Sestrična,
zdravo!
Sama si
kriva! Ker se je prijetno pogovarjati s teboj, in ker si med redkimi, s
katerimi mi je moč pogovarjati se o vsebinskih zadevah, o tistih, o katerih se
v običajnem svetu ni moč tvorno pogovarjati, nadaljujem pogovor s teboj, čeprav
si, v fizičnem smislu, odsotna, meni nedosegljiva.
Priznam,
nisem bral del tistega filozofa, katerega si omenila (tistega, ki govori o »devetih
stopnjah zavesti«), pravzaprav si nisem niti njegovega imena zapomnil. A ga
zmorem, na temelju slišanega, uvrščati med idealistične filozofe.
Da,
filozofija se deli na dve temeljni smeri, na materialistično (znotraj katere
je, vsaj po mojem mnenju, na vrhu Marx) in na idealistično (znotraj katere na
vrh umeščam Hegla), med obema pa obstaja pomembna razlika! Materialistična
izhaja iz dejstva, ki govori o obstoju materije (materialnega) in v tej
materiji išče vzroke (razloge) njenega »obnašanja«, izkazovanja, medtem ko idealistična
svet razlaga na osnovi posledic (tega materialnega), na osnovi njegovega
izkazovanja, potemtakem na osnovi ugotovitev, oblikovanih v okviru čutnega
zaznavanja (in NE razuma!), pri čemer je največja težava prav v tem, da »imajo
vsake oči svojega malarja«, da slehernik ta izkazovanja vidi na njemu lasten
način (v okviru njemu danih, objektivnih zmožnosti), in potem po teh
izkazovanjih razlaga stvarnost. Zaradi tega tudi, na tak način, ni možen
dogovor, konsenz, na ravni človeštva, pač pa obstajajo posamične usmeritve,
posamične resnice (a vse, od prve do zadnje, le delne, nepopolne, potemtakem, v
odnosu do celote, NEresnice), posamezne prakse, načini življenja… kar vse je
imenitna osnova za razslojen svet, za večne razlike, posledično – za nezmožnost
uskladitve, za nezmožnost tvornega, uspešnega (vsem in vsakomur) sobivanja!
Čeprav…
Vzrok
določenega izkazovanja je VEDNO V sami stvari, v njenih naravnih opredelitvah,
pa, če vzamem preprost primer, in pojasnim v podobi gravitacije, potem zapišem
takole: na Zemlji je gravitacija bistveno večja, kot je na Luni, in to zaradi
obstoječih naravnih opredelitev, danosti. Zemlja je namreč še vedno zelo živ
planet, ima jedro, aktivno in dovolj veliko, to jedro se giblje in s tem
ustvarja trenje, to trenje povzroča magnetizem, in ta magnetizem je –
gravitacija. Luna, na drugi strani, je domala ugasel planet, in premore še
toliko energije, kolikor je je potrebne za to, da samo telo, maso planeta drži
skupaj… in s tem izkazuje tudi svojo minimalno gravitacijo.
Potemtakem,
če je vzrok VEDNO V konkretni danosti, potem je tudi vzrok določenega (načina)
mišljenja opredeljen z naravnimi danostmi (in ne z izkazovanji, kot so vzgoja,
učenje, načini sobivanja… vse našteto so, izključno, posledice konkretnega
bivajočega!).
Tiste
različne stopnje zavesti, devet naj bi jih bilo, so, kot prvo, napovedovanje
bodočnosti, so torej zapisane v podobi trditev, čeprav naj bi bilo jasno, da
bodočnosti NI moč opredeljevati kot nekaj definitivnega, neizbežnega, saj je
kup zadevščin, okoliščin, trenutno nam še neznanih, ki zmorejo tokove časa
preusmeriti po svoje. Z drugimi besedami lahko o bodočnosti zgolj predvidevamo
(in to lahko počnemo v različne smeri), ne moremo pa o njej oblikovati
dokončnih stališč, veljavnih za vse in vsakogar, in, še posebej pomembno,
veljavnih za dejanski razplet, razvoj dogodkov! In ta, ki »ve« za naprej, ta,
ki je v to svoje »vnaprej-vedenje« povsem prepričan, ta, zagotovo, o sedanjosti
(preteklosti) napačno ve, in je nezmožen trezne presoje!
V
bistvu pri večinski populaciji sploh NE gre za zavedanje, za zavest kot tako,
pač pa gre (v vseh oblikah tega zavedanja, pa naj bo zasnovano na etični ali
državni pripadnosti) zgolj za preprosto, naravno – pripadnost krdelu (plemenu).
S to razliko, da se, skozi čas, oblike (velikosti) tega krdela spreminjajo,
obenem pa »svet« kot tak (zaradi naraščanja števila prebivalstva, zaradi
možnosti komunikacije, potovanja) postaja vse manjši. Da moja trditev o
NEOBSTOJEČI zavesti drži, bom skušal dokazati v nadaljevanju…
Vzemiva
splošno znano dejstvo o tem, da imajo VSI večinski neke »svoje« posameznike, ki
jih pojmujejo kot »velike«, če sem natančnejši, kot »NAŠE velike«. Vsem (tem
večinskim) so ISTI (»veliki«) posamezniki pomembni, vsem tem večinskim so ti »veliki«
po okusu, pomeni, da do teh »velikih« VSI večinski izkazujejo povsem enak odnos
(bojda jih slavijo, častijo, a samo tozadevno, in daleč od dejanskega
čaščenja!). Ni zanimivo, da imajo po vseh ostalih stvareh, vsebinah, vsak svoj
okus, da je nabor teh različnih okusov sila pester, celo tako nasprotujoč si,
da je nezdružljiv?! In – čemu je tako, s temi »velikimi«? Preprosto…
V
kolikor nisem zmožen prepoznavati vrednosti določenih vsebin (tega pa nisem
zmožen, ker teh vsebin NIMAM V sebi, ker se s temi vsebinami nisem zmožen
izkazovati), potem mi ne ostaja druga možnost, kot ta, da vrednosti »prepoznavam«
na osnovi (družbenega) konsenza! Povedali so mi, da so ti »veliki« pomembni, in
zdaj »vem«, da so – zares pomembni, zares »veliki«!
Čemu pa
mi služijo, ti »veliki«? Spet, povsem preprosto: ker imam, kot del nagonskega
sveta, potrebo po uvrščanju na družbeni lestvici (ali vsaj po tem, da ne
odstopam od splošno veljavnih opredelitev, da nisem drugačen, pač pa da sem »naš«,
da sem del tistega »mi«), mi tudi takšne stvari, kot so »veliki«, pa Triglav,
slovenstvo… pomenijo veliko, in vsaj toliko, da me okolje ne izloča (me ne sili
v samostojno, suvereno življenje, katerega ne bi zmogel), obenem pa si tudi z
drugimi rečmi, z nadomestki lastne (ustvarjalne) nezmožnosti gradim »veljavo«
(tako v lastnih očeh, kakor tudi v očeh večinskega okolja), pa tekmujem z
boljšim avtomobilom, službo, plačo, standardom, z boljšim položajem, z boljšim
nazivom (spričevalom)… in se obnašam natanko tako, kot se znotraj svojega
krdela obnaša volk! Tudi on namreč ve, da bo imel več ugodja, več pravic, če se
bo na lestvici krdela prebil višje (samo da volk svoje prebijanje realizira na
temelju SVOJIH dejanskih sposobnosti, medtem ko v večinskem človeškem svetu to
dviganje omogočajo nadomestki - že prej naštete dobrine, ki imajo, po občem
pojmovanju, ustrezno »veljavo«).
Koliko
je takšna zavest realna, dejanska, o tem najbolje priča običajna – nogometna tekma,
ki v trenutku razdeli »narodno ozaveščene« na tiste ZA, na tiste PROTI, in na
tiste nevtralne (kakor v dnevni politiki, levi, desni, sredinski). Pomeni, da
zmore skupnost (enotnost) kolikor toliko funkcionirati IZKLJUČNO v primeru
(domnevne ali dejanske) ogroženosti »od zunaj«, in takrat lahko združuje tako
na nacionalni osnovi, kot na osnovi podobnih »načinov življenja« (»civiliziranosti«),
v končni fazi tudi na ravni celotnega planeta (v kolikor bi, denimo, pretil
napad »marsovcev«), kar, z drugimi besedami pomeni, da zmore sobivanje delovati
zgolj v podobi izbire »manjšega zla«, pa daje prednost (posameznikovemu)
preživetju. Takoj pa, ko občutek ogroženosti izgine, se takšna »skupnost«
razbije na nešteto posamičnih različnosti…
Ko bi
šlo dejansko za zavedanje (za zavest), potem bi tudi v stanju neogroženosti
vedeli, da je moč s skupnimi močmi tvoriti (vsem in vsakomur) boljši svet,
potem ne bi bile merodajne različnosti, pač pa bi vsaka različnost živela na
sebi svojstven način, ne da bi s tem ogrožala vseh ostalih!
NE, to
NISO niti skupnosti, to NI sobivanje, to nikakor NI posledica (izkaz) zavesti
oziroma zavedanja, pač pa gre zgolj za popolnoma naravno obnašanje, opredeljeno
v podobi nagonov, izkazujoče se v vsakokratnem iskanju (sebi) lažjih,
uspešnejših poti pre/živetja!
In sva
tako znova pri nagonskem izkazovanju (in pod nobenim pogojem pri razumskem!),
ki je pogojeno s podobo mišljenja, poimenovanega enostavno, konkretno,
neposredno vzročno-posledično mišljenje. Od katerega ne kaže pričakovati nekih
evolucijskih izboljšav, in še posebno ne vsebinskih sprememb, ki bi zastavljen
način mišljenja (in razvijajoč se skozi desettisočletja) iz nagonskega popeljal
v razumsko! Pa tudi…
Ko
izbruhne požar, v gozdu, takrat zmoreta volk in srna bežati skupaj, z ramo ob
rami, vendar v istem trenutku, ko dospeta na varno, spet postaneta povsem »običajna«
volk in srna.
Ja,
žalostno dejstvo, a »javno izobraževanje« in večinska prevlada sta pripeljala
tudi do tega, da obstajata tako znanost, kakor tudi »znanost«. Prva zmore
obstoj svojih ugotovitev dokazati v »naravi«, v obstoječem (potemtakem tudi
različnostim dostopnim dejstvom), druga pa lastne ugotovitve najraje podkrepi s
trditvami, zastavljenimi v podobi absolutnih resnic, resnic potemtakem, ki
takoj spremenijo svoje podobe, ko se znajdejo v drugačnem okolju. Pa, zaradi
tega, sploh niso resnice!
Lep
pozdrav!
Ni komentarjev:
Objavite komentar