Nagonsko zasnovana bitja, potemtakem tudi absolutna večina t. im. človeštva, nimajo enovite zavesti (oziroma spomina), pač pa je njihova zavest (s tem tudi spomin) porazdeljen/a na več posamičnih (in med seboj NEpovezanih) enot/predelov, zaradi česar funkcionirajo tako...
...kot funkcionira sicer razumsko zasnovano bitje, a psihično obolelo, in zaradi psihične obolelosti porazdeljeno (razcepljeno) na več "podzavestnih podob", med katerimi se vsaka posamična podoba zaveda ( = pomni) le delčka življenja ( = spoznanj) celotne (obolele) osebe, in se ne zaveda obstoja (pre)ostalih (podobnih) delčkov zavedanja (pomnenja) obolele osebe kot celote... potemtakem se NE zaveda tudi same sebe kot celote ( = obolele osebe oz. posameznika/ce).
To je edini možen način razlage nagonskega ravnanja, ravnanja po principu pogojnega refleksa: zaradi delnih (nepopolnih) informacij ( = spomina, znanj) o določeni, katerikoli, vsebini, se do nje obnašam ( = izkazujem) vsakokrat drugače, odvisno od okoliščin (v okviru katerih se znajdem napram konkretni vsebini) in na temelju tistega "videnja" ( = poznavanja, dojemanja), vsakokrat samo delnega, NEcelovitega, katerega doživete okoliščine obudijo (prikličejo) v stanje zavedanja (zavesti). In ker SE do iste vsebine (v različnih okoliščinah) RAZLIČNO obnašam, pomeni, da imam RAZLIČNE podatke ( = spoznanja, spomin) o tej vsebini shranjene, da razpolagam z njimi, le ne morem jih sočasno povezati, jih sočasno zaokrožiti v celoto, ter s tem samemu sebi omogočiti konstanten, enak odnos do obravnavane reči, ne glede na to, da se okoliščine (torej NE sama stvar) spreminjajo!
Zaradi tega tudi samo zdravljenje psih.obolelosti nagonskega bitja poteka bolj v podobi "dresure" (kot v podobi dejanske psihoterapije): v obliki nadomestitve neke stare (nesprejemljive) navade (izkazovanja posameznika) z neko novo, sprejemljivo. Kajti...
V kolikor nagonsko bitje objektivno NI zmožno celovitega vpogleda (kar JE DEJSTVO!), potem NI zmožno objektivne presoje, potem ni zmožno v (raznolikih, pestrih, številnih) okoliščinah verodostojnega (v smislu načelnosti) opredeljevanja (potemtakem tudi ne ravnanja), potem takšno bitje NIKOLI NE ZMORE biti suvereno, zmožno odgovornega odločanja o sebi in o okolju, katerega del je! In ker tega NE zmore, se je zmožno zgolj NAUČITI nepravilno ravnanje nadomestiti s pravilnim, kar, z drugimi besedami, pomeni:
Lahko preneha s pitjem (v primeru poprejšnje alkoholiziranosti) in SE NAUČI NE PITI, s tem postane okolju sprejemljivejše, s tem sebi NE povzroča tekočih težav, izvirajočih iz alkoholiziranosti, vendar NI zares OZDRAVLJENO, ker NI odpravljen vzrok (le-ta se nahaja v sami "psihi"), ki je v podobi določenega nezadovoljstva popeljal v alkohol. Pomeni, da je takšno bitje le NAUČENO "živeti čim bolj nemoteno naprej in v NEozdravljenem stanju" (zato MORA takšen "zdravljenec" VEDNO, kadar mu ponudijo alkohol, poreči "hvala, ne pijem, sem zdravljen alkoholik"), pomeni - če je vzrok mojega nezadovoljstva OSTAL V MENI, potem je tudi kakovost mojega življenja (njegovo zadovoljstvo, s tem tudi življenjska energija) ostala v bistvu na isti ravni, kot je bila pred nastopom alkoholizma, kajti: NOBENA psihična težava NE "izpuhti" iz psihe kar tako, sama od sebe (pa četudi si oboleli to želi, in četudi misli, da bo z npr. nekakšnimi "avtogenimi" postopki zadeve razrešil)!
