Zapišem
nekaj izhodiščnih trditev, značilnih za (v bogove) verujoči svet:
Bog
je človeka ustvaril po svoji podobi.
Vse,
kar se dogaja, se dogaja po božji volji ( = »usoda«)
Bog
je človeku dal svobodno voljo.
Bog
je pravičen, milosten, moder, nezmotljiv.
Zdaj pa
poglejmo, kako, če sploh, te trditve vzdržijo tudi v praktičnem življenju,
torej izven zapisanih trditev…
Podobe človeka
Najprej
vprašanje same opredelitve »podobe« kot take. Je »podoba« samo tisto, kar je
moč videti kot formo, obliko nekega bitja oz. stvari, ali je »podoba« tudi
tisto, s čemer (na kakršen način) se konkretno bitje (stvar) izkazuje?
Ko
pomislim na ptice, potem zlahka zapišem, da se, denimo, orel izkazuje v sledeči
podobi: ima zakrivljen (in močan) kljun (s takšnim uspešneje obvlada svoj plen,
tako takrat, ko ga lovi, kakor takrat, ko ga razkosava), ima močne noge, in na
prstih močne, zakrivljene kremplje (tudi z namenom obvladovanja plena), močna
krila in izjemen vid. Vendar…
Podobe
orla vključujejo tudi to, da orel opazuje z višine (ker tako zmore nadzorovati
večje področje tal, zaradi česar lažje najde morebiten ulov), da se »strmoglavo«
požene proti plenu (s tem zmanjšuje čas, potreben za premostitev razdalje med
njim in morebitnim plenom, pomeni, da s tem tudi zmanjšuje možnost tega, da bi
mu morebiten plen ubežal), plen zagrabi s kremplji (ko jih zasadi v telo
ulovljene živali, je verjetnost tega, da bi mu plen ubežal, majhna), predvsem
pa – prehranjuje se z mesom.
Podobe
vrabca so povsem drugačne! Ima NEzakrivljen kljun, tanke nožice, s krhkimi
kremplji, povsem (za manjše ptice) »običajna« krila, in povsem (za ptice) »običajen«
vid.
In se
izkazuje v sledečih podobah: hrani se večinoma na tleh (oziroma na katerikoli
čvrsti podlagi), ne »strmoglavlja« na poti do hrane (vrabec bolj poskakuje), je
»vsejed« (se hrani tako s semeni, kakor tudi z manjšimi živalmi).
Pomeni,
da je potrebno pod besedo »podoba« razumevati ne samo zunanji izgled neke
posamičnosti, pač pa tudi (vse!) načine, na katere se ta posamičnost izkazuje!
In zdaj…
Če »je
bog človeka ustvaril po svoji podobi«, potem je ustvaril VSE ljudi (po svoji
podobi), in potem… Potem nastaneta DVA zapleta.
Prvi
zaplet je v tem, da na svetu obstajajo tri temeljne rase (vsaka ima še svoje
pod-podobe!) – kavkazijska (»bela«), negridna (»črna«), mongolidna (»rumena«),
pa – če je bog ustvaril človeka PO SVOJI PODOBI, potem bodisi je bog neko »bivanje«,
ki je sestavljeno iz povsem različnih podob (in so vsa prikazovanja,
upodabljanja boga, izkazovana v človeštvu, NAPAČNA!), bodisi NI enega samega
boga, pač pa ima vsaka človeška podoba (rasa) – svojega! In SO VSI ti različni
bogovi - »pravi(lni)« bogovi!
Drug
zaplet pa se izkaže v odnosu na povsem RAZLIČNE podobe izkazovanja posameznih
okolij (torej ljudi), v obliki izjemno različnih navad, s katerimi se ljudje po
svetu izkazujejo, in so (te navade) med seboj lahko tudi povsem nasprotujoče si!
Pa: v kolikor ima takšne različne, nasprotujoče si navade tudi (en sam) bog,
potem – NAVAD SPLOH NIMA, saj vselej dela drugače (navada je konstantno/st
izvajanje/a)!
In v
kolikor za zaključek tega dela zapišem trditev, da je človeštvo, kot »stvaritev
boga« plod njegove (božje) volje, potem ne morem mimo tega, da ne bi zastavil
sledečega vprašanja: KAKO lahko kdorkoli SPOŠTUJE boga, ko pa si dovoli to
pravico, da (s svojim odnosom do drugačnih) IZKLJUČUJE sebi drugačne (različne,
tako po zunanjosti, kakor po izkazovanju) in s tem ZAVRAČA (negira, ji
nasprotuje!) »božjo voljo«?!
In,
mimogrede, glede na to, da se človeštvo praviloma izkazuje z NEUMNOSTJO (torej
je tudi neumnost eden izmed načinov izkazovanja, potemtakem ena izmed podob),
potem – je tudi bog neumen?!
Usoda in svobodna volja
Da,
najbolje, da kar združim drugo in tretjo (izhodiščno) trditev, pa ju obravnavam
v povezavi.
Malodane
absolutna večina verjame v »usodo«. Kakopak, to verjame predvsem (če ne
izključno) takrat, kadar se okoliščine prevešajo na slabše, kajti v nasprotnem,
ko »gre« (dobro), je moč poslušati trditve o »lastni zaslužnosti«. In še ne
tako dolgo nazaj je (tudi uradno, »cerkveno«) veljalo, da je VSE na tem svetu
natanko tako, kakor je (ob stvaritvi sami) odločil bog (torej je bilo, še
nedolgo nazaj, VSE po božji volji)!
Ker si
človeštvo NE zna razložiti preprostega razkoraka med modrim (pametnim) bogom,
in NEumnim (praktičnim) svetom… in ker pameten bog ne more odločati v NEumnih podobah
(če je vse po božji volji, potem je njegova volja dokaj neumna, če se njegov višek
stvarstva nenehno z neumnostjo izkazuje!)… in ker je potrebno ustrezno
odgovoriti tudi na to (zapisano) dilemo, je človeška NEumnost prilagodila
(spremenila) svoje poprejšnje vedenje o bogu (tudi to vedenje je bilo v podobi
ABSOLUTNE RESNICE, kakor so bila v podobah ABSOLUTNIH RESNIC tudi vsa
poprejšnja vedenja o bogu, in bodo tudi vsa bodoča – ne glede na to, da se ta »vedenja«
SPREMINJAJO, medtem ko bi morala biti resnica, da bi obstala kot ABSOLUTNA, ENA
SAMA, veljavna v vseh okoljih in časih!)… zaradi vsega naštetega je prišlo do
ugotovitve, da »je bog dal človeku svobodno voljo«. Ampak… tu se znova zadeve
zapletejo!!!
Prvi
zaplet: če je bog dal človeku svobodno voljo, čemu se potem taisti človek sklicuje
na usodo? Morda – zaradi lastne NEzmožnosti, nezmožnosti uspešnega tvorjenja (sedanjosti
in bodočnosti), nezmožnosti uma (ki niti lastne kontradiktornosti… »usoda« je
POPOLNO nasprotje »svobodne volje«… NI zmožen ugotoviti, se je ZAVEDATI)?!
Drugi
zaplet: če je bog dal človeku svobodno voljo (pomeni, da lahko VSAK človek
svobodno ravna), potem – na temelju katere pravice verujoči (vsi po vrsti, v
vseh predelih sveta!) zavračajo drugače verujoče in jim ne priznavajo
enakopravnosti, in jim ne priznavajo njih svobodne volje (ki je tudi v tem, ta
svobodna volja, da lahko PO SVOJE ne/verujem, da lahko PO SVOJE živim!), in
celo BOGU NASPROTUJEJO v njegovi odločitvi, da JE VSEM DAL SVOBODNO
VOLJO???!!!!!
In,
mimogrede: lahko »verujem« v boga, in ga celo »spoštujem«, v kolikor ravnam
PROTI NJEGOVI volji, odločitvi, v kolikor ga sploh NE UPOŠTEVAM?!!!!!!!!
Bog je pravičen, milosten, moder,
nezmotljiv
Začnem
od zadaj, in zopet povežem dve mnenji o bogu: tisto, da je moder, in tisto, da
je nezmotljiv Ter obema pridodam pridih trditve o tem, da »je bog ustvaril
človeka po lastni podobi«).
Če je
bog NEZMOTLJIV, kako za vraga je lahko ustvaril tako ZMEDENA in NEUMNA bitja,
kakršna so ta, ki tvorijo »človeštvo« (obenem pa taista bitja opredelil kot »vrhunec«
svojega stvariteljstva – pomeni, da česa boljšega NI ZMOŽEN ustvariti!)? Kako
je dal svet v roke bitjem, ki niti toliko umnosti ne premorejo, kolikor je
(skozi »razum Narave«) premorejo celo mravlje, polži, gliste, ki same/i sebi ne
delajo škode, ki NE poznajo tovrstnih pretresov, kakršni so »družbeni pretresi
človeštva«?! Pomeni, da JE zmotljiv (ker – ne samo, da ni znal ustvariti bitje,
ki bi SMISELNO živelo svoje življenje, pač pa je celo to/takšno bitje prepoznal
kot višek lastnega »ustvarjalnega dometa«)?
In, z
drugega zornega kota: če se NI zmotil (če JE nezmotljiv), potem – je lahko
moder, ko pa se s tako neumnim (lastnim) proizvodom izkazuje?!!! Obenem pa daje
Svet taistemu (neumnemu lastnemu proizvodu) v uničenje?!
Ali pa,
morda, je zgolj zmotljiv (ta bog), kakor je (večno) zmotljivo tudi človeštvo…
in se tudi on, bog, »uči na napakah« (kakor se VEČNO »uči« tudi človeštvo)… in
ta »uk« izkazuje na način, da se NIKOLI ne nauči (niti na podlagi izkušenj,
napak), ker – nenehno ohranja obstoječe stanje, ga ne popravlja (če ga,
vsezmožen, že odpraviti ne zmore)?!!
Tudi o
pravičnem in milostnem bogu bom skupaj.
Kaj je
to pravičnost? Je to, morda, odnos, katerega (kakršnega) izkazujem pri
odmerjanju svojega lastnega odnosa do različnih oblik izkazovanja (tako svojih
izkazovanj, kakor izkazovanj vsega preostalega sveta)? Je to, morda, odnos, v
okviru katerega tiste »pridne, dobre« po/hvalim, jih celo, morda, nagradim,
medtem ko tiste »neubogljive, slabe« grajam, jih celo kaznujem? In sem neprizanesljiv,
po taistem vprašanju, tudi (predvsem) do – samega sebe?!
Verjetno,
da je pravičnost prav to (takšna podoba odnosa)! Ampak…
V
kolikor sem pravičen, potem nagrajujem oz. kaznujem takrat, ko ZAZNAM neko
dobro (slabo) ravnanje, in nagradim (kaznujem) TISTEGA, ki to dejanje izkaže!
Obenem – če sem milosten ( = usmiljen), potem NE kaznujem (pač pa le opozorim),
in ZLASTI NE KAZUJEM V PODOBI TRPLJENJA tistega, ki je nekaj slabega storil,
pač pa ga kaznujem IZKLJUČNO v smislu opozorila, torej kaznujem NJEGOVO napako,
ne njega, samega storilca. In, v kolikor sem milosten, ga NE kaznujem tako
BREZSRČNO, da ga gledam (v mukah) umirati. Pomeni… da odpade možnost, da bi
neke POTOMCE »grešnikov«, neke MAJHNE OTROKE kaznoval za grehe njih prednikov!
Kajti – če so grešili predniki, bi morali biti ONI kaznovani! Razen…
Razen v
primeru, da imam kot bog tako »polne roke dela«, da sproti NE ZMOREM kaznovati
(a potem NISEM vsezmožen!!!), ali pa v primeru, da mi je, kot bogu, vseeno,
kdaj kaznujem (pa NE kaznujem v smislu poduka, ker se, čez čas, kaznovani sploh
NE ZAVEDA vzroka naložene mu kazni, pač pa kaznujem IZ MAŠČEVALNOSTI… zaradi
katere NISEM ne pravičen, ne milosten, ne moder!), saj kaznujem ENO IN ISTO »dušo«,
ki se je zgolj znašla v nekem DRUGEM TELESU (pomeni, da se je »reinkarnirala«,
čeprav… pri tem nastopi vprašanje: v kolikor se bodo vse duše na »božji dan«
UTELESILE v »nebesih«, katero, za vraga, telo si bo vsaka med njimi nadela, ko
pa ima, zavoljo reinkarnacije, na voljo VEČ TELES? Jih bo imela, ta »duša«,
tako kot obleke, v omari, pa jih bo sproti menjavala, se »preoblačila«?!).
Pomeni,
da obstaja cel kup NESKLADNOSTI med podobami boga (torej med tem, kakršen naj
bi ta bog bil) in med podobami, v katerih se ta bog izkazuje! Pomeni, da ni
govora o enem in istem, kajti nikjer NE OBSTAJA prav nič, kar bi bilo popolnoma
drugačno od samega sebe!!!
Pomeni,
da »človeštvo« nima pojma o bogu? Pomeni, da, ker je samo (»človeštvo«) NErazumno,
zato tudi bog ne more biti skladen s samim seboj?! Ali pa…
Morda
pa »človeštvo« ne ve, prav ničesar, o bogu, vendar – kako lahko potem »ve«, da
ta bog obstaja, kako lahko »ve«, kakšen je?! Ali pa…
Boga,
prav zares ni, in so vse pravljice o njem le posledica neumnosti, »človeštva«,
ki ODSOTNOST lastnih (predvsem umskih) zmožnosti nadomešča z nekim zmožnim
varuhom taistega, ubogega »človeštva«… torej z neko podobo, ki naj bi skrbela
za nebogljeno »človeštvo«, za njegovo varnost, ugodje, preživetje? Ampak – če nekdo
skrbi zame, potem ON odloča o meni in mojih ravnanjih (potem usoda JE, potem je
vse po »božji volji«), in meni, kot neuravnovešenemu, NE prepušča »svobodne
volje«?! Čeprav…
In tu
smo spet pri temeljnih oznakah boga kot takega, ter pri vprašanju KAKO je bog
lahko pravičen, milosten, moder, nezmotljiv, ko pa dopušča takšna sranja, pobijanja,
stradanja, trpljenja…
Ni komentarjev:
Objavite komentar