Imajo
se za »višek stvarstva«.
Dokaj
samokritično pojmovanje, s terminološkega, jezikovnega vidika, kajti – »biti višek«
pomeni, v prevodu, biti odveč. Medtem ko iz »biti na vrhu« izhaja beseda »vrhunec«.
Potemtakem ima, po njihovem, »stvarstvo« svoj vrhunec, ki naj bi bil ekstremno
nasprotje »dna«. In ta vrhunec naj bi bili – oni, ki z nagonskim ravnanjem »zgodovino«
vrtijo v krogih?!
O
takšnem in podobnih razporejanjih posameznih delov celote (vsega obstoječega),
bi se dalo na dolgo. Je neumno, zelo neumno, saj »narava« nobenega svojega
del(čk)a ni porodila brez razloga, in šele z delovanjem vseh teh delčkov zmore
(nemoteno) delovati tudi sama, »narava«. Pomeni, da so vsi delčki enakovredni v
procesu naravnega dogajanja, v procesu obstajanja realnosti kot take. Povsem
banalen primer: ko ne bi bilo »trave« (vseh vrst poznanega nam rastlinja, torej
tudi t. im. zelenjave), ne bi bilo ničesar, ne travojedih, ne mesojedih oblik
življenja. In bi (celo bo), absurd, življenje na planetu zlahka preneslo
izumrtje človeštva, ter nadaljevalo z drugimi oblikami življenja, a ne bi
preneslo – izumrtja trave (rastlinja). Ki je pomembna tako s prehranskega
vidika, kakor z vidika preprečevanja izsušitve prsti, erozije, spreminjanja
prsti v pesek, rodovitnih tal v puščavo.
In kdo
je ustvaril ta »višek stvarstva«, kdo je ta »bog«, ki je temu »višku« dal
lastno podobo? Preprosto: Homo Sapiens! Visokoraslo (za razliko od različnih
vrst človekolikih bitij, nizkoraslih, čokatih, »okorno« mislečih, z zmožnostjo
sporazumevanja na nivoju medmetov) bitje, zmožno abstraktnega, torej tudi
celovitega mišljenja.
Ko se
je paril, ta Homo Sapiens, s predniki današnjih »viškov«, jim je postopoma,
skozi čas, dajal svojo telesno podobo. Spreminjal jim je, s svojimi odkritji,
okolje (okoliščine živetja), jih s tem pripeljal do tega, da so se morali
učiti, se seznanjati z novonastalimi okoliščinami in se seznanjati z načini
obvladovanja teh okoliščin, novonastalih. Tipičen dokaz, da je temu tako, so
nedavno odkrita plemena, najdena v globini amazonskega pragozda: še dandanes so
nižje (telesne) rasti, še danes uporabljajo sila skromen »jezik« (način
sporazumevanja), še danes živijo v okoliščinah tako imenovane »kamene dobe«.
Tipičen primer so plemena v že poprej odkritih predelih sveta, katerih jezik
(sporazumevanje) še danes poteka v podobi zvokov, tudi tistih podobnih »tleskanju«,
in ki še danes živijo v popolni odvisnosti od »narave« (pomeni, da vanjo niso
krenili s poseganjem, pomeni, da si je niso zmožni »podrediti«, si jo
prilagoditi, si, s tem, olajšati pogoje preživetja). Pomeni, da so predniki
pripadnikov teh plemen doživeli nek svoj, specifičen način razvoja, ki je daleč
od razvojne poti »sodobnega človeka«. In edini razlog za takšno različnost je –
v ne/prisotnosti Homo Sapiensa!
Da se
ta plemena obnašajo povsem racionalno, o tem je škoda besed. Se, seveda se, ko
pa samih sebe nimajo za nikakršne »viške« (ali, jezikovno pravilneje, vrhunce),
so, preprosto, DEL NARAVE, bitja, enakovredna vsem ostalim bitjem, bitja, ki
živijo z nabiranjem plodov in z lovom, a tudi sama (in zlahka) postanejo plen.
Da se
današnji »sodobni človek«, ta samozvani »višek«, obnaša povsem NEracionalno,
tudi o tem ni dvoma. Samoprepričan v lastno razumskost hiti »graditi svet«, a
ker z željami presega lastne (objektivne, in predvsem umske) zmožnosti, se
njegov trud izkazuje v podobi rušenja, nazadovanja. In, ker je nagonsko
naravnan, bi tudi sam hotel imeti »vse kar vidi«, ne zaveda pa se preprostega
dejstva, resnice: NI, objektivno NI takšne ekonomije, NI takšnega (družbenega)
sistema, ki zmore v nedogled (po)tešiti (v nedogled) rastočo lakoto po imetju!
Katero (to lakoto) je tudi moč pojasniti: v okviru »potreb po umeščanju na (tozadevni
in izključno njihovi!) družbeni lestvici« so materialna sredstva, dobrine,
tisto, kar gradi »veljavo«, pa, tako kot srake, zbirajo »blesteče« stvari in s
tem same sebe (domnevno) višje rangirajo. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar