl, ko nikoli do njih ne bi dospel.

 

Vem, še kako vem, da trpiš! Trpiš v slednjem trenutku svojega obstajanja, še od otroških let dalje. Ja, tudi neka »nerodnost«, ko se v lastne korake, dobesedno, zapletaš, ni posledica nekih fizičnih pomanjkljivosti, daleč od tega, pač pa – kadar pod »isto streho« različnosti bivajo, zna biti hudič, ko bi ena podoba želela v eno, druga pa v povsem drugo, nasprotno smer… a, pomembno je to, da si za »strokovnjakinje« popolnoma v redu. Bodo, verjemi, s časom, ta tvoj v-redu malo drugače spoznale, ko se bo njihovim očem pokazal, če se že njihovim možganom ne more, ker zmožnosti ugotavljanja, posrednega, zmožnosti razumevanja ne premorejo. Obenem pa so tako »profesionalne«, da jim lahko ure in ure dejstva nizaš, pa bodo one bolj verjele lastni neumnosti, kot čemerkoli drugemu. In ti jim, s svojo bolezensko neumnostjo, povsem ustrezaš, si, resnici na ljubo, njim – enaka! Le da so one zdrave. In, žal, nagonska bitja, »izšolana«, v obrt.

 

Ja, hvaležen sem ti, ker si mi omogočila spoznati, da pravljice obstajajo, da je do njih, in v njih, moč seči, jih živeti. Ne morem ti biti hvaležen, pravzaprav tvoji bolezni, za to, da si najino pravljico tako onečedila, da je bolj mogla ne bi!

In, mimogrede – že nekajkrat sem zapisal, da ti ves svet ni dal, ti ni omogočal tega, in tistega, kar sem ti dajal jaz. Pa ne mislim na materialne zadeve, kje neki, nisva, nikoli, živela v zavidanja vrednih materialnih pogojih! In, domnevam vsaj, da veš, da to moje dajanje na nečem temelji. Kakor temelji tudi preprosto dejstvo, da bi te vsak drug, ko bi se na mojem mestu znašel, že davno »odpikal«, in to nikakor ne na lep način, po vsem tem, s čemer si se izkazala… da nihče ne bi trpel, zaradi tebe, ves ta čas, pravzaprav dvomim, da bi ob tebi, in s teboj, trpel takrat, ko si se, celo na grozljiv, zastrašujoč način v številnih podobah izkazovala… pa domnevam, da zmoreš tudi to vedeti, da nikoli nisem bil, in ti nikoli biti ne morem zgolj nek »nekdo drug«. Nek sebičnež, ki zna, zares, imeti rad izključno samega sebe… in ugodja, sebi dospela, ne glede na to, kdo jih poraja.

Ne bom konkretneje zapisal, ničesar več, o tem, o osnovi takšnega mojega izkazovanja, o tem bi, nekje v sebi, sama morala vedeti, več kot dovolj.

 

Za zaključek – NE verjamem ti, da se »vse zasidra v tebi«! Ko bi se, potem bi se najprej same sebe zavedala, kot celote, in bi, posledično, prišla do ugotovitve, da je zadeve potrebno razreševati. Na krepko drugačen način, kot jih »razrešuješ« ti, ki le trpljenje, sebi in ostalim (ne boj se, ni jih veliko!) povečuješ!

 

Ja, za marsikaj sem ti hvaležen, in za marsikaj bi raje videl, ko moja hvaležnost ne bi imela osnov obstajanja.