Ozdraviti ali pomagati živeti z okvaro?

Uvodoma zapišem, da nimam vseživljenjskih izkušenj s psihoterapevtskim delovanjem. Moje tovrstne aktivnosti potekajo komajda pet let. Pomeni, da smem presojati bolj zadržano, previdno.

Nato dodam, da formalno nisem usposobljen za psihoterapevtsko dejavnost. Medicinske teorije (in zlasti tiste s področja psihiatrije) niti povohal nisem. Zato, denimo, je tudi terminologija, s katero se izražam po teh vprašanjih, »nestrokovna«, laična, bolj opisne narave, prispodobna.

In tudi se nikdar poprej nisem odločal za to, da bi se ukvarjal z zdravljenjem psihičnih obolenj.
Lastne zmožnosti sem odkril povsem slučajno, tako da sem z odkritjem presenetil v prvi vrsti samega sebe. Pač, imel sem priložnost pri neki konkretni osebi ugotoviti (prvi, edini, v celotnem dotedanjem življenju te osebe), da je z njo »nekaj narobe«. Dobro, tudi zdravniki so »vedeli«, da je marsikaj narobe, s to osebo, saj so ji »zdravili« številne tegobe: kronično nespečnost, kronične migrene, kronično slabokrvnost, kronično mišično zategnjenost, kronične razjede prebavnega trakta, kronično izgubljanje spomina, kronične vrtoglavice in omedlevice… in med vse te bolezni, ki so se izkazovale na področju telesa, so se zalepile številne fobije (nezdrav strah pred bakterijami, pajki, spreminjanjem okolja, nasilnim neznancem, temo, tišino…), in splošno stanje se je izkazovalo tudi v podobah mnogih obsesivno kompulzivnih motenj (če zapišem preprosto, da teh motenj ne naštevam, gre za ravnanja, katera obolela oseba izkazuje na povsem logiki nesprejemljiv način, pa bodisi določene aktivnosti opravlja po natančno določenih procedurah, ki so, praviloma, bistveno zahtevnejše, zapletenejše od običajnih procedur – na tak način se zmore njih izvajalec za dlje časa zaposliti s konkretnim delom, s tem za dlje časa preusmeriti lastno zavedanje k povsem vsakdanjim opravilom in vstran od lastne obolelosti, vstran od lastnega stanja, obenem pa zmore samemu sebi »čestitati« za opravljeno »zahtevno delo«, s tem samemu sebi poroditi kanček zadovoljstva ob doseženem uspehu, s tem, posledično, samemu sebi poroditi kanček energije, ki poraja voljo do nadaljnjega živetja… bodisi se izkazujejo, te motnje, v nerazumni pogostosti, temeljitosti opravljanja aktivnosti – na temelju povsem enakega vzroka, odvračanja zavedanja vstran od tegob obolelosti, h konkretnemu delu… bodisi se izkazujejo, te motnje, v podobah »zapovedanih« oblik, načinov samoizkazovanja, čeprav je moč, in življenjsko povsem normalno, taiste vsebine izvajati na različne načine, s katerimi si celo pestrimo življenje, obenem pa si dopuščamo »možnost izbire«, potemtakem možnost fleksibilnosti, prilagajanja, lažjega živetja). In, da bi bila mera polna, je bila prisotna tudi apatija, brezvoljnost, posledično tudi želja (potreba) po (tudi nekajkrat zastavljeni) samomorilnosti. Skratka, pester in težak nabor tegob.

Kakorkoli že, stroka (psihoterapevt, ki je, po uvodnih pogovorih, torej po nekaj mesecih, odločil, da »ni potrebe po tem, da bi se tudi on vmešaval«, pristojna psihiatrična ambulanta, ki izvaja – zdaj že samo enkrat letno – kontrolo stanja obolelosti) ve o tem, da je obolela oseba »v mojih rokah«, in ve o njenem zdravstvenem stanju, ki se vidno izboljšuje: NI več vseh naštetih kroničnih obolenj telesa (psihosomatskih stanj), NI več fobij, NI več obsesivno kompulzivnih motenj, nasprotno, oseba je izjemno uspešna, nadpovprečno sposobna in aktivna, in o konkretnem zdravstvenem stanju te osebe govorijo tako laboratorijski izvidi, kakor mnenja strokovnjakov (zadolženih za nadzor zdravstvenega stanja konkretne osebe), predvsem pa o »čudežni« spremembi govori – oseba sama, njena volja do življenja, njena moč in zmožnost samostojnega, suverenega živetja, rezultati, ki jih izkazuje na različnih področjih svojega delovanja.

Skratka: področje psihoterapije poznam »le« toliko, kolikor mi to omogoča moje siceršnje vedenje o »naravnem« ( = pravilnem), in kolikor mi to dopušča zmožnost logičnega razmisleka. Rezultati mojih aktivnosti (tudi pri določenih drugih osebah, ki so imele neke svoje težave, in so se znašle po pomoč pri meni) pa pričajo o tem, da – zmorem (o)zdraviti psihične obolelosti, izhajajoče iz delovanja okolja (na posameznika), NE zmorem pa diagnosticiranja (lahko ugotovim, da »je nekaj narobe«, tega »nekaj« pa ne morem poimenovati, ga opredeliti v podobi konkretne bolezni) in NISEM usposobljen za zdravljenje psihičnih bolezni, nastalih na osnovi porušenega (kemičnega) ravnovesja, torej bolezni, katere stroka zdravi z ustreznimi zdravili.

In sedaj, ko »sem se razkril«, se podam k naslovni temi, torej k vprašanju »(o)zdraviti ali pomagati živeti z okvaro«?

Žalostno dejstvo je, ki govori o tem, da potrebe (število obolelih) krepko presegajo zmožnosti (število usposobljenih DEJANSKIH psihoterapevtov… ne raznih vračev in mazačev) in to dejstvo je »krivo« za to, da psihoterapevti večinoma obolelemu posamezniku (fizično) niso zmožni nameniti toliko časa, kolikor bi ga bilo potrebnega za to, da bi vzroke obolelosti ( = dojemanje »sveta«, okolja, s strani  konkretnega posameznika, posledično pristajanje taistega posameznika na »pravila okolja«) dejansko ODPRAVILI… pomeni, da z obravnavo konkretnih tegob bolj ali manj lajšajo (tekoče) življenje oboleli osebi, jo »navajajo« na konkretne okoliščine, s katerimi se srečuje, se sooča, in jo »navajajo« na njeno lastno, okvarjeno stanje (kajti – v kolikor vzroka NE odpraviš, potem NE odpraviš okvare, potem NE odpraviš same kakovosti objektivnega stanja obolele osebe, pač pa taisto osebo le PREUSMERIŠ, jo, z vsemi njenimi specifičnostmi, »vklopiš v preostali svet«).

Lep primer takšnega »zdravljenja« je bila ambulanta slovečega terapevta, zdravnika, slovečega predvsem po (velikem) številu »zdravljenih« zasvojencev z alkoholom. »Zdravljenih«, resda, celo spremenjenih (po izkazovanju, po tem, kako so oboleli živeli kasneje, ko so zaključili s terapijo) in okolju sprejemljivih, vendar NE tudi OZDRAVLJENIH! Te osebe namreč VSE svoje življenje ponavljajo tisti »ne, hvala, ne pijem, sem ZDRAVLJEN alkoholik«, kar pomeni, v prevodu: če bom samo poskusil alkohol, bom znova padel v alkoholizem! Zdaj pa takole: v kolikor sem si pridelal zlom noge, in v kolikor mi bo zdravnik ta zlom DEJANSKO ozdravil, bom lahko znova nogo povsem normalno uporabljal. V nasprotnem pa bom moral priznati, da določenih aktivnosti ne smem početi, ker je noga v stanju, v kakršnem mi teh aktivnosti ne omogoča, ne dovoljuje.

Obstaja (tudi znotraj stroke) prepričanje o tem, da alkoholizma ni moč ozdraviti. Gre, bojda, za zasvojenost, katere grožnja je prisotna do konca življenja…

S tem se zmorem le DELOMA strinjati, in zapišem, da se alkoholizma ne da (trajno) ozdraviti pri osebah, ki so nagonsko (torej NErazumsko) zasnovane, kajti – v kolikor ne zmorejo dojemati (njih ravnanja so v podobi »pogojnega refleksa«, torej v podobi odzivanja na NEPOSREDNE okoliščine), v kolikor niso sposobne SOČASNO upoštevati pestrosti »sveta« in sprejemljivosti, dopustnosti taiste raznolikosti, v kolikor niso zmožne lastnih izkazovanj obvladovati v mejah etičnega, pač pa delujejo nagonsko, v smislu »boja za preživetje«), v takšnem primeru (prava) psihoterapija sploh NI izvedljiva, potemtakem tudi NI izvedljiva vzpostavitev suverene osebnosti, ki se bo odločala na osnovi presoje tako konkretnih okoliščin (v katerih se znajde), kakor tudi na osnovi presoje vseh morebitnih posledic lastnega ravnanja! In je izvedljiva »terapija« izključno v podobi dresure, v podobi zdresiranosti, temelječe (tudi) na tistem »ne, hvala, ne pijem, sem ZDRAVLJEN alkoholik«.

V kolikor pa se v psihičnih težavah (lahko tudi v stanju alkoholizma) znajde RAZUMSKO zasnovana oseba, potem… potem sem prepričan, da je takšno osebo MOČ OZDRAVITI, pomeni, da ji je moč povrniti stanje, znotraj katerega bo (spet) zmogla suvereno sprejemati odločitve o lastnem življenju, in bo, potemtakem, zmogla tudi (po)piti, v (nemotenemu življenju) dopustnih, sprejemljivih okvirih! Kajti telo se (po določenem času) prečisti, pomeni, da se telo ODVADI substanc, od katerih je bilo (poprej, v času obolelosti, zasvojenosti) odvisno, pomeni, da je vse ostalo IZKLJUČNO posledica PSIHE, zmožnosti nekega posameznika, da suvereno sprejema odločitve, da suvereno oblikuje način lastnega živetja! Pa…

Če je moč odpraviti (kronično) »zasvojenost« s samomorilnostjo, če je moč nekomu, ki se znajde tako »na tleh«, da v (lastnem) življenju ne vidi nobenega smisla, da mu je lastno življenje v napoto, v breme, če je moč takšnemu posamezniku povrniti ne samo moč za živetje, ne samo voljo po živetju, pač pa celo veselje do živetja, potem je moč odpraviti tudi alkoholizem! Kakopak, v primeru, da se zasvojena oseba najprej ZAVEDA lastnega (in samemu sebi) nesprejemljivega stanja, v primeru, da se odloči za zdravljenje (in v tem zdravljenju tudi dejansko sodeluje), v primeru, da je psihoterapevtski poseg zastavljen po potrebnem abstinenčnem obdobju, torej takrat, ko zmore zasvojenec razumsko sodelovati v procesu zdravljenja. Kajti…

Prav vse obolelosti (torej tudi alkoholizem) imajo neke svoje vzroke, lahko v samem telesu, lahko v psihi (in se, tudi takšne, izkazujejo skozi telo), in poglaviten vzrok sleherne zasvojenosti je v t. im. samopodobi (bolje bi bilo zapisati »v podobi osebnostne NEzrelosti, nezmožnosti treznega, realnega presojanja »sveta«, in, posledično, lastne vloge v tem »svetu«, v podobi kompenziranja izostalega življenjskega zadovoljstva«), pa – če odkloniš NAPAČNO oblikovana merila presojanja, in jih nadomestiš s pravilnimi, potem si odklonil tudi (najprej) nezmožnost soočanja s »svetom«, posledično pa tudi alkohol (zasvojenost) kot edino obliko »izhoda« iz nezadovoljstva.

Ozdraviti ali pomagati živeti z okvaro? Žal, objektivne družbene okoliščine omogočajo predvsem ta »živeti z okvaro« (dokler ne »poči«), čeprav, absurd, taiste družbene okoliščine terjajo ohranitev obstoječega delčka razumsko zasnovane populacije, torej terjajo – ozdravljenje!