"Opredmetenje človeka"

Poslušati je o »nedopustnih razmerah«, znotraj katerih je posameznik, kot »delovna sila«, obravnavan na skrajno neprimeren način, v podobi – delovnega sredstva. Pa je slišati celo o tem, da »je človek opredmeten«…

O »opredmetenju človeka po človeku« je govoril že Marx. In v bistvu ne gre za nič novega, nasprotno – gre za stalnico, obstoječo v nagonskem svetu. Gre pravzaprav za dve vrsti tega »opredmetenja«, za SAMOopredmetenje (ko posameznik samega sebe postavi v vlogo objekta) in za »opredmetenje človeka po človeku« (kadar posameznik na položaju odločanja druge posameznike obravnava v podobi sredstev, potrebnih za dosego njegovega, individualnega cilja). In do obeh vrst tega »opredmetenja« NI prišlo zaradi nekih zunanjih vzrokov, torej zaradi vzrokov, ki bi obstajali izven nagonskega(ih) posameznika(ov), pač pa zaradi same nagonske narave. Pa pojasnim…

Prav VSAKA NAGONSKA združba, vsaka nagonska povezanost, skupnost, je urejena po sistemu »družbene lestvice«, potemtakem po hierarhičnem sistemu, znotraj katerega si posameznik pridobiva veljavo z vzpenjanjem proti »navzgor«. Absurd, gromozanski absurd je v tem, da t. im. človeštvo pretežno sestavljajo prav nagonska bitja (katerih narava je »vzpenjanje po lestvici«, s ciljem »biti več od drugih«), ki se, bojda, zavzemajo za »enakost«, »enakopravnost« (čeprav se v bistvu zavzemajo izključno za »sebi boljše«, kajti neenakost, neenakopravnost jih prav nič ne z/moti takrat, kadar imajo sami dovolj oz. več od drugih). Kakorkoli že, v naravi to vzpenjanje (v smeri »dokazovanja samemu sebi in vsem ostalim«) poteka izključno na osnovi neposrednih zmožnosti posameznika, pa lahko, če vzamemo za primer volčje krdelo, posameznik pridobiva na položaju izključno takrat (in dokler) je dovolj močan, izkušen, spreten, iznajdljiv, da je v teh zmožnostih boljši od ostalih. In višje kot je, na tej hierarhični lestvici, večje ugodnosti, pravice ima (dokler je zmožen ubraniti svoj položaj, seveda).

V t. im. človeškem svetu je RAZUM poskrbel za nek osnoven red: zapovedal je (z zakoni) prepoved neposrednega »boja za obstanek« (razum je postoril še marsikaj drugega, ne samo po vprašanju razvoja otipljivih vsebin, tudi po vprašanju ukinitve nekoč veljavnih praks, denimo – ljudožerstva), s čemer je, vsaj načeloma, onemogočil družbeno vzpenjanje s pomočjo uporabe grobe sile (torej neposrednega nasilja), obenem pa je uvedel določena etična pravila (ki tako in tako v nagonskem svetu veljajo le takrat, kadar je »sodnik« kazen, torej ustrezna grožnja, posledično strah pred posledicami neprimernega ravnanja, torej takrat, kadar »niti« drži v rokah razumska manjšina, medtem ko v časih nagonskega izkazovanja tudi tovrstne zapovedi padajo, in se vzpostavi sistem manj in bolj upravičenih, manj in bolj zaščitenih, tistih, ki si smejo dovoliti več, in tistih, ki si smejo dovoliti manj, v odvisnosti, pač, od njihovega aktualnega mesta na družbeni lestvici). In kadar je moja zmožnost, neposredna, izkazovana le v podobi fizičnih zmožnosti (kakor pri omenjenih volkovih), takrat lahko (v primeru, da mi je nasilje prepovedano) svojo fizično moč (energijo) usmerim v delo, v opravljanje določenih aktivnosti, za katero/e bom prejel določeno plačilo, in si bom, posredno, s tem plačilom omogočil nakup materialnih dobrin, tudi (ali predvsem) tistih, ki v (nagonskem) okolju veljajo kot simboli določene vrednosti, pomena. Pomeni, da bom kupoval stvari, s katerimi bom samemu sebi, in zlasti drugim, dokazoval »kako sem sposoben«, »koliko veljam« (pa četudi se bom, zaradi tega dokazovanja, odrekel določenim dejansko potrebnim stvarem, vsebinam, torej tudi, če bom zaradi nakupa npr. avtomobila, varčeval na hrani, obleki…). In…

Ker je moja lakota po takšnem dokazovanju (sebi in drugim) neomejena, nimam nikoli dovolj, pa se vse življenje ženem za tem, da bi imel več in boljše kot ima moje okolje (ali vsaj za tem, da za okoljem ne bi zaostajal). In ker s tem početjem krepko presegam lastne objektivne zmožnosti, in ker mi lastnina nad temi »materialnimi vrednotami« (veliko) pomeni, se zaradi tega imetja odpovedujem lastnemu življenju, za to imetje namenjam lep del lastnega početja (moram najprej oddelati sam nakup stvari, nato moram stvar vzdrževati, moram skrbeti, da bom potrošeno/obrabljeno stvar nadomestil z novo)… in ker zame niti slučajno ne velja (tudi) tisti rek, da se pokrijem toliko, kolikor je odeja dolga… zaradi tega SAMEGA SEBE postavim v PODREJEN POLOŽAJ napram materialnemu imetju, mi »imeti« pomeni več kot živeti, zaradi česar mi »seznam pomembnih stvari« (povsem banalnih zadev, ki razumskemu bitju služijo izključno za zadovoljevanje osnovnih potreb) usmerja moje življenje, kar pomeni, da STVAR postane SUBJEKT, medtem ko se sam znajdem v vlogi – OBJEKTA.

Pomeni, da v takšno opredmetenje nihče nikogar ne sili, pač pa je takšen način funkcioniranja povsem naraven, je danost nagonskega sveta.

In ker takšen posameznik, nagonski, na povsem enak način obravnava tudi vse ostalo, in mu je dobro, pravilno, pošteno, dopustno izključno tisto, kar njemu prija, zaradi tega mu je povsem samoumevno, da se obnaša kot do sredstev (za doseganje lastnih interesov) tudi do živali, in tudi do preostalih članov njegove, nagonske skupnosti (v kolikor mu takšno izkazovanje, kakopak, dopušča »položaj na družbeni lestvici« oz. »moč«, s katero razpolaga). Pomeni, da je takšen odnos tudi nekaj naravnega, in pomeni, zaradi tega, da bi se na natanko enak način izkazovali tudi tisti nagonski, ki še niso imeli (nimajo) priložnosti (moči, položaja) da bi tako počeli, in se celo razburjajo nad tistimi, ki to počno z njimi. Zato ni zaman ugotovitev, ki priča o tem, da so »nekoč izkoriščani hujši izkoriščevalci od tisti, pod katerimi so sami trpeli«, zato so tudi razumljive podobe sveta, skozi katere se »nekoč zatirani« dobesedno izživljajo nad svojimi (nekdanjimi) zatiralci, obenem vzpostavijo sistem lastne absolutne nadvlade. In je v tem vsa razlaga »opredmetenja človeka po človeku«. Preprosta, resda, a kljub temu.